Katarina Veselko: Naporno je bilo odraščati z očetom, ki ga pozna cela Slovenija

Katarina Veselko je po poklicu diplomirana psihologinja, ki se je v svojem življenju preizkusila v številnih vlogah. Nekaj časa je delala tudi kot improvizatorka, trenutno pa se posveča predvsem svojemu družinskemu življenju, saj je mama dveh punčk. Je tudi ambasadorka poguma. Pridobila je namreč mednarodno licenco za izvajanje programov za krepitev poguma. O tej temi je predavala na dogodku Epidemija poguma na Pozitivni psihologiji leta 2019 in z močnimi sporočili navdušila obiskovalce. Je tudi facilitatorka, coachinja in trenerka. Trenutno je zadolžena za oblikovanje licenčnih programov, ki se jih nato izvaja v podjetjih in organizacijah. Ne moremo mimo tega, da je tudi hči znanega slovenskega igralca Boruta Veselka, ki je zaslovel z oddajo Odklop. Katarina se lahko pohvali s širokim spektrom znanja, ki ga je pridobivala skozi življenje. Je oseba, ki trdno stoji za svojimi vrednotami. S svojim edinstvenim pogledom na življenje si prizadeva za izboljševanje sveta. Navdihuje druge, da ji sledijo, da naredijo tisto, kar vedo, da je prav, četudi jih je tega strah. 

Moj oče zelo redko koga pohvali. Na maturi sem dobila vse točke. Bila sem diamantna maturantka. Ko je videl moje spričevalo, je v šali rekel: »Kakšen dolgčas.« Ampak napreduje. V zadnjih letih sem dobila dve veliki pohvali z njegove strani. Eno, ko sem dobila Prešernovo nagrado za mojo diplomsko nalogo. Rekel mi je: »Zdaj ne vem, kaj naj rečem. Ponosen sem nate.« Podobno je bilo po mojem predavanju Epidemija poguma. Rekel je: »Ponosen sem, ganjen.« Kar malo je bil solzen. 

Kakšno je vaše trenutno delo? Kaj obsega?

Trenutno sem zadolžena za oblikovanje licenčnih programov za razvoj timov in posameznikov v organizacijah. Naše programe izvajajo coachi po vsem svetu, zato se naše delo dotika na tisoče posameznikov. V službi preživimo polovico svojega budnega časa. Kako preživimo ta čas, zelo vpliva na kakovost našega življenja. S temi programi, ki jih razvijamo, omogočamo ljudem, da so pri delu bolj osredotočeni, so lahko najboljša verzija sebe, se učijo drug z drugim odpirati ključne pogovore in da se razvijajo kot tim. Pri tem tudi merimo te učinke skozi čas. Želim si, da bi se na delovnem mestu vsi počutili, tako kot se trenutno počutimo jaz in naša ekipa. Če pride do česa neprijetnega, se lahko o tem iskreno pogovorimo. To ne pomeni, da je vedno lahko. Podobno je kot v partnerskem odnosu; če se nikoli ne kregaš, to ni dober znak. To pomeni, da nekdo ne izraža svojih želja.

Kako vas je pot vodila do študija psihologije? 

Od nekdaj me zanimajo ljudje. Kot otrok sem prebrala veliko knjig na to tematiko. Ko sem izbirala študij, je bilo v ožjem izboru veliko področij; med drugim tudi literatura, književnost, andragogika. Zanimala me je tudi gledališka igra. Na koncu sem se odločila za psihologijo, ker se mi je zdelo, da bom najverjetneje lahko živela od tega.

Včasih ste delali tudi kot improvizatorka. Je to še vedno aktualno oziroma bo prišlo na vrsto kdaj v prihodnje?

Z veseljem se identificiram s tem, da sem improvizatorka, dejstvo pa je, da sem nazadnje stala na odru nekaj dni, preden sem rodila svojo prvo hči, in potem samo še enkrat. Vem, da bo enkrat spet prišel čas za to, vendar je življenje mladih staršev polno samo po sebi. Moja prijateljica, ki sicer nima otrok, ampak dela z njimi, mi je enkrat rekla: »Včasih se sprašujem, ali bi morala delati kaj večjega, v politiki, ker gre na tem svetu toliko stvari v napačno smer. Ampak mogoče je moja naloga preprosto ta, da skrbim, da otroci, s katerimi sem v stiku, ne postanejo psihopati.« To mi je blizu. Želim vzgajati otroke, ki bodo izboljševali ta svet. Teh nekaj let lahko posvetim temu, da ustvarjam okolje, v katerem bosta moji punci razvili zdravo zaupanje vase in ljubezen do sebe.

Veliko ljudi meni, da lahko največ za skupno dobro naredimo v svojem ožjem krogu ljudi, znotraj družine.

Ja, in hkrati je včasih prav doma najtežje upoštevati določene stvari. O marsičem znam predavati in marsikje znam voditi odnose bolje, kot na primer v partnerstvu. Tam, kjer se počutimo najbolj varne, se žal običajno tudi najslabše obnašamo. 

Vedno sem si želela imeti majhno starostno razliko med otroki. Z bratoma smo bili vsi rojeni v roku treh let. Zdi se mi, da se potem ustvari neka taka skupnost in to je lepo. Drugi razlog za to odločitev je, da imam občutek, da sem zdaj v kondiciji za biti mama. Morda se bo to slišalo sebično, vendar si ne želim biti 30 let izključno mama. To obdobje se mi zdi zelo lepo, se pa veselim tudi tega, da bo enkrat minilo, ker si želim spet improvizirati in iti nazaj v prostovoljske organizacije spreminjat svet. 

Zavore popustijo.

Veliko lažje poslušam, sem empatična in držim prostor za skupino tujcev kot pa za družinske člane. Manj je zgodovine, manj je situacij, v katerih bi se lahko sprožili obrambni mehanizmi. Res je: Največ lahko naredimo doma, vendar je to hkrati tudi najtežje. 

Kakšna je vaša definicija strahu in poguma?

Verjetno bom pri tem še najbolj citirala Milivojevića in druge, od katerih sem se učila. Strah je čustvo, ki ga doživljamo takrat, ko imamo občutek, da nas ogroža nekaj, kar se odvija v tem trenutku in je močnejše od nas. Naše telo reagira z umikom. Zavedati se moramo, da je namen naših možganov, da nas ščitijo, ker presodijo, da je neka situacija za nas nevarna, čeprav včasih niso najboljši v tej presoji. Pogum pomeni delovati skupaj s tem strahom. Pogum pomeni, da ko se naše telo upira, rečemo: »Ne. Vem, zakaj sem tukaj, zakaj mi je to pomembno, katere vrednote s tem zastopam, zato hočem iti v to situacijo, čeprav nimam nobene kontrole nad rezultatom.« 

Kateri pa so (bili) vaši največji strahovi? 

Včasih me je bilo grozno strah peti v javnosti, pred ljudmi. 

Je bilo to zaradi kakšne slabe izkušnje iz otroštva?

Ja. Imam dva mlajša brata. V družini sem veljala za nekoga, ki nima posluha. Brata sta mi vedno govorila: »Tiho bodi, uničuješ pesmi.« Onadva sta igrala vsak svoj inštrument. Živela sem v prepričanju, da posluh imaš ali ga nimaš. Ko naj bi pela, se je moje telo odzvalo s tako velikim strahom, da sem bežala z odrov, zabav in impro vaj. Pa še neumno se mi je zdelo, da jokam zaradi tega.

Kako ste se lotili tega strahu?

