Ali ste igralci samo takrat, ko se pripravljate na predstavo in ko jo igrate, ali vplivajo vloge na vaše vsakdanje življenje? Ali nenehno razmišljate o tem? Igralstvo najbrž ni poklic za osem ur.

Pia: Ko si v obdobju ustvarjanja, študija, pogosto o vlogi razmišljaš ves dan, hodi za tabo. Ko igraš predstavo, je bistveno laže odklopiti, ne razmišljaš ves čas o njej. Prideš jo odigrat. Otroci ti pa preprosto ne dovolijo, da bi bil z glavo v oblakih. Odkar ju imam (sinova), sem se zdresirala, da sem tukaj in zdaj, ko smo skupaj. Je pa ta odmor, odmik dobrodošel, ker se mi potem veliko stvari samih sestavi.

Marko: A je nemogoče izbrisati cilj pred seboj. Tudi ko se odklopiš, srečuješ signale, spodbude za delo, kar je odlično. Če si z otroki, ti celo oni ponudijo rešitev za kakšno vlogo, te navdušijo s kakšno izjavo, igro ...

Pia: Zame je predstava Zapiranje ljubezni izjemno naporna. Psihično me izčrpa, da o fizičnem ne govorim. Paziti moram, da nimam naslednjega jutra fotografiranja, ker se zbudim popolnoma zatečena od joka. Telo ne ve, da samo igram.   

Pia: Nekoč sem sinu zatožila, da mu je oči ukradel koreografijo. (smeh) Naravno je, da ob gledanju stvari okoli sebe najdeš tudi navdih za svoje delo, vloge. Kot v življenju. Spomnim se, da sem, ko sem bila noseča, nenadoma opazila toliko nosečnic po mestu kot nikoli prej niti kasneje. Misel, ki me zasleduje, ko ustvarjam, me napelje, da vidim signale, vzgibe, ki jih morda sicer ne bi. Na predstavi se vse sestavi v celoto, ki obvladuje samo sebe.

So kdaj kakšne vloge tako naporne in intenzivne, da je pritisk preobrazbe in vživljanja v druge osebe kar težko prenesti?

Marko: Vse vloge so naporne, ker jim hočeš zlesti pod kožo ali jim pustiti, da one zlezejo pod tvojo kožo. Ko poslušam zgodbe igralcev, ki gredo v tem delu ekstremno daleč, recimo Daniel Day Lewis, ki svoje vloge živi 24 ur na dan, si rečem, uh, to mora biti zelo zanimivo, morda sem pa jaz preveč pavšalen igralec.

Pia: Zame je Zapiranje ljubezni izjemno naporna. Na dan, ko jo igrava, sem že zjutraj vznemirjena, igrava jo že sedmo leto in leta se mi poznajo. (smeh) Psihično me izčrpa, da o fizičnem ne govorim. Paziti moram, da nimam naslednjega jutra fotografiranja, ker se zbudim popolnoma zatečena od joka. (smeh) Telo ne ve, da samo igram.

Marko: Enkrat na mesec je na sporedu. Petinosemdeset smo jih odigrali.

Pia: Kar opažam po vseh teh letih igranja, je, da je zelo pomembna psihofizična kondicija, skrb za svoje zdravje, sicer ne bomo več sposobni opravljati svojega poklica.

Marko: Pia mi vsake toliko reče, joj, že spet ta predstava …

Pia: … dajva jo že enkrat zapret.

Marko: Zame je zanimivo, kako jo obnavljava, kako se spreminja z odmikom od premiere.

Pia: Se bova zapuščala dvajset let?

Marko: To je tiste vrste predstava, ki jo lahko igraš tudi potem, ko si že upokojen.

Pia: Ti naju vidiš stara na odru? Mene v invalidskem vozičku, ker ne bom mogla več stati? (smeh)

Marko: Jaz pa se še vedno poskušam sleči. In tebe prosim, ali mi lahko pomagaš. (krohot)

Preberite še: Barbara Lapajne Predin in Zoran Predin o tem, da varanje ne pade z Marsa

Se bojita starosti? Razmišljata o njej?

