Od značajskih lastnosti se kdo utegne obregniti ob njeno eksplozivno neposrednost na minskem polju aktualnih družbenih razmer. Bliža se sedemdesetemu letu in tega ne skriva. To, da je upokojena, je uradni status nekdanje članice orkestra Mestnega gledališča ljubljanskega, saj je še zelo aktivna. In zelo pomirjena sama s seboj.

»Gledališču je posvetila in žrtvovala vse, v tem je tudi skrivnost njene odličnosti,« je zapisano v obrazložitvi žirije za podelitev Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Vloge, skrajno različne, in druge ustvarjalne prispevke, ki ste jih oblikovali v svoji karieri, je skoraj nemogoče našteti.

(Med pregledovanjem fotografij v dnevni sobi brunarice pri Želimljah vzame v roke črno-belo. Posveti se ji za trenutek. Tako damska je na njej. Tako lepa. To nisem jaz, si zamrmra v brado.) Ta fotografija mi je nekako najbolj pri srcu. (Se zamisli.) Seveda sem dramska igralka, ampak prevzel me je tudi kabaret. Še zdaj, po toliko letih, ko s Svetlano (Makarovič, op. p.) nastopava na večerih šansonov, ljudje dobesedno požirajo besedila. Aktualna in prodorna so, kot bi jih napisala danes, vendar je nekatera ustvarila celo pred tridesetimi leti in več. Vražja prijateljica je. 

Zdaj bom rekla nekaj, česar mi pol žensk ne bo verjelo: Ne le gube, tudi malo večja ritka je del življenja. Jaz sem tudi nosila šestdeset kilogramov, potem sem imela operacijo kamnov in se zredila. Kaj je sledilo? Začela sem dobivati dobre role. 

Je še kaj, kar poleg besed, občutka, ko se spustite v drugo figuro, glasovnih odtenkov prinesete na oder?

Zelo dobro vem, kaj prinesem. Leta. (Glasno vzklikne.) Veste, midve imava skupaj sto štirideset let. In ljudje so navdušeni, da se dve, oprostite izrazu, s toliko leti obloženi nekaj gresta. A midve se greva. Jaz se grem. Z veseljem. Ljubo mi je.

Vidve? Svetlana Makarovič in vi? Drži, da sta skupaj obiskovali AGRFT?

Midve seveda po svetu harava že kakšnih tristo let. (Smeh.) Zadnjič sva se zmenili, da osemdeseta preskočiva in greva kar na sto deset. Potem se spet lahko pogovarjamo. Če bo kdo hotel … (Telefon ji dvakrat zacinglja.) Se opravičujem, tole je pa borštnik. (Sprejme kompliment, se na hitro dogovori za srečanje in ko odloži, se namuzne.) Fino je biti kralj za en dan. Popravek, kraljica. Vsi me ljubijo. Objemajo. Dušim se v cvetju. Tako je lepo, da bi kar podaljšala, a vem, da se ne da. Glejte, prstan se ti zgodi, včasih se ti po krivici tudi ne. Veliko sem razmišljala o ljudeh, ki jih ta čast ni doletela, pa bi jih morala. Na letošnjem jubilejnem festivalu si ga bom srečnica nadela jaz. 

Ko se bo intervju bral, bosta navdušenje in aplavz ob podelitvi za vami.

To ni tako enostavno kot nastopati, veste. Ljudi zanima vse mogoče: »Kaj boš pa oblekla?« In dovolijo si tudi svetovati: »Poskrbi za pričesko. Morda bi si omislila umetne trepalnice.« Ne, odgovarjam, samo jaz bom. Nič drugega. Ne morem biti kdo drug. Nočem biti kdo drug. 

Zanimivo, kako smo zapopadli stereotip kulta mladosti. To me moti. Zato, ker ženske nasedajo. Na novo bi se morali naučiti staranja. Ženska pri petdesetih je lepa. Zrela ženska. In še to: čim starejša je, boljši je njen libido. Pri moških začne upadati po tridesetem letu, pri ženski raste. In potem je zapeljiva, dišeča. Saj pravim: ženska. Prej je punčka. Globina pride kasneje. 