Ironija je v tem, da zelo rada pojem. Najprej sem začela peti na kolesu in v avtu. Pomagalo mi je, da sem preklopila na miselnost, da posluh ni nekaj, kar imaš ali nimaš; da več kot bom pela, boljša bom v tem. Veliko je pomagalo tudi to, da moj partner rad in veliko poje ter me ni nikoli obsojal glede tega. Veliko pojem tudi svojima hčerkama in z njima. Zdaj pojem veliko več, kot sem kdajkoli prej. Druga stvar je, da se zdaj osredotočim na radost tega početja. Pesem, ples in smeh so univerzalni izrazi radosti. In če si ljudje tega ne dovolimo, si jemljemo tiste trenutke, zaradi katerih je vredno živeti. Tega nočem več početi.

Bi torej rekli, da ste zdaj premagali ta strah?

Strah ni premagan, pogum se je okrepil. Rada uporabljam to metaforo: Imaš 20-kilogramsko utež. Če treniraš, se ti sčasoma ne zdi več tako težka. Ne zato, ker bi utež postala lažja - ti postaneš močnejši. Zato bi rekla, da mi je danes lažje peti pred ljudmi, ker vem, da se s tem lahko povežemo, da je to najbolj prvinski način, kako lahko skupaj delimo radost, človečnost.

Imate torej dve hčerki?

Ja. Ena je stara tri leta in pol, druga bo julija dve leti. 

Sama sebi sem zelo hvaležna za vsa leta psihoterapije, izobraževanja na področju psihologije in dela na sebi, preden sem postala mama. Zelo se splača začeti delati na sebi, ko si še mlad. Ko si mama, imaš manj energije, zato imaš slabše kapacitete za upravljanje z življenjem. Takrat nismo najboljše verzije sebe. To pomeni, da bodo vse naše travme, bolečine, strahovi prišli na plano, ko smo z otroki, kar pa je lahko zelo škodljivo, saj imaš ob sebi človeka, ki srka vse, kar se mu dogaja, ki je popolnoma odvisen od tebe in od tvoje čustvene stabilnosti. 

Majhna starostna razlika torej. Je zelo intenzivno?

Ja. Počasi sicer postaja nekoliko manj, ker sta obe že zelo samostojni. Iz dneva v dan me manj potrebujeta v smislu, da sem vsak trenutek zraven. To me zelo osvobaja in veseli. Vedno sem si želela imeti majhno starostno razliko med otroki. Z bratoma smo bili vsi rojeni v roku treh let. Zdi se mi, da se potem ustvari neka taka skupnost in to je lepo. Drugi razlog za to odločitev je, da imam občutek, da sem zdaj v kondiciji za biti mama. Morda se bo to slišalo sebično, vendar si ne želim biti 30 let izključno mama. To obdobje se mi zdi zelo lepo, se pa veselim tudi tega, da bo enkrat minilo, ker si želim spet improvizirati in iti nazaj v prostovoljske organizacije spreminjat svet.

Bi rekli, da vas je materinstvo spremenilo? Česa vas je naučilo?

Sama sebi sem zelo hvaležna za vsa leta psihoterapije, izobraževanja na področju psihologije in dela na sebi, preden sem postala mama. Zelo se splača začeti delati na sebi, ko si še mlad. Ko si mama, imaš manj energije, zato imaš slabše kapacitete za upravljanje z življenjem. Takrat nismo najboljše verzije sebe. To pomeni, da bodo vse naše travme, bolečine, strahovi prišli na plano, ko smo z otroki, kar pa je lahko zelo škodljivo, saj imaš ob sebi človeka, ki srka vse, kar se mu dogaja, ki je popolnoma odvisen od tebe in od tvoje čustvene stabilnosti. Materinstvo me je naučilo spuščati stvari, ki niso pomembne, in ljudi, ki mi ne denejo dobro. Spustila sem vse, kar mi je povzročalo nemir, stres ali kar mi ni dajalo radosti. Moj čas je postal bolj dragocen. Zdaj se tudi bolj posvečam skrbi zase in prijaznosti do sebe. Prvič zato, ker vem, da sem s tem zgled mojima puncama. Hkrati pa vem, da če jaz ne skrbim zase, nimam kapacitet, da bi poskrbela za čustvene potrebe svojih otrok. Ko si prazen, ne moreš dajati. Otrokoma privoščim celostno izkušnjo življenja in to jima lahko dam le, če sem jaz cela.

