Po številnih preobratih v politikah držav po času kovida, ki je izzvenel šele po šestih letih, je človeška neumnost, pomešana z razvitim pohlepom in polteno čutnostjo ne le izropala zakladnic duhovne kulture človeka, saj so se širom sveta zaradi energetske krize, lakote in mraza pričeli greti s knjigami, pohištvom in vsem, kar so našli razpoložljivega. Še več. Postajali so razčlovečeni. Ko človeku vzameš pisano besedo, ga izropaš duhovne dediščine. Duhovnega izvora. Beseda postane meso, se zapiše v eter in notranje preobraža človeka, da se lahko odloča in odloči, čemu bo sledil; soncu ali sencam. Beseda ustvarja komunikacijo, tako gradilno kot rušilno. Besede, zapisane iz duše, zdravijo. Nizi črk, ki opogumljajo, navdihujejo in kažejo smer, gradijo usode. Twitter »etika«, kjer se žali, trga, cefra besede iz korpusa možnih naborov lepega, sočutnega, ustvarjalnega, ob izboru le pejorativne rabe, ki nežne nevronske povezave možgan trga s toksičnimi sporočili, ruši »zdaj« in s tem bodočnost. Svinja ume in duše in senči sonce. 

Nihče ne more izkalkulirati zakona karme. Nihče nikdar celostno preračunati moči posledic, ki lahko sledijo in trčijo. In že res, da je pravica morda slepa, a vidi v temi. 

In v mojih sanjah je ugasnilo sonce. Ker sonca že dolgo ni več, je luč ugasnila v srcih in dušah tako pravičnih kot teh, ki so svetlobo pregnali iz obličja zemlje. In trma, osebnostni deficit in pokazatelj uboštva duha, je pustošila v realnosti, ki še ni bila videna. Ljudje, zaslepljeni od strahu in ledenih pogledov oblastnikov, so prenehali verjeti v sonce. V sonce in njegovo moč. Ker so dotični še predobro vedeli, da se človeška vrsta razvija v okolju, ki je neponovljivo in da vsako okolje določa fenotip vrste, torej prižiga in ugaša dedne potenciale in genetske možnosti, so priredili okolja, ki ugašajo srca. Kovidna okolja so ugašala melodije igrivosti, veselja in spoja dobrega, ki vselej rojeva ljubezen. In tako so mrzli ljudje preračunljivih umov, hladnih pogledov in sadističnih nagnjenj osebnostnih mankov vodili politiko Evrope, ki je postala politika ugašanja. Ljudi so spreminjali v robote, ki so se pitali v velikih centrih. Domačo, na vrtu vzgojeno hrano so nadomestili z želeji bazičnih snovi, ki so jim umanjkali gradilni elementi sreče. Hormonsko neravnovesje, povzročano s kemtrailsi, umetno hrano, revščino in mrazom je zarezalo v še nikdar dotaknjeno genetsko kodo DNK človeka. Saj vemo, geni z okoljem določajo fenotip. In okolje je tisto, ki nas gradi in določa. Iz nas vleče potenciale in jih materializira. In še več, okolje odloči, katere lastnosti se bodo v nas prižigale in ostale žareče. 


Ljubeče okolje vzpostavlja pogoje za prijazen pogled in ljubeč dotik.

Zlorabljajoče okolje poišče argumente za opravičila. Za legitimizacijo zlorab.

Goljufivo okolje, prezasičeno z jezikom laži in grobosti, aktivira agresijo v ljudeh. In ko drug v drugem prižigajo strahove in skrbi, se naravna vez med njimi pretrga. Nezavedno se prelomi in odprejo se vrata izvornemu zlu.

Promiskuitetna spolnost, izraba poti užitka in takojšnje gratifikacije, brez spoštovanja etike dotika, jezika ljubezni, topline pogleda in dobronamernosti srca, razpolovi osebnost človeka in v njem odpre diabolične tendence.

Okolja zla iz ljudi trgajo dobro. Trpinčijo, da bi imela dobro le za sebe. Nosilci teme se kopičijo, kot magnet privlačijo podobno s podobnim.

Pretresljivo je spoznanje, da bolečina sočloveka komurkoli hrani smisel. In nudi veselje. A veda o človeških psihopatologijah predobro ve, da je strup nekoga zdravilo tretjemu. In da nekateri brez strupov nočejo živeti.

Seveda je prav, da se slabo obelodani in ljudem pojasni, kako algoritem zla deluje, izganjajoč resnico na obode zdravega razuma. Ko večina prepozna, kako posamezniki nizkotnih želja in pritlehnih apetitov skušajo le z zvijačo in kolektivnim enoumjem povoziti resnico, se prebudi. Seveda resnica vselej je. Le dostope do nje moramo izgraditi. Prvi je v zdravem razumu, drugi v znanju, tretji pa zdravem okolju, ki podpira prva dva. 


In da.

Okolja iz nas klešejo jedra.

Jedra poguma ali strahopetnosti.

Med nami je vse več takšnih, ki žarijo jasnino uma. Dobroto srca. In zrelost duha, ki kaže smer.

Nekoč sem sedela z zelo premožnim človekom, ki je zares znal služiti in še danes živi obilno. In ko sva se pogovarjala o nekem poslu tam na drugi strani oceana, je tako prepričano zatrjeval, kako se je odločil pravilno in kako bo šlo vse kot po maslu. Ponavljal je, kako se vse kalkulacije izidejo in da je matematika nezmotljiva. Umirjeno sem ga gledala in ga opomnila o relativnosti matematike in ekonomskih modelov. Saj ima vse, kar počnemo, svoj odmev. Tudi tisto, česar ne moremo predvideti ali preračunati.

Vselej nas skorigira zakon ravnovesja.

Nihče ne more izkalkulirati zakona karme. Nihče nikdar celostno preračunati moči posledic, ki lahko sledijo in trčijo.

Zato modri nikdar ne hodijo po nemočnih.

In že res, da je pravica morda slepa, a vidi v temi.