Pia: Ne, rada bi bila predvsem zdrava. Da me ne bi kaj bolelo, da bi lahko opravljala meni ljubi poklic.

Marko: Ja, ampak vse te bolezni prihajajo s starostjo, iz leta v leto jih je več. Vidim na svojem telesu, ko igram stare predstave. Recimo Macbetha, ki ga igramo vsaj enkrat na leto. Vidim, da se hitreje upeham, nimam več dihalne kondicije, ne ker nisem fit, ampak ker bom kmalu 46.

Pia: Markova sestra je odlična fizioterapevtka, in ko sva se ji potožila, nama je odločno odvrnila, da so od 36. leta to degenerativne spremembe.

Ja, včasih so ljudje živeli do tridesetega leta.

Pia: In zdaj, ko živimo tako dolgo, bi se predvsem rada starala dostojanstveno, da me ne popade kakšno bizarno lovljenje mladosti …

Pa saj vas Marko najraje vidi še brez šminke.

Marko: Pia je naravno lepa, ne potrebuje šminke.

Pia: Imam naravno lepe podočnjake.

Marko: Njena barva obraza je taka, kot da je čudovito naličena, zato se mi zdi, da se ji dodatno ni treba. Večkrat, ko gledam televizijo, me razjezi, da preveč pudra naredi mrtvo masko obraza, ki ne izraža nič več. To je dodatna ovira do gledalcev.

Po petih letih dela na televiziji sem bila najbolj vesela tega, da me ni nihče več pudral.

Pia: To je najbrž tudi razlog, da večina igralk v vsakdanjem življenju ne uporablja ličil.

Marko: Če grem na televizijo, poiščem kak kot, potem ko me napudrajo, in si večino pudra zbrišem. Hočem, da se moje smejalne gube vidijo, in hočem, da se vidi, če zardim.

Pia: Ja, vem, tebi je všeč zrelost. Zdi se ti šarmantna! To mi govori, že odkar se poznava. Torej šele prihajam v leta, ko mu bom všeč! (smeh)

Marko: Tudi sivi lasje so mi všeč.

Pia: Saj si jih bom pustila, ampak ne še zdaj. Že od 22. leta imam siv, ljubi »Ivanka Mežanka« pramen. Ampak ni še čas za sive lase.



Doživljam vaju kot strastna človeka. Je to lastnost, ki je bistvena za igralce?

Pia: Ni nujno, da je tako temperamentno ali glasno izražena, kot je pri meni. A je nujna.

Marko: Ja, nujna je, ker se prenaša tudi v občinstvo.

Pia: Težko si dober igralec, če tega ne počneš strastno in z užitkom.

Marko: Tudi kadar moraš zaigrati mir, mirnost, mora biti to z notranjo strastjo, ognjem.

Pia: Jasno, ni potrebe, da je divje.

Marko: Ko sem začel kot igralec, nas je na neki delavnici Ann Papoulis učila, da moraš takrat, ko si miren, v telesu veliko potovati, več kot takrat, ko se giblješ.

Pia: Ko sem v predstavi Zapiranje ljubezni mirna, stojim in poslušam, delam veliko več kot takrat, ko se premikam in govorim.

Kdo je pravzaprav dober igralec?

Pia: Mateja Koležnik, režiserka, je nedavno v intervjuju dejala o slovenskih igralcih, da so dobri, ker združujejo patos in čustvovanje Balkana ter disciplino in natančnost severnjakov. To se mi je zdelo zelo lepo. Zame je dober igralec tisti, ki mu preprosto verjamem.

Marko: Ja, se strinjam.

Nenavadno, ker med Slovenci ne opazim prav veliko patosa in čustvovanja Balkana. To pomeni, da so predvsem igralci tista skupina, ki je pobrala oboje?

Pia: Najbrž se določen tip človeka odloči za ta poklic. Verjetno pri sebi opažamo večje amplitude nihanja čustev, različnih stanj, ki jih znaš priklicati, uporabiti in razviti.

Marko: Ne verjamem, da so Slovenci zaprti. Včasih smo prestrašeni, ne upamo si ne samo kaj reči, ampak tudi pogumno narediti. Vedno moramo dobiti potrditve od drugod, da je tisto, kar počnemo, v redu. Včasih preveč upoštevamo pravila, ki jih preberemo bolj verno kot vsi tisti, ki so jih napisali. In kar naprej mislimo, da se kaj ne da, da je nemogoče. Marsikaj je mogoče, a moraš ljudem dati možnost, da prevzamejo pobudo in odgovornost za to, kar počnejo.

Vesta, kdaj igrata slabo?

Oba: Seveda.

Pia: Veš pa tudi, ko si dober. Igraš, pa sploh ne veš, da igraš. To je čarobno, čisti užitek.

Marko: Zgodi se ti, da preprosto nisi zadovoljen z izvedbo, načinom, kako si kaj odigral, ujet v šablono.

Marko: Še nekaj moram povedati. Veliko govorimo o enakopravnosti med spoloma, midva sva enakopravna tudi finančno. Na srečo sva lahko. Oba sva v službi in družino preživljava oba, vsak pol. Shranjujeva račune, seštejeva in vidiva, kdo je komu kaj dolžan.    

Zapiranje ljubezni sta odigrala 85-krat. Sta naveličana?

Pia: Ne, jaz se ne naveličam predstav. No, bile so tudi take, od katerih bi pobegnila, a jih ni bilo veliko. Všeč mi je, ker z vsako ponovitvijo najdem kak filigranski detajl ali pa morda presenetim sama sebe, stvari se razvijajo, rastejo tudi po premieri. Premiera je vedno pritisk, silovitost, jaz imam pa tremo.

Marko: Po 50. ponovitvi predstave si recimo rečeš, ooo, saj res, ta stavek ima lahko tudi tak pomen. Na poti ponavljanja si s pomočjo novih izkušenj odkril nekaj novega oziroma končno prišel do prave logike izrečenega. To se mi je nazadnje zgodilo pri Iliadi, ki jo igramo že pet let. Monolog sem povedal strastno, čustveno, polno, intenzivno in maksimalno logično. Soigralka Jette mi je rekla, povedal si tako, da razumem. In jaz njej, hvala, da si mi to rekla, ker sem tudi jaz danes prvič. Pa sem bil do takrat prepričan, da razumemo vedno, jaz in gledalci.

Pia: V tem sva si popolnoma različna, jaz nimam živcev, da bi čakala, da se mi utrne. (smeh) Povedati moram misel v nekem stanju in kako jo bom povedala, moram vedeti že zdaj. V tej neobremenjenosti te res občudujem.

Kdaj sta pripeljala sinova v gledališče?

Pia: Zelo zgodaj in mlajši nama je očital, da mu bova s teatrom uničila otroštvo. (smeh)

Marko: Za gledališče ni nikoli prezgodaj. Sva pa zelo izbirala predstave, do Hamleta mislim, da me nista videla v nobeni predstavi. Po predstavi mi je Voranc povedal, koliko je mrtvih, česar niti jaz nisem vedel.

Pia: Zdaj bi bila užaljena, če ne bi bila povabljena na premiero.



Marko, vi se v predstavah velikokrat slečete, s tem nimate težav, za vas je to svoboda, tudi vi ne, Pia. Kaj pa pravita otroka na to? Otroški svet je bistveno bolj krut in odkrit, kot je naš.

Marko: Videla sta me v Macbethu in 2020. Šele letos. No, doma me vidita golega. Potem so nama prijatelji povedali, da sta se v hecu zgražala, joj, kaj morava midva gledati. Nista imela težav s tem. Pa saj sta gledala Kaligulo pred sedmimi leti. Vesta, da se velikokrat slečem.

Pia: Ko sta slišala kakšne komentarje, doživela manjše incidente, smo se o tem veliko pogovarjali. In se pogovorili.

Pia: Ni formule za dolgo razmerje! Spoštovanje, vzajemna rast, preverjanje, ali gledata v isto smer, spodbujanje. So pa v vsaki zvezi vzponi in padci, fronte in zatišja. Hudi prepiri. A res je, znava se gromko in kvalitetno prepirati.   

Rodila sta se v Slovenj Gradcu. Se poznata iz otroštva?

Pia: Jaz sem prav iz Slovenj Gradca, Marko se je tam rodil, je pa iz Velenja.

Marko: Ne, nisva se poznala. Tudi na Gimnazijadi, ki jo je organizirala velenjska gimnazija in na kateri je sodelovala tudi ravenska, se nisva spoznala.

Pia: Veš, kdaj sva si dala roko? Po produkciji vašega tretjega letnika na akademiji.

Marko: Takrat sem pomislil, zelo mi je všeč, ampak gotovo ne bi hotela biti z mano.

Pia: Meni se je zdelo, da mi je šla elektrika skozi roko. Sestri sem rekla, ko bi ti vedela, kako me je pogledal. Ona pa mi je odgovorila, da vsako tako pogleda.

In?

Marko: Nič, nič se ni zgodilo naslednjih šest let.

Pia: Nekatere predstave sva delala skupaj, vodila prireditve. Župančičeve nagrade, a ne?

Marko: Takrat sva že bila skupaj.

Pia: Res?!

Marko: Res. Malo sva se še skrivala. (Se zasmeje.)

Se je bilo treba?

Marko: Ah ne, začela sva, ko sva bila oba samska.

Pia: In to že kar nekaj časa.

Marko: In potem sva šla gledat 'M te ubu! Zorana Hočevarja, v režiji Matjaža Latina, v Novo Gorico. Sedela sva na zadnjih sedežih in ko smo se vračali, naju je Uroš Fürst, ki je vozil, vprašal, kam vaju zapeljem, v Rožno ali v center. V Rožno. Tako se je začelo.

Pia: Pred osemnajstimi leti, obletnica bo maja. Če zdrživa do takrat. (smeh)

Marko: Če zdrživa, bova polnoletna. Potem pa lahko delava, kar hočeva.

Preberite še: Barbara Hieng Samobor in Igor Samobor: Ne, s kompromisi pa ne. Nikoli. Kompromis je frustracija

Povejta formulo za dolga razmerja.

Pia: Ni formule! Spoštovanje, vzajemna rast, preverjanje, ali gledata v isto smer, spodbujanje. Mislim, da imava srečo, da sva oba v istem poklicu in se razumeva. Pa tudi ko naredi partner dobro vlogo, je lahko v tem veliko erosa. On najde nekaj novega v sebi in to je lahko zelo privlačno zame, in nasprotno. Na novo odkrivava tudi sebe. Postaneš bolj živ in posledično privlačnejši. So pa v vsaki zvezi vzponi in padci, fronte in zatišja. Hudi prepiri. A res je, znava se gromko in kvalitetno prepirati.

Marko: Drži. Tudi ni treba, da se o vsem strinjava, da o vsem misliva enako. Tudi o vzgoji otrok se ne strinjava vedno.

Pia: Jaz sem si zelo želela, da bi bila pri vzgoji otrok enotna in tako tudi nastopila.

Marko: V ta koncept vzgoje ne verjamem. Kot mlad človek moraš spoznati razlike, različna stališča, strategije. V zvezi moraš biti potrpežljiv, spremembe, za katere si želiš, da bi se zgodile, potrebujejo čas. Sebi in drugemu moraš dopuščati, da se male permutacije zgodijo počasi.

Pia: Še ena stvar se mi zdi pomembna. Vsako leto sva dala staršem otroka za teden dni in ga preživela v dvoje. Iz tistega tedna sem črpala ljubezen in energijo za vse nas do naslednjega leta. Zdaj pa že moram potrkati na les, preveč se hvaliva. Ogabno.

Marko: Še nekaj moram povedati. Veliko govorimo o enakopravnosti med spoloma, midva sva enakopravna tudi finančno. Na srečo sva lahko. Oba sva v službi in družino preživljava oba, vsak pol. Shranjujeva račune, seštejeva in vidiva, kdo je komu kaj dolžan.