Vaš oče je znan slovenski igralec Borut Veselko, ki je pred leti veliko prepoznavnost požel z oddajo Odklop. Kako se ga spominjate iz otroštva? Kakšen odnos imata danes?

Moj oče je zelo igriv človek, ki zna z otroki. Spominjam se, kako je komuniciral z nami, postavljal meje. To mi je zelo blizu. Velikokrat povem, da nam oče nikoli ni prepovedal alkohola, nas je pa izdatno izobraževal o tem, kakšne posledice ima na telo, zakaj imamo mačka, kako izgleda zastrupitev z alkoholom. Vse to sem vedela, preden sem ga poskusila. Otrokom nam je bilo dovoljeno, da smo imeli v rokah zelo ostre nože, hkrati pa nam je povedal: »Reže se vedno stran od sebe, ljudje morajo biti vedno vsaj meter in pol stran.« Meje so bile zelo jasne. Če si kdaj prestopil to mejo, je bilo igre konec. Ko smo na morju zvečer hodili ven, smo se morali priti javiti vsako uro, potem pa smo šli lahko nazaj. To bi lahko počeli celo noč. Ampak če smo enkrat zamudili to uro, smo šli takoj spat. V manj kot eni uri težko narediš kakšno resno neumnost.

Zanimiva taktika.

Bom povedala še eno anekdoto. Moj oče zelo redko koga pohvali. Ko sem bila že odrasla, sva enkrat skupaj peljala na sprehod njegova dva psa. Takrat je rekel: »Mogoče pa ni tako napačno, da si pari, ki hočejo imeti otroka, najprej omislijo psa. V bistvu je vzgoja psa v veliki meri precej podobna vzgoji otrok.« Po kratkem premisleku pa je dodal: »Ampak veš kaj, te pse je treba ves čas hvaliti.« Odgovorila sem mu: »Otrokom tudi ne bi škodilo.« (smeh) Na maturi sem dobila vse točke. Bila sem diamantna maturantka. Ko je videl moje spričevalo, je v šali rekel: »Kakšen dolgčas.« Ampak napreduje. V zadnjih letih sem dobila dve veliki pohvali z njegove strani. Eno, ko sem dobila Prešernovo nagrado za mojo diplomsko nalogo. Rekel mi je: »Zdaj ne vem, kaj naj rečem. Ponosen sem nate.« Podobno je bilo po mojem predavanju Epidemija poguma. Rekel je: »Ponosen sem, ganjen.« Kar malo je bil solzen. 

Kamorkoli smo šli, so se vsi drli: »Odklop.« Celo otroštvo so me vsi poznali le kot Veselkovo 'tamalo'. Ko sem prišla v gimnazijo, se vrstnikom nisem nikoli predstavljala s priimkom, da sem sploh imela občutek, da obstajam kot samostojna oseba. Šele nekaj let kasneje, ko sem spet gledala to oddajo, sem spoznala njeno vrednost. Ugotovila sem, zakaj te oddaje ne bi mogel voditi nihče drug kot on. 

Potem je bil pomen takih pohval še toliko večji.

Zelo lepo se mi je zdelo. Malo tudi zaradi spoznanja, da se ljudje lahko učijo celo življenje. In če se on zdaj uči, kako pohvaliti druge, je to zelo lepo. 

