Gospod Bitenc, kako zmešan je sodobni svet v primerjavi s svetom vaše mladosti?
Veste, jaz črpam iz preteklosti, živim v sedanjosti, lovim pa prihodnost, ki se mi vse bolj odmika. Tudi čedalje bolj nelogična mi je. Od odkritja Amerike do parnega stroja je bil napredek postopen, zdaj v razvoju preskakujemo stoletja. To je grozno. Sami sebe bomo uničili, če bo šlo tako naprej. 

Zaradi maminega bolnega srca so starši, ki so bili strašni planinci in med smučarskimi pionirji, nekaj časa skrbeli tudi za Staničevo kočo pod Triglavom na 2330 nadmorskih metrih. Z mamo sem bil gor po dva meseca na leto. Izoliran. Sam. To je dalo pečat mojemu individualizmu. Tu se je razvila moja fantazija. 

Ko se ozrete na svoje življenje, lahko rečete, da ste karte, ki so vam bile ponujene, vzeli, a jih tudi premeteno mešali po svoje in polno uresničili svoje bistvo?
Ko so starši okoli leta 1932 prevzeli v oskrbo in nato za 20 let v zakup hotel v Planici, so se preselili, jaz sem se naprej šolal v Ljubljani. Najprej sem živel pri stari mami, potem sem stanoval pri zasebnikih. Med drugo svetovno vojno sem bil pri dobro situiranem priženjenem stricu, uglednem zdravniku v pokoju, dr. Papežu, oče me je v Ljubljano poslal tri tedne po okupaciji, sicer bi me Nemci na Gorenjskem mobilizirali. Čudovit človek je bil. Bonvivanski. Tedaj ni nihče pričakoval, da bo vojna trajala še toliko časa. Sam, razen pol leta, ko sem bil v Gonarsu, nisem imel travm. Res je tudi, da me je teater tako intenzivno prevzel, da sem komaj dojemal, kaj se dogaja okoli mene. Bolj kot ne sem bil nekakšen oddaljen opazovalec dogodkov. 



V spremenjenih okoliščinah vam je takšen odnos bržkone pomagal živeti in preživeti. Razmišljam, da ste bili zmeraj svobodomiselni, ali ste vendar kdaj klecnili pred pogledi in stališči drugih?
Zaradi maminega bolnega srca so starši, ki so bili strašni planinci in med smučarskimi pionirji, nekaj časa skrbeli tudi za Staničevo kočo pod Triglavom na 2330 nadmorskih metrih. Z mamo sem bil gor po dva meseca na leto. Izoliran. Sam. To je dalo pečat mojemu individualizmu. Tu se je razvila moja fantazija. Tedaj ni šlo sto žensk na Triglav. (Glasen krohot.) Alpinizem se je začel porajati, med vodilnimi je bil legendarni Joža Čop, omenim naj Miho Potočnika ... 

Film je za individualiste. In jaz sem očitno individualist. Film je v nasprotju s teatrom internacionalen. Drug svet.  

Gornike ste osebno spoznali, kajne?
Joža me je z dvanajstimi leti vlekel čez severno steno. (Vzklikne.) Mama pa: »Jooooj.« (Prešeren smeh.) Zdaj razmišljam, veste, ko imam čas razmišljati, da je bil mogoče individualizem tisti, ki me je pognal iz teatra. Leta 1943 sem bil angažiran v SNG Dramo. Po približno petnajstih letih gledaliških odrov sem imel dovolj. Bila so doživetja ...

Niso bile posredi kočljive ljubezenske afere?
No. Že. Aferice. »Cherchez la femme.« (Se namuzne.) Želel sem spremembo. Ko sem spoznal film, ga sprejel in on mene, je bilo to to. Film je za individualiste. (Zašepeta.) In jaz sem očitno individualist. Film je v nasprotju s teatrom internacionalen. Drug svet. 



Pojasnite, prosim.
V teatru si podrejen kolektivu, administraciji, ki se menja, si pač »uslužbenec«. Pri filmu je za igralca ključno, kdo je za določen projekt najboljši. Meni je bilo to pisano na kožo. Obenem je ustrezalo mojemu svobodnjaškemu duhu, ki sem se ga nalezel v otroštvu, kasneje, v planiškem hotelu, sem se navzel tudi nekaj snobizma eminentnih gostov. Takšen slog življenja sem obdržal vse življenje. Film je avantura. Film je glamur. (Mehko.) Film je hazard. Film je šarm. Umetnost. Ekonomija. Vse to je v enem. Film je bila moja življenjska preokupacija, z njim sem živel do pred dveh let, ko sem posnel zadnjega. 

Ljubezen je tista, ki lahko v življenju ustvari srečo. Kakršna koli ljubezen. Zame je ljubezen predanost nekomu ali nečemu. 

