Zavidljiva lega manjšega kampa nad znamenito peščeno plažo Zlatni rat na Bolu pripomore k temu, da se ga vrvež poletnih animacij z osrednjih hotelskih kompleksov, nočna disko glasba in cestni hrup dotaknejo le v drobcih. Že na poti do njega nas razveseli pogled na vinograde in oljke – poleg borovcev najbolj avtentično rastje na Braču. Žlahtno in starodavno rastlino si je pri poimenovanju kampa sposodila tudi njegova lastnica Smiljana Primorac in ga pravljično ovila v »kamp Kanun pod oljkami«. Bujno razrasle oljke avtohtonih sort oblice in lastovke ponujajo v poletni vročini obilo blagodejne sence in pod oljko je enako kot pod slovensko lipo prav lepo kramljati.

Ko je peklensko vroče, priskoči na pomoč priobalni maestral, ki čez dan konkurira občasni nočni in jutranji burji, oči pa se ob panoramskem razgledu na prostrano modrino morja vedno blagodejno spočijejo. Kamp je privlačno majhen, ima omejeno število prostorov za šotore in avtodome ter ponuja vse, kar človek potrebuje v vročih dnevih, celo hladilnik in odprto kuhinjo na pokriti letni verandi. V različnih preobrazbah deluje že dvajset let, Smiljana ga je od očeta prevzela pred štirimi leti. Kot odlična poznavalka in učiteljica joge mu je vdihnila dodano vrednost, ki je prava pika na i sprostitvi in oddihu med letnimi dopusti. V prikupni hišici za jogo znotraj kampa omogoča gostom in dopustnikom vadbo vse leto; jogo sama vodi. Tečaji potekajo poldrugo uro v jutranjem času, trikrat tedensko ali individualno po dogovoru.

Čudovito naravno okolje oljk, figovcev in vinogradov, nepretrgana melodija škržatov in dinamična igra burje, ki ponoči krotoviči šotorska platna, ter igrivega maestrala, ki poskrbi za izzivalne valove, so že sami po sebi močan medij sprostitve. Kaj vas je navdihnilo, da ste tej popolnosti dodali jogo?

Oljke so moj svet, tu se počutim zares Doma, pisano z veliko. V kampu preživim vse leto, še posebno lepo je pozimi. Tudi gostje se tega vedno bolj zavedajo, pridejo tudi ob božiču, kampa uradno namreč ne zapremo. Letošnjo pomlad je bilo še zlasti zanimivo, ko je imelo morje že od aprila zavidljivih 26 stopinj in so se obiskovalci lahko kopali celo več, kot se navadno v poletnih mesecih. V ta prelepi svet morja, sonca, vetra in oljk sem si želela pripeljati vse tisto, kar me osebno bogati in motivira in o čemer ne dvomim, da enako pomeni tudi obiskovalcem. Z njimi želim odprtega srca deliti ta čudoviti košček pod nebom, ki ga je Braču podarila narava.

Jogi se posvečam že velik del življenja, na Braču jo poučujem od leta 2006, ko sem se vrnila iz Nemčije. Treninge sem imela sprva v štirih krajih na otoku, predvsem v hotelih in poleti tudi na plažah. Od leta 2014, ko sem prevzela vodenje kampa in ko je bila leto pozneje zgrajena še hišica za vadbo, potekajo treningi večinoma tu. Bližini morja, oljk in ekspresivni Vidovi gori nad nami, najvišji v jadranskem otočju (780 m), preprosto ni več kaj dodati.

Katero vrsto joge ste želeli ponesti na svoj domači otok, med domačine, ki so že po naravi bolj povezani z njo, veliko bolj kot ljudje, ki prihajamo iz večjih mest in se moramo za stik z naravo potruditi, se večkrat odpeljati kilometre proč?

