Tako živi Slovenka, ki si je družino ustvarila v Argentini

3.5.2020

Maja Kračun že skoraj desetletje živi v Argentini, kjer dela kot lektorica slovenščine na univerzi v Cordobi, v to južnoameriško državo pa jo je pripeljala ljubezen.


Kako lepo se je po nočni vožnji z avtobusom pripeljati v dvomilijonsko mesto in te na avtobusni postaji pričaka znan obraz. Maja! Če je doma še kazalo, da nama bo Cordoba preveč s poti za obisk pri njej, se nama je tam deset ur na štirih kolesih zdelo tako spotoma, kot da bi se s Kozjanskega peljala na Ptuj. Pred letom dni, ko se svet še ni ustavil, pa kam drugam kot na obisk k Slovenki Maji Kračun, lektorici slovenščine na univerzi v Cordobi, kjer razveseljivo število študentov – tako potomcev slovenskih korenin kot Argentincev, ki jim je slovenščina preprosto zanimiv izziv – tre slovenske jezikovne orehe in spoznava kulturo sončne strani Alp. Z Majo sva se v tem času, ko je tudi njih zajela epidemija virusa, pogovarjali nekajkrat. 

Tudi Cordoba ima zgodovino slovenskih priseljencev. Največ jih je prišlo med obema vojnama, predvsem iz Prekmurja in Primorske, nekaj še po drugi svetovni vojni. Slovensko podporno društvo v Cordobi bo letos praznovalo 80-letnico. Študenti slovenskih korenin na lektoratu so vseh starosti, od 18 do 80 let. 

Tri leta prej sva se z Majo nazadnje ujeli v Hajdini, Emilia je bila še dojenčica, Pablo kratkohlačnik, vsakič pa obujava spomine na skupne lektorske dni, da o naključno odkritem sorodstvu niti ne govorim. Z Alešem sva ji malce popestrila lanski prvi maj, praznik dela, ki bi ga sicer imela prostega. Ta dan so v Argentini stavkali avtobusni prevozniki, zato je bilo mesto zelo mirno, večina trgovin pa zaprta. »V tej potrošniški družbi je prvi maj res skoraj edini dan v letu, ko so trgovine zaprte,« je bilo verjeti priseljeni domačinki, a je epidemija novega koronavirusa slabo leto pozneje ustavila čas tudi v tej južnoameriški državi: »V Argentini so najstrožje ukrepe uvedli že ob pojavu prvih primerov, 20. marca. Običajne letalske povezave s svetom so pretrgane, ulice so prazne, življenje se je preselilo za štiri stene. Dovoljeni so samo nujni izhodi – do najbližje trgovine, lekarne, zdravnika. Tisti, ki še delajo zdoma ali skrbijo za pomoči potrebne, morajo imeti s seboj dokument, ki potrjuje razloge za izhod. Policijskih nadzorov je veliko, skrajni ukrep je celo zaseg avtomobila. Ljudem tako ne preostane drugega kot upanje, da bo to obdobje čim krajše. In medtem pozabijo na pozdrave s poljubi in reševanje sveta s prijatelji ob čaju mate ali asadu (mesu, pečenem na žaru).« 



Presenetljivo veliko zanimanje za učenje slovenščine

Drugo največje argentinsko mesto ima tako prostran avtobusni terminal, večji od marsikaterega letališča, da je vodenje skozi njegove širjave prijalo kot dišeča jutranja kava, ki smo si jo privoščili v središču Cordobe, ki sicer kipi od življenja. Kot dom številnih pomembnih univerz ima mlado prebivalstvo, kar v običajnih razmerah zagotavlja živahno kulturno dogajanje in nočno življenje. Osrednji Trg svetega Martina skupaj z mogočno katedralo daje najprepoznavnejši pečat mestu, ki svojo arhitekturno in kulturno dediščino precej dolguje jezuitom.

Korak smo obvezno ustavili pri katoliški univerzi, ki je pred dvema letoma pod streho vzela lektorat slovenščine, enega od več kot 60, ki delujejo pri Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Diplomirana slovenistka onkraj luže poučuje slovenščino, zanimanje za katero je presenetljivo veliko. Novo šolsko leto se je začelo marca, lektorat deluje tretje študijsko leto, tečaje slovenščine pa obiskuje okoli 50 študentov. Petindvajset razpisanih mest za prvi letnik se je hitro zapolnilo, v drugem in tretjem pa vztrajata skupini po 14, 15 študentov. 