Ali individualnosti niste izgubili v zakonu? No, sicer ste se, šarmer, z ženskami radi spogledovali.
Ja, kako naj rečem: smo se radi pogledali. (Smeh.) Ženske so bile fil rouge, imele so velik vpliv v mojem življenju. Jaz sem romantik. Ljubezen je tista, ki lahko v življenju ustvari srečo. Kakršna koli ljubezen. Zame je ljubezen predanost nekomu ali nečemu.

Vaša impresivna, sedemdeset let dolga kariera z okoli 80 gledališkimi in več kot 230 filmskimi vlogami se je prelomila, ko ste posneli Dobri stari pianino. Ste bili v precejšnji dilemi, ko ste se odločali za svobodni poklic in s tem povezano negotovost, ali boste angažirani, ali je bila vaša zadnja vloga tudi poslednja?
Film me je sprostil in mi dal elan vital. Leta 1960 sem šel v svobodni poklic. Nisem bil vezan, odgovarjal sem sam zase. Od leta 1943 do pred dveh let ni bilo enega leta, da ne bi profesionalno nastopal v teatru ali na filmu. Torej, nepretrgoma sem bil aktiven sedemdeset let. Ves čas sem živel tudi s športom. S športom sem odraščal. V glavnem je bila moja obsesija smučanje. Tam sem bil in. 



Kako ohranjate vitalnost?
Še pred dvema letoma sem vsak dan v lepem vremenu prekolesaril od 15 do 20 kilometrov po svoji marš ruti. Zaradi težav s kolkom sem moral prenehati, zdaj se vsak dan dve uri potepam po gozdu in travnikih. Družbo mi dela enoletna šetlandska ovčarka Iza. (Nasmešek.)

Vam je žal za kaj, kar se vam je v življenju morda izmuznilo?
Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da sem imel lepo življenje. Bistvo je, da se ne odpoveš majhnim užitkom. Vsak večer spijem svoj viski, tu in tam pokadim cigaro. Zdravje mi služi. Nekaj se sprašujem, morda je zlobno, a vendar. Veste, zgodovina je moj hobi in če gledam, kaj se je dogajalo v drugi svetovni vojni, vidim, sta bila na eni strani Hitler in Mussolini, ki sta oba zelo zmerno živela in izgubila vojno, na drugi strani imate Churchilla, viski in cigaro, Stalina z vodko in fajfo, Roosevelta, ki je bil verižni kadilec, stalno je kadil tudi Tito. In oni so dobili vojno, hudiča. To je dejstvo. Zamislite si Humphreyja Bogarta brez cigarete. Ena vodilnih figur hollywoodskega filma bi izginila. Malo pretiravam, a nekaj resnice je v tem. Majhni užitki obogatijo življenje. 

Nikamor naprej se nismo premaknili. Tam smo, kot smo bili. Enako je. Še več: vse se izgublja, vse se razkraja. 

Ne grehi?
Ne. To so užitki. Zame ima življenje vrednost toliko časa, dokler lahko polno živim. To je pomembno. Maurice Maeterlinck, belgijski dramatik in pesnik, je zapisal: »Vsakdo mora najti zase svojo posebno možnost nadčutnega življenja v nizki in neizbežni realnosti.« In to je to. Dve stvari sta, ki me strašno motita danes. Zaradi tehnološkega galopa izgubljamo notranjo kulturo. Nihče več ne išče resnic. Veste, v težki literaturi je resnica. A kdo bo danes bral Prousta? Ni časa. Januarja je bila v SNG Drami premiera Sofoklejeve Antigone. Nastala je pred 3000 leti in obravnava isti problem, kot ga imamo mi danes, ko nikakor ne moremo doseči sprave. Nihče ne razmišlja o tem. Nikamor naprej se nismo premaknili. Tam smo, kot smo bili. Enako je. Še več: vse se izgublja, vse se razkraja. Veste, nekako do druge svetovne vojne je s kulturno-civilizacijskega pogleda veljalo deset Mojzesovih zapovedi, ki nimajo nič z vero, temveč so bili moralni in etični normativi, na katerih je zrasla naša kultura, civilizacija, ne samo Evrope, tudi Amerike. To se je zdaj porušilo. 



Kako moreč je položaj po vaši oceni?
Pozabljamo, da se je leta 1945 vojna v Evropi in Ameriki končala, a potem je bil Vietnam, Koreja – a bili smo nezainteresirani, predrzni v tem, da dobro živimo. Poslušajte, v Siriji je angažiranih 70 ali 80 držav, to je že svetovni konflikt v malem. Živimo v zelo hektičnem zgodovinskem trenutku. Vse skupaj je nekakšen ples na vulkanu. Samo čakamo, kje bo izbruhnilo in kaj. Mir, v katerem živimo, je zelo navidezen. A to je pogled z mojimi očmi. Veste, dvoje je. Kultura je stvar srca. Civilizacija je pa stvar intelekta. Ko intelekt preraste kulturo, imperij propade. Nam manjka srca. Tako bom rekel, generacija, ki živi in ustvarja v tem svetu ter ga sooblikuje, naj bo optimistična, jaz pa imam vso pravico, da sem pesimist.