Očitno ste naredili križ čez neusmiljen diktat tehtanja telesa, imidža in ne nazadnje identitete ter dezertirali, če si sposodim besede Mance Košir, iz vojske lepote in mladosti.

Ne zato, ker me ogovarjajo z gospo, nikdar v življenju nisem premišljevala, da moram biti sprejeta med lepotice. Tudi z leti se ne obremenjujem. Gubam nobeden ne ubeži; pridelamo jih sami, z radostjo, žalostjo, izkušnjami. Sicer pa, ko opazujem ljudi, vidim, kako prekrasni so. In potem se kdo obregne, češ, zakaj si je ona omislila lifting. Če je to storila za svoje dobro počutje, lepo prosim. Zakaj ne? Jaz svoje gube pač nosim. Kaj naj naredim? Ne bom rekla, da jih obožujem, ampak tukaj so.

Okej, ste z njimi na ti ali na vi?

Ah, z gubami sem na ti, sploh ni govora. Če je človek zadovoljen in srečen, se pač ne ukvarja z majhnimi ali malo večjimi gubami. In tudi ne počne ničesar zato, da bi ugajal za vsako ceno. 

Morda jih zaradi kratkovidnosti ne opazite? No, vsaj vseh ne?

Hudobno vprašanje. (Skoči. Brez užaljenosti.) To ne bo držalo. Poznam pa ljudi, ki so se denimo po korekciji vida pogledali v ogledalo in zdrznili: »O madona, a to sem jaz?« Meni pa se zdi človek, ki zdrsne v leta, lep. Oba sva nudista. Dolgoletna. (Ljerka živi s partnerjem Bogomirjem Verasom, prav tako igralcem, op. p.) Na nudistični plaži je fantastično, ker smo vsi glih. In je čisto vseeno, ali si debel, suh, imaš majhne ali velike prsi ... Nič ni važno. Včasih potem koga srečam v črnem plašču in s klobukom, ki me ogovori z: »Dober dan. Kako si, Ljerka?« »Dobro. Ampak, od kod za božjo voljo se poznava?« »Iz Solarisa.« Ojej, in jaz ga poznam samo golega. (Smeh.) Zdaj bom rekla nekaj, česar mi pol žensk ne bo verjelo: Ne le gube, tudi malo večja ritka je del življenja. Jaz sem tudi nosila šestdeset kilogramov, potem sem imela operacijo kamnov in se zredila. Kaj je sledilo? Začela sem dobivati dobre role. (Vloge v dramskih delih, op. p.) To so bile prave role. Veste, tudi to je nekaj, da te vsi vidijo, ko stopiš na oder. Seveda moraš prinesti še vse kaj drugega, tudi tisto nekaj, kar imaš v sebi, ampak suhica bo težko nosila stilni kostum in denimo igrala Peachumovko v Beraški operi. Biti mora persona. In mora biti malo ritke, prsi pa gobčka. Vse mora biti. Fino je, če ti je to dano, umetno se ne da nič narediti. (Premolk.) Vsak je po svoje dober, vsak je po svoje lep, pomembno je le, kaj se bova midva pogovarjala, kaj bova imela skupnega. Sicer pa, gliste so vse suhe pa tečne. (Smeh.) 


Vsi se strinjamo, da bi morala biti vsebina pred formo, a svet ostaja takšen, kot je. In potem se čudimo ženskam, ki želijo biti videti, kot da imajo dvajset let.

Aha, in to je narobe. Veste, časi so taki. Zanimivo, kako smo zapopadli stereotip kulta mladosti. To me moti. Zato, ker ženske nasedajo. Na novo bi se morali naučiti staranja. Ženska pri petdesetih je lepa. Zrela ženska. In še to: čim starejša je, boljši je njen libido. Pri moških začne upadati po tridesetem letu, pri ženski raste. In potem je zapeljiva, dišeča. Saj pravim: ženska. Prej je punčka. Globina pride kasneje. Malo so posredi izkušnje, tudi solze in smeh napolnijo z bogatijo in obraz to izžareva. Telo to izžareva. Libido izžareva pri ženskah. Ko vidim kakšno, kako si sive lase splete v kito, nadene dolgo krilo in široko torbo čez ramo ter v čevljih z nizkimi petami koraka po ulici, si mislim pri sebi, kako božanska je. In je res. 