Pia: Krut sistem sva uvedla. A je najin občutek dober.

Marko: Vedeti moraš, kdaj kaj rečeš. So trenutki, ko si nekaj sposoben slišati in ko nisi. In to mi Pia tudi pove. Za odnos je zelo pomembno, kdaj reči in kaj.   

Ker sta strastni osebi, so najbrž tudi vajini odzivi strastni. Je kdaj to naporno?

Pia: Saj ni vedno tako. Marko je v bistvu zelo hladnokrven človek.

Res?

Pia: Ja, res. Večkrat se jaz odzovem bolj burno. In ne, nimava turbulentnega zasebnega življenja.

Ker sta tolerantna?

Pia: Ja, in ker sva utrujena, ko prideva z odra. (smeh) Veš, kaj se mi zdi še pomembno – da si ti moj najboljši prijatelj, vse ti lahko povem.

Nobenih skrivnosti nimate pred njim?

Pia: Ne.

Marko: Kakšno pa že.

Pia: Gotovo, a se je zdaj ne spomnim.

Marko: Vedeti moraš, kdaj kaj rečeš. So trenutki, ko si nekaj sposoben slišati in ko nisi. In to mi Pia tudi pove. Za odnos je zelo pomembno, kdaj reči in kaj.

Pia: Biti empatičen do sočloveka. V vseh odnosih v življenju.



O čem se prepirata?

Oba: O vsem.

Prepoznata v vsakdanjem življenju, kdaj kdo igra?

Pia: Seveda. In ne, doma ne igrava in to se mi zdi nujno, da sva doma brez mask, čeprav poznava vse mehanizme manipulacije, pretvarjanja, čustvenega izsiljevanja.

Se je kdaj zgodilo?

Marko: Če se, si poveva. Si pa v družbi natikaš komunikacijske maske za različne ljudi in veš, zakaj.

Na wikipediji sem v napovedi neke predstave prebrala, Marko, da ste ekshibicionist, narcis, norec, žival, egoist, artist. Kaj od tega ste?

Marko: Ekshibicionist? Seveda, saj sem igralec in se rad kažem. Narcis? Malo že. Norec? Mislim, da nisem, mi pa vsake toliko kdo reče, da sem.

Pia: Si, si. Žival jasno da.

Egoist?

Pia: Ja, si, ni pa to tvoja temeljna lastnost.

Marko: Altruist ravno nisem. Artist pa tako in tako.

Kaj pa vi, Pia? Ekshibicionistka?

Pia: Ne, nisem.

Marko: Kako ne, saj rada nastopaš. Saj zato si igralka. Ne, pravzaprav rada ustvarjaš.

Pia: Ja, to bolj drži. Narciska tudi nisem.

Marko: Potem sem jaz vse, ti pa nič?

Pia: Jaz sem nevrotik.

Moj prijatelj psihiater pravi, da mu ženske, ki niso nevrotične, ne morejo biti všeč.

Pia: No, to je pa lepo. Malo sem tudi nora in žival, malo egoistka in tudi artistka. Najbrž sem kar vse – drugače zakrinkano, kaj pa vem.

Marko: No, nevrotičen sem tudi jaz.

Pia: Ne pa nisi. (smeh)

Sta ljubosumna?

Pia: A sva?

Marko: Malo pa že.

Na kaj smo ljubosumni?

Pia: Pravzaprav nisem.

Marko: To zelo dobro urejava. Če obstaja možnost, da bi bil kdo na koga ljubosumen, se o tem odkrito pogovarjava. Kemija med soigralci v gledališču mora obstajati, sicer se to vidi in je predstava slaba.

Pia: Ah, v ljubosumnosti se skriva posesivnost in tega ne maram. Nikogar si nočem lastiti niti ne dovolim, da bi si kdor koli lastil mene.

Varanje?

Pia: Ne vem, ali bi nama potem uspelo ostati skupaj.