Janja Garnbret: To breme nosim s sabo

Sijajna športnica profesionalka je letnik 1999. Za Korošico iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu se vse vrti okoli plezanja. Pragmatično odločitev je sprejela zgodaj, ko je nekje pri šestih letih prvič prijela oprimke. »Kar nekako verjamem, da mi je tako usojeno. Nikdar tudi zares nisem bila na točki, ko bi se morala odločiti, denimo, med plezanjem ali šolo. In nikoli nisem pomislila, da bi počela kaj drugega kot plezala,« pove Janja Garnbret. 

Zavedam se, da z dosežki pride tudi odgovornost – do sponzorjev in medijev, navijačev in tudi družbe nasploh. Dodaten pritisk je pričakovanje, da bom vsakič zmagala, dosegla nekaj skoraj nadnaravnega. To breme nosim s sabo, vendar ga skušam jemati v svojo korist – da je pozitivno, ker me ljudje podpirajo in verjamejo vame.  

V vertikalne podvige je vlagala sebe vso, nepremagljivi so bili njeni dosežki iz ene tekmovalne sezone v drugo. Športnim poročevalcem se je zapisalo, da z močjo in fizičnimi sposobnostmi kljubuje zakonom fizike. Seveda kot vsi vrhunski športniki Janja Garnbret ve: »Nobena zmaga ni samoumevna in ni vse samo rožnato. So tudi težki trenutki, slabi dnevi, naporni treningi, ko mi res ne gre. So solze žalosti. In so solze sreče.« 

To, kar je, bi bila težko tudi brez tistih, ki jo imajo radi tako, kot je, in jim res zaupa. »Ni jih veliko. Moji starši. Vedno in za vedno. Moja najboljša prijateljica Tjaša, s katero prijateljujeva že dvanajst let, če ne celo več, in me spremlja v različnih obdobjih življenja ter mi vedno stoji ob strani. Takega zavezništva v današnjem svetu skoraj ne najdeš več. Jaz ga imam. In ga zelo cenim. Moj trener Roman Krajnik je naslednji človek, s katerim preživim velik del dneva, in že na treningu vidi, kadar me kaj muči, me podpira, stoji za mano in mi ogromno pomaga pri psihičnih pripravah na tekmovanja. Tudi njemu močno zaupam.« 

Janja Garnbret se je, ko se je športno plezanje prvič predstavilo na olimpijskih igrah v Tokiu, proslavila kot prvakinja. Najboljša svetovna športna plezalka je. »Osebno se ne trudim posebej za to, da bi bila najboljša – vsako leto si želim biti le uspešnejša od prejšnjega in s tem premikati meje lastnih sposobnosti. Obenem želim kot športnica in posameznica navdihovati druge ter jih s svojim zgledom motivirati, da jim lahko uspe v tistem, kar želijo početi,« o posvečenosti ciljem opomni šampionka. A o osvojenem olimpijskem zlatu, največ, kar lahko športnik doseže v plezanju, ni dvoma: »Olimpijske igre so delo štirih let. Zlata olimpijska medalja mi bo za vedno ostala v srcu. Lahko bi celo rekla, da bi vse medalje zamenjala za eno samo zlato odličje – olimpijsko. A brez skrbi, še zdaj imam shranjeno svojo prvo. Verjamem, da me je vsaka vodila do točke, kjer sem danes.« 

Preudarna ženska je. In garačka. Strogost do sebe je ena njenih izrazitih značajskih lastnosti. »Po eni strani me je perfekcionizem pripeljal do tega, kar sem danes, po drugi strani pa se zavedam, da lahko malo zavira napredek, ker hočem prehiteti stvari. Denimo, na treningu ne morem dopustiti napake,« razkriva. In doda v svojem značilno nalezljivim nasmešku: »Ampak se učim.« Janja Garnbret še ni preplezala zadnje stene. »Do olimpijskih iger v Parizu bom še tekmovala, tja grem branit naslov olimpijske prvakinje!«