Ona je živela proti pravilom. To mame naredijo, veste. Vem, ko sem poštarja čakala, da prinese invalidnino, pa je šel mimo, kako je mama rekla: »Prosim te, ne jokaj, da ne bo slišala soseda, da sva lačni.« Spomnim se, ko je potem res prišel, kako sem šla kupit štruco kruha in kos lubenice. To je bilo zame vse na svetu. 

Je strast do življenja tista, ki ohranja mladostnost?

Ja, to je to. Življenje, ki ga ljubiš, da si čim manj nesrečen oziroma da se te čim manj dotakne. Življenje prinese tudi modrost, kako se vsaj včasih izogniti bolečini. Saj te tudi povozi, nič hudega, moraš biti kdaj prizadet, občutiti bes v želodcu. Ampak zgolj toliko, da te ne odkruši. (Umirjeno.) Poslušajte, tole je genialno, moram vam povedati. (Navdušeno.) Prijatelja Čušina (Gregor, igralec, op. p.) so enkrat vprašali, kako ve, kakšen je Bog. Ja, je rekel, Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, in ko se zjutraj pogledam v ogledalo, si rečem: »Ti si bog.«

Dovolite, da sem osebna: ste verni?

Ne, ampak najbrž imam tudi jaz svojega boga. Sem kot Pika Nogavička, ki je, kadar se ji je kaj zapletlo v življenju, pogledala v nebo, kajti njena mama je bila zgoraj, in rekla: »Nič se ne boj, bom že sama opravila.« No, tudi jaz storim enako. Razen ... (Se zamisli za hip.) Nečesa nimam. 

No?

Tistega kovčka zlatnikov, vendar. (Udari jezično.) Samo to mi manjka, nič drugega. Saj bom tudi dala naprej, nič ni treba skrbeti, ampak bogastvo bi morala imeti. (Glasen krohot.) Šalo na stran. Dolgo sva s hčerko živeli sami in se je bilo treba kar boriti.

Ampak rok niste dvignili?

Instinkt veleva, kako se izogniti stopalom, da te ne pohodijo. 

Meni je mama denimo iz štirih kuhinjskih krp naredila krilo. Vso noč je pletla, da sem zjutraj šla na športni dan z novim puloverjem. To je naredila zame. Dala mi je čisto vse na tem svetu. Jaz hčerki nisem mogla toliko, ne, ker nisem imela, nisva bili lačni, vendar me ni bilo doma. 

Do življenja ostajate skromni in ponižni. Gotovo imate zgodbo, ki vas je utrdila?

Zanimivo, s partnerjem sva stanovala v isti ulici, na Turnerjevi. Jaz na dvanajstki, on na šestici. Z mami sva imeli sobico v kleti, dal nama jo je partizan Daki, potem ko je izvedel, da živiva pod smreko v črnuškem gozdu. Brez česar koli. Kasneje sva se preselili na Vodnikov trg, prav ob tržnici. Težko sva živeli, ampak jaz sem imela vse. Mama se je preživljala s pisanjem za revijo Otrok in družina, za Pavliho, potem je zbolela. Rak se ji je vlekel po vsem telesu, dokler nisem bila stara šestnajst let. Ona je živela proti pravilom. To mame naredijo, veste. Vem, ko sem poštarja čakala, da prinese invalidnino, pa je šel mimo, kako je mama rekla: »Prosim te, ne jokaj, da ne bo slišala soseda, da sva lačni.« Spomnim se, ko je potem res prišel, kako sem šla kupit štruco kruha in kos lubenice. To je bilo zame vse na svetu. Včasih premišljujem, kako je mama zmogla. Kako se je borila in me obenem dala v glasbeno šolo, na balet, v Križanke na tečaj dramske igre, knjige za šolo sem imela vse. Vse je bilo, kljub temu, da nisva ničesar imeli. Vem, kaj pomeni, če je življenje hudo. Vem, kako je, ko greš spat lačen. Zato dajem naprej vse, kar dobim poleg pokojnine, pa še kaj več. Ni veliko, ker so časi slabi. A potrudim se in dobro se počutim. 

