Ljerka Belak se je rodila leta 1948 v Ljubljani v skromnih razmerah, v revščini pa sta z mamo, ki je bolehala za rakom, nato živeli vse do Ljerkinega 17. leta. »Z mami sva imeli sobico v kleti, dal nama jo je partizan Daki, potem ko je izvedel, da živiva pod smreko v črnuškem gozdu. Brez česar koli. Včasih premišljujem, kako je mama zmogla. Kako se je borila in me obenem dala v glasbeno šolo, na balet, v Križanke na tečaj dramske igre, knjige za šolo sem imela vse. Vse je bilo, kljub temu, da nisva ničesar imeli,« nam je zaupala v zadnjem intervjuju za revijo Onaplus leta 2015.
Težke preizkušnje so jo močno oblikovale, da je tudi potem, ko se je proslavila kot igralka, še vedno dajala drugim. »Vem, kaj pomeni, če je življenje hudo. Vem, kako je, ko greš spat lačen. Zato dajem naprej vse, kar dobim poleg pokojnine, pa še kaj več,« nam je povedala v intervjuju, ki ga lahko preberete tukaj. Je bila pa tudi njena mati tista, ki jo je še tik preden je umrla, spodbujala k študiju.
Na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo se ji je uspelo vpisati kljub nosečnosti, teden pred svojim 18. rojstnim dnevom je rodila hčerko, a tega niso vedeli niti na Gimnaziji Poljane, ki jo je obiskovala, na Akademiji pa so ji nato na pomoč priskočili kolegi in kolegice in popazili na otroka, ko je denimo imela izpit. Ena izmed njih je bila tudi njena dobra prijateljica in sošolka »Makarovička« (Svetlana Makarovič, op. p.), s katero sta ostali v tesnih stikih vse do zadnjega. »Midve seveda po svetu harava že kakšnih tristo let. (Smeh.) Zadnjič sva se zmenili, da osemdeseta preskočiva in greva kar na sto deset. Potem se spet lahko pogovarjamo. Če bo kdo hotel …« nam je o prijateljstvu z njo Ljerka povedala v intervjuju.
Po opravljenem šolanju na Akademiji se je Ljerka leta 1970 zaposlila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, leta 1993 pa se je pridružila ansamblu ljubljanskega Mestnega gledališča, kjer je bila zaposlena do upokojitve leta 2009. Kot gostja je igrala tudi v drugih slovenskih gledaliških hišah.
Igralka je v svoji bogati karieri upodobila tako močne ženske iz svetovne in slovenske dramske klasike kot tudi komične like. V zadnjem intervjuju nam je zaupala, da je dobre vloge začela dobivati šele, ko se je zredila po operaciji kamnov. »Suhica bo težko nosila stilni kostum in denimo igrala Peachumovko v Beraški operi. Biti mora persona. In mora biti malo ritke, prsi pa gobčka. Vse mora biti. Fino je, če ti je to dano, umetno se ne da nič narediti,« je takrat dejala.
Znana je bila tudi po svojih filmskih vlogah. Med drugim je upodobila lik Marjole v filmu Carmen (1995), Maše Kranjc v Gverilcih (2006) in Milene v Zapelji me (2013). Nastopila je tudi v več televizijskih dramah, sodelovala pri branju pravljic za otroke, pripravljala je kabarejske večere. Za svoje delo je Ljerka Belak prejela več nagrad, med njimi študentsko akademijsko Prešernovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Prešernovo nagrado mesta Celje, Severjevo nagrado in Borštnikovo nagrado. Leta 2015 so jo počastili z Borštnikovim prstanom, leto zatem pa z Ježkovo nagrado.
Živela je blizu Ljubljane s partnerjem Bogomirjem Verasom, o katerem nam je nazadnje dejala: »Ljubezen je najpomembnejša na tem svetu. Midva s partnerjem se poznava do obisti, kot dobra prijatelja. Najine poti so vzporedne, ne iste. Čar je, da ne prisiliš drugega, da se vede po tvoje, ampak po svoje, vendar ob tebi. In to je sreča, vam povem. Jaz še vedno mislim, da je vsakemu človeku samo eden na svetu namenjen. Kot posodica, ki se pokriva. V redu nama je. Živeti je zmeraj lepše. Gre pa vsako leto hitreje, zato skušam malo zavirati.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: