Karen Kamenšek je bila rojena v Chicagu, njeni starši pa prihajajo iz Kamnice pri Mariboru. Na univerzi v Indiani je diplomirala iz dirigiranja in klavirja. Njena karierna pot se je začela v gledališču Freiburg, kjer je bila med letoma 2003 in 2006 glavna glasbena dirigentka in prva dirigentka tega gledališča. Med drugim je delovala tudi v Avstirji in Nemčiji, njena glasbena pot pa jo je za eno leto ponesla tudi v Slovenijo, kjer je bila zaposlena v SNG Maribor.
Bila sem ena izmed tistih 'čudnih' otrok, ki jih je glasba v vseh oblikah povsem prevzela. Od mojega četrtega leta dalje ni bilo dneva, ko prizadevanja na glasbenem področju ne bi bila v središču moje pozornosti, zato mi glasba predstavlja smisel mojega življenja.
Z opero Akhnaten ameriškega skladatelja Philipa Glassa je debitirala marca 2016 v angleški narodni operi. Leta 2019 je nato z isto opero debitirala tudi v newyorški Metropolitanski operi ter postala druga dirigentka, opero pa so predvajali tudi v kinematografih. Njen posnetek je v začetku aprila njej in ekipi prinesel grammyja za najboljši posnetek novih opernih produkcij (Best Opera Recording).
Karen Kamenšek sicer sodeluje s pevci, režiserji in glasbeniki z vsega sveta. Februarja je vodila tudi orkester Opere National du Rhin pri svetovni premieri Glassovega baleta Alice, aprila pa je debitirala z arizonsko opero v novi produkciji Mozartove Cosi fan tutte. Lotila se je tudi glasbenega spremljanja filma Amadeus, ki je bil nagrajen z oskarjem.
Kamenškova nam je v intervjuju zaupala, kakšni občutki so jo prevevali ob prejemu grammyja, kdaj se je podala v glasbene vode, kakšne so njene vezi s Slovenijo, od kod črpa navdih za umetniško ustvarjanje in katere vrednote jo vodijo skozi življenje.
Najprej iskrene čestitke za grammyja za najboljši posnetek novih opernih produkcij, ki ste ga prejeli v začetku aprila. Kaj vam pomeni ta nagrada? Kakšni so bili vaši občutki ob prejemu?
Hvala! To je zame izjemna čast in privilegij. Prejem nagrade je ganljiv tudi zato, ker se ta nanaša na orkester in zbor Metropolitanske opere. Gre za operno hišo, ki sem jo oboževala že od malih nog, ko sem na radiu in na televiziji gledala in poslušala njihove prenose v živo. Moj življenjski cilj nikoli ni bil osvojiti grammyja, saj sem domnevala, da je nedosegljiv, je bil pa morda podzavestno na mojem seznamu. To, da sem osvojila grammyja, se mi zdi še vedno precej neverjetno.
Ste odraščali v glasbeni družini? Kdaj se je pri vas rodila želja, da se podate na področje klasične glasbe in kakšen je bil razlog za to? Kaj vam pomeni (klasična) glasba?
Tudi nekateri moji sorodniki se ukvarjajo z glasbo. Ta je bila v mojem življenju vedno prisotna in pomembna. Bila sem ena izmed tistih 'čudnih' otrok, ki jih je glasba v vseh oblikah povsem prevzela. Sčasoma sem se specializirala na področju simfoničnega in opernega repertoarja. Od mojega četrtega leta dalje ni bilo dneva, ko prizadevanja na glasbenem področju ne bi bila v središču moje pozornosti, zato mi glasba predstavlja smisel mojega življenja.
Kaj vam je najbolj in kaj najmanj všeč pri delu, ki ga opravljate?
Obožujem glasbo, nimam pa najraje dela s papirji.
Prostega časa zame praktično ni. Včasih si vzamem kratke odmore in se ukvarjam z aktivnostmi na prostem, vendar je glasba pri tem ves čas v mojih mislih. Ljudje imajo v svojih glavah precej slabše misli, zato se počutim blagoslovljeno, da je pri meni to glasba.
Vaši starši prihajajo iz Slovenije. Ali Slovenijo kdaj obiščete? So kateri slovenski običaji ali navade del vašega življenja?
Moji starši prihajajo iz Kamnice pri Mariboru. Pogosto prihajam v Slovenijo in jo obožujem. Z mojim širšim sorodstvom smo si zelo blizu in kljub temu, da so bili zaradi pandemije številni potovalni načrti odpovedani, nameravam Slovenijo ponovno obiskati takoj, ko bo možno in ko mi bo to dopuščal moj delovni urnik. Sem svetovna popotnica in mislim, da sem si ob obisku različnih držav izposodila številne navade in običaje, ki jih vključujem v svoje življenje. Nedvomno so stvari, ki se jih veselim početi, videti, vonjati in okušati, ko pridem v Slovenijo, in stvari, ki jih pogrešam in po katerih hrepenim, ko sem nekje drugje.
Za kratek čas ste bili zaposleni tudi v SNG Maribor. Kako vas je pot zapeljala tja in v kakšnem spominu vam je ostala ta izkušnja?
Danilo Rošker (direktor SNG Maribor) je navezal stik z mano in sprejela sem njegovo ponudbo. Ni skrivnost, da je bil tisti čas, ko sem delala v SNG Maribor, nekoliko divji – tako v pozitivnem kot v nekoliko manj pozitivnem smislu. Cenim veliko stvari in ljudi, ki so se izkazali za pozitivne, medtem ko se ne ubadam več z negativnostmi iz tistega časa. Upam, da sem jaz v vsakem primeru ljudem dala več veselja.
Kaj počnete v prostem času? Od kod črpate navdih za vaše umetniško izražanje?
Mislim, da je življenje samo po sebi navdih za vse umetniške zvrsti. Prostega časa zame praktično ni. Včasih si vzamem kratke odmore in se ukvarjam z aktivnostmi na prostem, vendar je glasba pri tem ves čas v mojih mislih. Ljudje imajo v svojih glavah precej slabše misli, zato se počutim blagoslovljeno, da je pri meni to glasba.
Katere vrednote vas vodijo skozi življenje?
Zdrava pamet, vztrajnost, integriteta in prijaznost.
Najtežje je priti v ta poklic, ko pa si enkrat tu, se nahajaš v družbi ljudi, med katerimi vlada vzajemno občudovanje.
Katere ljudi iz glasbene industrije najbolj občudujete in zakaj?
Preveč jih je, da bi jih lahko naštela. Smo tesno povezana in precej majhna skupnost, pri čemer vsi črpamo navdih drug od drugega. Najtežje je priti v ta poklic, ko pa si enkrat tu, se nahajaš v družbi ljudi, med katerimi vlada vzajemno občudovanje. Seveda so pri tem izjeme. Vsi se nenehno učimo drug od drugega, tako kot vsi ljudje na vseh področjih življenja – če se tega zavedamo ali ne.
So kateri vaši karierni cilji oz. želje še neizpolnjeni? Kateri?
Ogromno jih je, vendar bi se možnost njihove uresničitve zmanjšala, če bi govorila o njih.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: