Mojca Fatur: Klemnu rada ušpičim kaj takega, kar ni letom primerno

Z zbirko knjig za otroke Osamljeni gaj se Mojca Fatur predstavlja kot izvirna in radoživa pisateljica, nam pa razkriva tudi tisto svojo najbolj nabrito plat! 

Je bil odmik od igralske kariere pred štirimi skoraj petimi leti žrtev ali lastna izbira? 

Ko sem dobila diagnozo, sem zavestno dala projekte na stran. In za to odločitev sem si hvaležna. Na drugi strani pa je bila Urška Alič iz Špas Teatra zelo vztrajna, naj sodelujem pri predstavi Matilda Počak', ki jo je režirala Nataša Barbara Gračner. Bila je neomajna, da bom kljub bolezni zmogla. In za to njeno vztrajnost sem ji danes na nek način izredno hvaležna. Tudi to mi je takrat dalo zagon in moč. 

Sicer pa še danes zelo pazim, kako razpolagam s svojo energijo. Trenutno izbiram manjše projekte, zelo veliko pa posojam glas risanim junakom. Samo v letošnjem letu sem sinhronizirala približno 130 delov risank na TV Slovenija! Ljubo mi je delati stvari, ki otroke osrečijo. Zato me je imelo, da moram napisati pravljico, dokler so tudi moji otroci še majhni. Predvsem mlajšima dvema so pravljice »WAW!«, celo vesolje! Eni dedujejo družinski nakit, meni pa se je zdela romantična gesta, da bodo moji otroci svojim otrokom brali mamine pravljice. 

S strani pa sem opazovala, s kakšnim navdušenjem spremljajo Klemnove uspehe! Kako se jim zdi »super in waw«, kako je oči nekaj naredil! In sem si rekla: »Ma 'porko'! Tudi jaz bi nekaj naredila tako, za njih!« Da nisi v očeh otrok samo gospodinja. Da me vidijo bolj celostno, ne le kot mamico, ampak tudi ta del mene – ustvarjalko. 

Vašo prvo pravljico ste napisali ob svoji prvorojenki Mili. V predalu je ležala več kot 10 let! 

Skoraj 12! Pisala sem jo v Izoli, medtem, ko je Mila spala popoldanski spanec … Predlani pa sem se brcnila v rit in se spravila k temu, da jo spravim do naslovnikov. Zakaj ravno takrat? Lev je bil star 8 mesecev, ko sem dobila diagnozo. Mila je bila veliko z mano v ustvarjalnih procesih; z mano je igrala v filmu, bila v gledališču. Ruj tudi. Lev pa … Takrat sem že izstopila iz gledališča, tako da me je slišal zgolj skozi sinhronizacijo v risankah. Poznal me je predvsem kot gospodinjo in mamo. S strani pa sem opazovala, s kakšnim navdušenjem spremljajo Klemnove (op. p. Slakonja) uspehe! Kako se jim zdi »super in waw«, kako je oči nekaj naredil! In sem si rekla: »Ma 'porko'! Tudi jaz bi nekaj naredila tako, za njih!« Da nisi v očeh otrok samo gospodinja. In to je bilo tudi eno od vodil. Da sem kreativna – ne le zase, temveč tudi zanje! Da me vidijo bolj celostno, ne le kot mamico, ki samo kuha, pa pere, lika in se z njimi stiska, ampak tudi ta del mene – ustvarjalko. 

Razumem. A kaj vas je oviralo pri tem, da bi pisali? 

Klemen ima idejo in jo zasleduje, dokler je ne realizira! Zdi se mi moško. Lovec iz pradavnine. Jaz pa polna idej, utrinkov, na pol realiziranih projektov. Ves čas me je vzpodbujal, naj jih uresničim, a sem vedno našla izgovore: »Kdaj, če pa nimam časa! Jaz rabim mir! Pisanje ni tako kot delanje glasbe …« Potem pa sem se lani vprašala: »A je to res, ali so to le moji izgovori?« In ugotovila sem, da gre za izgovor. Ugotovila sem, da če imam fokus in se za nekaj odločim, lahko pišem kjerkoli. Videla sem, da je vse samo v glavi. To je bila zame zelo bogata izkušnja. Je pa res, da se moram vedno znova opominjati, saj hitro spet zapadem v ustaljene vzorce. 

Spoznavam, da so pravljice v bistvu zelo aktualne za ta čas, čeprav o tem med pisanjem nisem razmišljala. Ker govorijo o moči skupnosti. Kako se stvari zdijo neizvedljive, a ko junaki stopijo skupaj, vedno najdejo rešitev. Skupnost najde rešitev.  

In tako je nastal Osamljeni gaj. Nenavaden naslov zbirke za otroke … 

Osamljeni gaj v resnici ni čisto nič osamljen kraj. Res, da je zelo zelo majhen in oddaljen od vsega vrveža. Je pa skupnost znotraj njega tako zelo povezana, da tam, v resnici, nikoli nisi zares osamljen. In zdaj, ko to govorim, spoznavam, da so pravljice v bistvu zelo aktualne za ta čas, čeprav o tem med pisanjem nisem razmišljala. Ker govorijo o moči skupnosti. Kako se stvari zdijo neizvedljive, a ko junaki stopijo skupaj, vedno najdejo rešitev. Skupnost najde rešitev. 

Torej ob branju staršem ne bo dolgčas? 

Zagotovo ne! Vsaka od pravljic prinaša tudi skrito sporočilo. Pa tudi jezik je kompleksen, bogat in poetičen. »A je preveč? A bodo razumeli?« sem se spraševala. Moj odgovor sami sebi je bil: »Tako mora biti.« Danes je že vse tako izluščeno in toliko se tarna, kako obubožan je besedni zaklad mladostnikov in otrok. Zdi se mi, da je treba približati lepoto našega jezika, ki je zelo speven, poetičen, lep! Zato sem se zavestno odločila, da je jezik »žmohten«, bogat! Tako sva se na primer z lektorico pogajali okrog besede »ofucan«, ki jo je želela zamenjati za besedo »scufan«. Ampak tu je pomen popolnoma drugačen. Zakaj torej umetnost spuščati k ljudem? A ne bi raje ljudi dvignili k umetnosti? Na nivo. Zdi se mi bolj smiselno, sploh, če želimo odpirat nove horizonte! 

Vsaka knjiga v zbirki predstavlja en letni čas, ker pravite, da lahko na tak način opišemo tudi vsakega med nami … Za vas bi rekla, da ste poletje!

Sem res poletje? Mogoče sem v tej svoji ekstrovertiranosti in ljubezni do govorjenja, morja, dotikov … Barve, ki jih obožujem. 

Zdi se mi, da radi tudi kaj ušpičite! 

Dobro si me zadela! (smeh) Klemen bi se strinjal. Ko pride do tega, da bi človek kaj ušpičil, se mi kar zaiskri. Tudi kaj takega, kar ni letom primerno. Kakšne neumnosti. Brez razmišljanja. Slišim, da prihaja Klemen, pa se skrijem in ga prestrašim. Njega pa skoraj kap zadene in se razjezi. Neumnosti, pač! (smeh) Ali pa, da mu nalašč nastavim nekaj, kar v resnici ni zobna pasta, ker vem, da ne bo pozoren in on stisne in nese v usta! Take bedarije, ki so potem smešne samo meni. 

Včasih se mi zdi, da že ko vstanem, začnem hiteti. Potem pa se zamislim, se ustavim, in samo gledam. Ma zakaj? Nič mi ni treba! Opazujem otroke, ki vse delajo počasi, umirjeno. Nikamor se jim ne mudi ... In ko enkrat izstopim iz polja živčnosti, se ta brezskrbna radost preseli vame. In vse se uredi. 

Čisto poletje! 

Hlada in mraza res ne maram! Ampak zanimivo ugotavljam, kako znotraj sebe prepoznavam tudi druge letne čase. Trudim se jih prepoznati, občutiti in začutiti. V spektrih, ki jih prej nisem bila vajena. S tem v bistvu dobiš darilo v obliki sebe. Zdaj se znam bolj razveseliti tudi dejanskih letnih časov. Zelo dragoceno je videti lepoto v malih stvareh. 

Pravzaprav se ves čas vrtiva okrog časa! Se vam zdi, da ste se naučili ceniti čas? Ali zdaj veste, kako pomembni so trenutki? 

Trudim se ozaveščati, a še vedno premalo. Včasih se mi zdi, da že ko vstanem, začnem hiteti. Potem pa se zamislim, se ustavim, in samo gledam. Ma zakaj? Nič mi ni treba! Opazujem otroke, ki vse delajo počasi, umirjeno. Nikamor se jim ne mudi ... In ko enkrat izstopim iz polja živčnosti, se ta brezskrbna radost preseli vame. In vse se uredi. Tudi ko grem na sprehod na Golovec, ko si z Olivijo (op. p. družinska psička) vzamem čas, se ustavim, globoko vdihnem, pogledam listje in kako padajo sence. Takrat se mi zazdi, kot da se priklopiš na življenje. Začutiš silen val energije. Hkrati pa opazujem ljudi, kako težko jim je bit sami. Večinoma so v gručah, skupine ljudi in klepetajo. Če so sami, pa poslušajo podcaste. Ker imamo občutek, da čas ne sme teči v prazno. Ves čas smo storilnostno naravnani. Kot da se zdi, da če samo »smo«, da zapravljamo čas. Da ni dovolj. V resnici pa so to najdragocenejše minute. Vidim, da ko se v naravi popolnoma izklopim, se mi začnejo »downloadi«. Ideje se začnejo tako stekati, da ko pridem domov, lahko samo pišem predloge za nove projekte ali, kako k neki stvari pristopiti. In vem, da če bi šla na sprehod z namenom, se nič od tega ne bi zgodilo … 

Bolj iz lenobe kot iz vere v to, da rastline med seboj komunicirajo, sem poleg posušenega žajblja na vrtu posadila novega. In je spet zaživel tudi posušen. Naključje? 

V teh časih se vse preveč pričakuje, da boš imel mnenje o vseh stvareh in jasno in glasno stal za tem. A ljudje imamo različna poslanstva in poti. Nekdo lahko več naredi za to, da se v družbi nekaj spremeni tako, da je tiho, in samo je, in dela na sebi. Sama vidim, kako se mi spreminja razpoloženje in občutja glede na to, s kom sem v družbi. A veš, ko prideš kdaj v družbo človeka, ko te že samo njegova vibracija, prisotnost, prizemlji in navdahne? Mislim, da se temu premalo pomena posveča. Določen človek lahko že samo s svojo prisotnostjo marsikaj v tebi vzbudi, prebudi in pozdravi. Brez da bi sploh spregovoril. Enako kot tvoj žajbelj.