Svetovni dnevi slovenske znanosti in umetnosti v Cordobi

Odkrivanje jezika očetov in starih staršev ali eksotični izziv



»Tudi Cordoba ima zgodovino slovenskih priseljencev. Največ jih je prišlo med obema vojnama, predvsem iz Prekmurja in Primorske, nekaj še po drugi svetovni vojni. Slovensko podporno društvo v Cordobi bo letos praznovalo 80-letnico. Študenti slovenskih korenin na lektoratu so vseh starosti, od 18 do 80 let. Večina jih jezik očetov in starih staršev odkriva skoraj povsem na novo. Kar nekaj jih je iz drugih, oddaljenih argentinskih mest, v Cordobo jih pripelje študij. V drugi nadaljevalni skupini je delež študentov s slovenskimi koreninami največji, že druga generacija pa je skoraj brez slovenskih potomcev. Razen treh študentov so tako vsi radovedni Argentinci, ki jih preprosto zanima učenje novega jezika, si želijo obvladati kaj slovanskega ali eksotičnega. Nekaj je tudi študentov mednarodnih odnosov, ki lahko slovenščino vpišejo kot izbirni predmet,« je zanimivo slišati, da je za marsikoga preprosto dober izziv. Lektorat sicer deluje še na državni univerzi v Cordobi, kjer slovensko in južnoslovansko književnost na seminarjih spoznavajo študenti moderne in klasične književnosti, to pa je sploh edini predmet, ki obravnava katero koli slovansko književnost. 

Iz pogovora z Majo kar veje žar vpletanja slovenske kulture v študij jezika prek literature, filmov, kulinarike in običajev, kar je eden od ciljev programa Slovenščina na tujih univerzah. V lanskem študijskem letu so v sodelovanju s slovenskim veleposlaništvom v Buenos Airesu in Slovensko kulturno akcijo gostili pisatelja Draga Jančarja, vse leto pripravljajo dogodke, srečanja in filmske večere. Ob koncu študijskega leta, ki je v Argentini decembra, so se priključili tudi projektoma Svetovnih dnevov Ivana Cankarja in Svetovnih dnevov slovenske znanosti in umetnosti ob stoletnici ljubljanske univerze. Lani so na pobudo veleposlaništva izvedli tradicionalni slovenski zajtrk, ki so ga izvirno poimenovali Mala malica, saj imajo predavanja popoldne. Po Majinih besedah izkušnje kažejo, da ravno te aktivnosti študente še posebno navdušijo, ob njih pa se je mogoče veliko naučiti. 

Slovenski zajtrk oziroma Mala malica na lektoratu v Cordobi

Slovenska potica iz argentinske kuhinje

Kako pa gre argentinskim študentom trenje slovenskih jezikoslovnih orehov in kaj so zanje največji izzivi, pobaram profesorico slovenščine v Cordobi. »Najmanj veseli so, ko dodamo nov sklon. In ko je ob tem treba računati še na dvojino. Razveseli pa jih, da slovenščina nima preveč glagolskih časov. Pogosto se nasmejimo besedam, ki v španščini pomenijo vse kaj drugega. Trudimo se, da bi čim več govorili in uporabljali naučeno. Nekaterim veliko pomeni, da lahko pišejo sorodnikom v Slovenijo, drugi so ponosni, da lahko uporabijo star recept, mlajši se navdušujejo nad slovensko glasbo in filmi.«

»Ravno v velikonočnih dneh sem od študentke v prvem letniku prejela videoposnetek priprave potice. Catalina nima slovenskih korenin. Pred prazniki smo si ogledali nekaj slovenskih tradicionalnih jedi in okraševanje pirhov, pa se je odločila, da poskusi. Lani so v drugem letniku samoiniciativno pripravili predstavitveni video o Cordobi, ker se jim je zdelo, da Slovenci takšnih informacij v slovenščini o tem argentinskem mestu pač nimajo. Vzeli so mobilne telefone in postali turistični vodniki. Argentinci so izjemno ustvarjalni in zagnani pa tudi zabavni. Študentje književnosti so takoj posvetili nekaj memov Prešernu,« zanosno pripoveduje argentinska Štajerka, tokrat na daljavo. Tudi predavanja na cordobski univerzi so se preselila v spletne učilnice, saj so karanteno uvedli ravno pred letošnjo prvo uro. 