Pri njem sem cenila tudi to, da se je z mano vedno pogovarjal kot z odraslo osebo, tudi ko sem bila še majhna. Velikokrat me je vprašal za mnenje glede nečesa (na primer kaj si mislim o neki predstavi) in potem sem se počutila zelo pomembno. Ne morem pa mimo tega, da je bilo zelo naporno odraščati z očetom, ki ga pozna cela Slovenija. Kamorkoli smo šli, so se vsi drli: »Odklop.« Celo otroštvo so me vsi poznali le kot Veselkovo 'tamalo'. Ko sem prišla v gimnazijo, se vrstnikom nisem nikoli predstavljala s priimkom, da sem sploh imela občutek, da obstajam kot samostojna oseba. Šele nekaj let kasneje, ko sem spet gledala to oddajo, sem spoznala njeno vrednost. Ugotovila sem, zakaj te oddaje ne bi mogel voditi nihče drug kot on. Moj oče je radoveden človek, vse ga zanima. S tistimi ljudmi se je pogovarjal iz iskrene radovednosti. Mislim, da se je Odklop tako povezal z ljudmi, ker je oče mojster v postavljanju vprašanj, ki si jih vsi zastavljamo. Tako se je lahko na zelo človeški način povezal z ljudmi in prikazal, kako je biti v čevljih nekoga drugega. 

Ali se zgledujete po kateri osebi?

Več jih je. V zadnjih letih veliko spremljam Brené Brown, ki je zelo zaznamovala mojo pot. Ni mi sicer zgled kot oseba, mi je pa blizu njena vsebina in način, kako jo podaja. Veliko sem se učila tudi od svojih učiteljev plesa in improvizacije ter od ljudi, ki sem jih srečevala v zelo različnih situacijah. Občutek imam, da stojim na ramenih velikanov. Med njimi so tudi pesnice in pisateljice. Vsak od njih doda nek kamenček in svojo unikatnost. Trenutno mi je v velik navdih prijateljica Nika Kovač in to, da se bori za pravičnejšo družbo. Da se ne opravičuješ za to, kar si, in da delaš tisto, kar ti je pomembno in v kar verjameš. To je ta pogum. Kjerkoli vidim ta pogum, da ljudje živijo svoje vrednote in jim je to pomembnejše od tega, kar drugi govorijo o njih, si želim to od njih izposoditi. 

Katera so vaša glavna vodila skozi življenje?

Moje ključno vodilo v življenju integriteta. Všeč mi je definicija integritete, ki jo je razvila Brené Brown. Ona pravi, da je integriteta izbrati pogum namesto udobja. Narediti pravo stvar, tudi če je to težko. In delati to, kar govoriš. Živeti to, kar oznanjaš. To je bil tudi glavni razlog, zakaj sem morala zamenjati službo in zakaj odhajam iz nekaterih odnosov. Če nimam občutka, da sem lahko vse, kar sem, ali pa če imam občutek, da moram nekaj skrivati, da nekaj ni etično, da se bomo pretvarjati, da je nekaj v redu, čeprav ni - tega ne morem. 

Težko je živeti z žalovanjem za svetom, ki ga ni več, in z vso to stisko, anksioznostjo, tesnobo, strahom, vendar ni treba, da v tem obstanemo. Lahko dovolimo, da to pride, doživimo, s kom delimo in tudi pustimo, da odide. 

Zadnji dve leti smo se spopadali s situacijami, povezanimi z epidemijo. Nedaleč stran od nas se zdaj odvija še vojna. Kaj lahko posameznik po vašem mnenju v teh okoliščinah naredi za to, da je največji doprinos svetu oz. v prvi vrsti sebi in okolici?

Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je samosočutje in sočutje. Ne moremo biti sočutni do drugih, če nismo v prvi vrsti do sebe. Samosočutje ima tri elemente. Eden od teh je zavedanje skupne človečnosti. Mislim, da se to danes zelo izgublja. Drugi element je prijaznost do sebe. Da smo ljubeči do sebe, da od sebe ne pričakujemo stvari, ki jih ne zmoremo. Da razumemo, da smo trenutno v obdobju negotovosti. Normalno je, da nam je težko, da smo razdražljivi. V tem nismo sami. Se vprašati, kako lahko živimo prijaznost do sebe. Tretja stvar je čuječnost. Težko je živeti z žalovanjem za svetom, ki ga ni več, in z vso to stisko, anksioznostjo, tesnobo, strahom, vendar ni treba, da v tem obstanemo. Lahko dovolimo, da to pride, doživimo, s kom delimo in tudi pustimo, da odide.