Sem zagovornica sodobnih tehnik joge, čim bolj prilagojenih potrebam današnjega človeka, njegovemu ritmu in načinu življenja. Ko namreč odkrijemo pravo ravnovesje v sebi, se približamo naravi, ne le zunanji, temveč tudi svoji notranji. Tako se laže soočamo z resnico, tudi s svojimi senčnimi platmi, in kljubujemo izzivom, ki nas čakajo v življenju. V zadnjih letih poklicnega ukvarjanja z jogo sem se prek priznanih ameriških učiteljev, Johna Frienda in Desi Springer iz Kolorada, seznanila z eno njenih najmlajših vej, tj. bowspring. Zanjo bi lahko dejali, da je revolucionarna joga, joga 21. stoletja, ki ima obenem neprecenljiv terapevtski učinek. Pomaga zlasti pri zdravstvenih težavah, povezanih s poškodbami mišic in kosti, priporočljiva pa je tudi za posameznike, ki trpijo za bolečinami v spodnjem delu hrbtenice, in zaradi mehanskih poškodb kolen ali ramen ali imajo težave s kolki.

Kaj se vam zdi pomembno poudariti v današnjem svetu, ko človek počasi izgublja stik in odnos do narave?

Pomembno je, da stik obudimo. Štejejo že majhni koraki. Ko denimo odpremo vodovodno pipo v kuhinjskem koritu ali kopalnici in se zavemo, da voda ne priteče kar tako. Prav tu, v bližini našega kampa, je izpod Vidove gore izhod vodovoda, po katerem pod morjem do Brača priteče pitna voda iz reke Cetine. Vodovod je gradila vojska v Titovih časih, zgrajen naj bi bil leta 1976. S pitno vodo oskrbuje še otok Hvar in nekatere priobalne kraje na hrvaški celini. Na Braču je pitna voda vedno bolj dragocena. Spominjam se še časov, ko sem kot deklica z mamo hodila ponjo v bližnjo vas Studenac, kamor so nam jo pripeljali v cisternah. Takrat se je tako meni kot drugim to zdelo nekaj samoumevnega, čeprav sem prepričana, da se današnjemu »udobju«, ko vodo odpremo in zapremo, na Braču nihče več ne bi odrekel. Kljub vsemu se je treba zavedati, da nekoč vendarle ni bilo tako preprosto.

Prepad v času je vsekakor ogromen. Kot je dejal Heraklit, nikoli več ne stopimo v isto reko, tudi na Braču ne. Mar je lahko za sodobnega človeka starodavna veščina, kot je joga, medij, ki nam pomaga zapolniti vrzel v našem odnosu bodisi do preteklosti, vrednot bodisi narave?

Absolutno verjamem, da vsakršna oblika joge pripomore k poglobljenemu in širšemu videnju ter dojemanju sveta in dogodkov v njem. Različne vaje, tehnika dihanja in predvsem sproščanje ter meditacija poudarjajo introspekcijo in samozavedanje ter s tem vplivajo na zbranost misli in spoštovanje vrednot, tudi na naš odnos do narave.

Kdo se na Braču po vaših dolgoletnih izkušnjah najbolj zanima za jogo? Se med vadbo posvečate tudi jogi za otroke?

Lahko se pohvalim, da je zanimanja vedno več. Ljudje se zavedajo, da potrebujejo celostno sprostitev, ki jih bo s pridom motivirala tudi pri novih preizkušnjah, ki jih čakajo po letnem oddihu. Ko bodo spet sedeli v pisarni pred računalnikom, se bojevali s svojo zbranostjo, se podrejali časovnim rokom, delovnim normam itn. Številni gostje cenijo, da lahko svoj dopust na Braču ob jogi preživijo še bolj polno, drugače kot doslej, in da se pri tem tudi kaj novega naučijo. Joge za otroke uradno ne poučujem, a otroci so spontani. Minute, ki jih denimo starši posvetijo vadbi, izkoristijo za prosto igro med oljkami in druženje z vrstniki. Krajša odsotnost staršev jih za nič ne prikrajša, kvečjemu vse skupaj obogati z novo izkušnjo.