Tudi v Argentini diši po slovenski potici.

V družbi muce Copatarice in mačka Murija

Maja je predstavnica novega vala migracij v Argentino – ljubezenskega –, saj je pred dobrim desetletjem v Španiji spoznala študenta medicine Juana Pabla in že dve leti pozneje sta se poročila. Večji del leta preživita v Cordobi, nedavno pa sta si ustvarila dom v streljaj oddaljeni Mendiolazi. Ob lanskem obisku sta nas v hiši Juanove mame nestrpno pričakala takrat osemletni Pablo, zaljubljenec v letala, ki je mimogrede iz legokock sestavil osupljivo letalo, zraven pa razkril vse podrobnosti raznovrstnih letečih plovil, ter triinpolletna Emilia, zvedava deklica, ki ji nikoli ne zmanjka energije in domišljije – naj bo pri barvanju, sestavljanju, ustvarjanju iz plastelina … Nekaj časa sta potrebovala, da sta preklopila na slovenščino, potem pa odprla svojo slovensko zakladnico, v kateri ni manjkala niti Muca Copatarica, tako v knjižni kot v podobi iz blaga, ki je z nami odromala tudi na sprehod v bližnji park. V sen ju ne zazibajo le pravljice slovenskih avtorjev, ampak tudi posteljnina z mačkom Murijem. 

Družina de Mateo Kračun: Juan Pablo, Maja, Emilia in Pablo

Pablo obiskuje tretji razred, tako v argentinski kot slovenski šoli, tako da je družini de Mateo Kračun izobraževanje na daljavo že blizu, v času novega koronavirusa pa ga izkušajo dvojno mero: »Če smo mislili, da bo v karanteni časa preveč, ga je nazadnje skoraj še premalo. Trudimo se, da se zvrstijo šolske naloge, služba, predavanja, kosila, zabavne dejavnosti … Pablo najbolj pogreša družbo. Šolanje so organizirali prek spletne učilnice, kjer ga vsak dan čakajo snov in naloge. Naloge pa je dobila tudi Emilia iz vrtca, saj vzgojiteljica otrokom redno pošilja videosporočila. Tako smo že pekli torto, izdelovali lutke in redno igramo spomin s fotografijami otrok iz vrtca. Navdušeni smo nad možnostjo izposoje slovenskih knjig po spletu. Medtem ko sama delam, ju poskušam zaposliti drugače. Vojne in prepiri med sorojencema so na dnevnem redu. Na srečo imamo vrt. Ne predstavljam si, kako težko je najmlajšim v tukajšnjih mestnih stanovanjih.« 



Skrbi jih, kaj prihaja po koronavirusu

»Drugi starši, s katerimi sem v stiku, se pritožujejo predvsem nad količino snovi za domače delo, vse po vrsti pa teži plačilo položnic. Argentina je bila že pred koronakrizo v nezavidljivem stanju. Nemalo ljudi bolj kot virus trenutno skrbi, kaj bo z gospodarstvom, vendar pa razumejo, da karantena pomaga reševati življenja,« še doda Maja, ki vse bolj tudi sama spoznava gospodarsko nestabilnost osupljivo lepe države, ki se je že pred koronakrizo bližala novemu finančnemu zlomu, o katerem je tekla beseda že lani, ko se nam je pod večer pridružil tudi njen mož Juan Pablo, specializant kardiologije in medicine dela, ki dežura tudi v reševalnem vozilu – in ima v teh dneh polne roke dela. 

»Za zdaj so v zdravstvenem sistemu razmeroma mirni, sledijo ukrepom in upajo, da so jih sprejeli še pravočasno. Število okuženih narašča razmeroma počasi, zima z glavno sezono gripe in prehladnih obolenj se bliža. Mož s pacienti dela ob poostrenih zaščitnih ukrepih, prijavil se je tudi na seznam zdravnikov, ki ga je provinca razpisala v primeru povečanih potreb. Upajo, da se najhujši scenarij, ko zdravstveni sistem ne bi mogel poskrbeti za ogromno obolelih, ne bo nikoli zgodil.« 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

ZAVRNI STRINJAM SE