Vidite, kam sva zašli s polj ničevosti, ki niso vredna, da se z njimi sploh ukvarjamo in nam za nameček požrejo ogromno energije.

No, drugi časi so bili. Meni je mama denimo iz štirih kuhinjskih krp naredila krilo. Vso noč je pletla, da sem zjutraj šla na športni dan z novim puloverjem. To je naredila zame. Pa nabirala je zelišča, na Grajskem griču, denimo, je bil malinjak, na Golovcu je rasla divja češnja, na Rožniku je bila sliva, ki ni bila od nikogar. Tako sva živeli. Raznašali sva časopis. To se ni meni zdelo nič groznega. Med drugim ni pustila, da poberem jabolko na ulici, če se je skotalilo po klancu, sem ga lahko pobrala in pojedla. Dala mi je čisto vse na tem svetu. Jaz hčerki nisem mogla toliko, ne, ker nisem imela, nisva bili lačni, vendar me ni bilo doma. 

Ko sem februarja rodila in smo prišli nazaj k nesojeni tašči, je stala na stopnicah in rekla: »K meni ne.« Ostali smo v rešilnem avtu, otrok, jaz, otrokov oče in voznik. In smo se tam notri jokali in nismo imeli kam. Hudobije ji nikoli nisem oprostila.  

Je med vama z mamo ostalo kaj neizgovorjenega?

Vedela je, da je enkrat ne bo več. Umrla je, ko sem imela sedemnajst let, in ostala sem čisto sama. Kako sem preživela, ne vem. Hranim škatlo spominov, ki jih ne odprem prepogosto. Včasih pa prebiram njena pisma in jočem. Moja mama je bila odprta ženska. Za hece, lahko sva se presmejali vse dneve. Po drugi strani sem ponoči leta poslušala, ali še diha. Zdaj ko pripovedujem, sem ganjena, a tedaj o tem nisem razmišljala kot o nečem strašnem. Ko je bila hudo bolna, sem hodila k njej na onkološki inštitut za Ljubljanico. Grozno je bilo. Vabili so me, naj ostanem in delam pri njih, a je mama govorila: »Nikar, Ljerka, študiraj, boš imela svoj denar in od nikogar ne boš odvisna.« Ko je umrla, nisem bila žalostna. Bila sem neskončno besna na ta svet. 

Ste jezo, ki tako kot bolečina nedvomno lahko pušča brazgotine, dolgo nosili s seboj?

Ne znam povedati, kmalu sem se strašno zaljubila, zanosila in se preselila k družini hčerinega očeta. Ko sem februarja rodila in smo prišli nazaj k nesojeni tašči, je stala na stopnicah in rekla: »K meni ne.« Ostali smo v rešilnem avtu, otrok, jaz, otrokov oče in voznik. In smo se tam notri jokali in nismo imeli kam. Na vrat na nos so me s pet dni starim dojenčkom vzeli v materinski dom. Ja, takšna je bila moja tašča. Ne vem, zakaj je bila tako razsrjena nad življenjem. To seveda ni koristilo ne njej ne meni. Nikomur. Hudobije ji nikoli nisem oprostila. 

Se strinjate, da v življenju pravzaprav ni naključij in pozitivne misli, bolje rečeno pozitivno ravnanje, pač rojeva pozitivne stvari? Ljudje, ki vsevprek razmetavajo samo s kritiko in slabo voljo, pa se ne zavedajo, da s tem v resnici razkrivajo samo svoje pomanjkljivosti?

Ljudje so nesrečni, ker se ne znajo pogovarjati. Treba je na glas povedati, kaj si želiš, kaj te osrečuje … Ljubezen je najpomembnejša na tem svetu. Midva s partnerjem se poznava do obisti, kot dobra prijatelja. Najine poti so vzporedne, ne iste. Čar je, da ne prisiliš drugega, da se vede po tvoje, ampak po svoje, vendar ob tebi. In to je sreča, vam povem. Jaz še vedno mislim, da je vsakemu človeku samo eden na svetu namenjen. Kot posodica, ki se pokriva. (Nazorno pokaže z dlanmi.) V redu nama je. Živeti je zmeraj lepše. Gre pa vsako leto hitreje, zato skušam malo zavirati.