Tako vsaj pripovedujejo tukajšnji hotelirji, natančneje Luigi Mariani, direktor grand hotela Des Iles Borromees, ki ga v dolgi verigi mondenih hotelov med mestoma Stresa in Baveno pač ni mogoče spregledati. Stavba s svojo impozantno pojavnostjo vzbuja nekakšno strahospoštovanje, najmanj tako veličastna je tudi elegantna in bogata notranjost, po kateri sva z Marianijevo pomočjo poskušali odkriti vsaj nekaj Hemingwayevega duha. Najprej v prvem nadstropju hotela, kjer je apartma z imenom slavnega pisatelja in ki velja za hotelski dragulj: v sobo številka 106 se je namreč prav pred stoletjem nastanil mladi Hemingway, takoj zatem pa menda poiskal hotelski bar in naročil suh martini, takrat svojo najbolj priljubljeno pijačo. Originalnega bara iz tega časa v hotelu ni več, a vam bodo v baru, ki seveda nosi Hemingwayevo ime, z veseljem ponudili Hemingwayev koktajl, med srebanjem katerega vas bodo nagovarjale pisateljeve besede iz romana Zbogom, orožje, zapisane na listu s ponudbo bara: »Da, poznal sem hotelskega barmana … Ko sem sedel na barskem stolu, sem največkrat jedel soljene mandlje in grizljal čips. Martini pa je bil vedno hladen in čist …« No, človek se nehote vpraša, ali je bila hotelska soba 106 že takrat tako razkošna, bogato opremljena in natančno urejena, kot je danes. Predvsem pa, ali je bila njena cena za noč tako astronomska kot stoletje pozneje. Znaša namreč 3600 evrov na noč (!) v visoki, torej poletni sezoni in 2800 evrov v drugih letnih časih. Marianijev odgovor, koliko prenočitev imajo v najslavnejšem hotelskem apartmaju vsako leto, je bil, povsem razumljivo, nadvse diplomatski. »Ne toliko, kot bi si želeli.« Pa vendar jih je menda na leto več kot sto, torej kar za tri mesece.

Jezero z otoki cvetja

V tem življenju se pač ne bom zbujala s pogledom na jezero Maggiore, kakršnega je imel Hemingway že kot najstnik. A nič zato. Saj to tudi ni bil cilj najinega tokratnega potepanja. Ogledati in doživeti sva si želeli veličasten prihod pomladi na najzahodnejšem od treh velikih alpskih jezer v Italiji, ki je po velikosti hkrati drugo največje, takoj za Gardskim. In nisva bili razočarani. Takoj ko se za obiskovalce odprejo vrata Boromejskih otokov – letos se je sezona začela 25. marca, končala pa se bo 14. oktobra –, se je namreč mogoče potopiti v naravnost sanjski svet, v katerem se na miniaturnih otokih, ki domujejo na jezeru Maggiore, prepletajo na milijone cvetov kamelij, bujna subtropska vegetacija, razkošni vrtovi, nenavadni (a nadvse barviti) predstavniki živalskega sveta s svojimi gracioznimi figurami, čudovita arhitektura in bogate zbirke v rezidencah rodbine Borromeo, ki je otoke dobila v last že v 14. stoletju. Če verjamete ali ne, toda Boromejci, ena najuglednejših družin v tedanji milanski kneževini, so del otokov, ki so jim dali tudi ime in skupaj merijo zgolj dvajset hektarjev, v svojem lastništvu zadržali vse do danes.

Reševanje edine kašmirske ciprese v Evropi

Če bi si morala med »otočkanjem« na jezeru Maggiore izbrati svoj najljubši otok, bi bilo to brez dvoma Madre (Isola Madre). Pa ne zato, ker je bil prva postojanka na poti, na kateri obiskovalce od blizu in daleč redno in pogosto prevažajo ladjice, temveč zato, ker me narava in živali običajno bolj očarajo kot stavbe, pa naj bodo še tako izjemne in razkošne. Na otoku Madre so bile to visoke žive meje iz kamelij, redki primerki drevesnih vrst z vsega sveta, nadvse zanimivi (in prepričljivi) nastopi pavov, zlatih fazanov in papig, ki so s svojimi zvoki in razkazovanjem telesnih atributov zabavali staro in mlado, ter pohvalno velika zbirka citrusov, ki jih je sem že v 16. stoletju prinesel Lancilotto Borromeo iz Ligurije. Ljubitelji vrtov v angleškem slogu imajo tu kaj videti: očarljiv primerek takšne hortikulture se namreč razprostira kar na osmih hektarjih okrog palače Boromejcev, kjer je na ogled tudi veličastna zbirka pohištva iz več njihovih rezidenc. Tik ob palači velja prisluhniti še naravnost izjemni zgodbi reševanja kašmirske ciprese, ki jo je pred dvanajstimi leti izruval tornado, ko je pustošil po severnem delu otoka. Živo dediščino, ki tehta celih 70 ton in je edina ohranjena cipresa te vrste v Evropi, je takrat reševalo na desetine inženirjev, botanikov in vrtnarjev; lepotico so s pomočjo helikopterja postavili v prvotni položaj in ji z ustrezno oporo rešili življenje. To je še toliko bolj dragoceno zato, ker fantastični drevesni primerek izjemnih mer izginja celo v Himalaji, svojem naravnem habitatu, in ker je semena zanjo Boromejcem že davnega leta 1862 iz Himalaje poslal njihov posebni odposlanec William B. Pentland.

Jezero Maggiore je od Milana oddaljeno okrog 80 kilometrov, kar z drugimi besedami pomeni, da znaša pot med Ljubljano in končnim ciljem približno 600 kilometrov. Kako dolgo boste zanjo potrebovali, je odvisno predvsem od prometa na italijanskih avtocestah, prometnim konicam ob vpadnicah v večja mesta pa se je dobro izogniti. Za cestnine boste v Italiji do jezera Maggiore odšteli okrog 45 evrov (v eno smer). Boromejski otoki oziroma hoteli ob jezeru Maggiore so najbolj obiskani junija, zato boste za prenočitve odšteli občutno več, če boste ta del Italije za svoj potovalni cilj izbrali v poletnih mesecih. Če niste ravno ljubitelji mondenih hotelov in zasoljenih cen, se lahko odločite za katerega od družinskih penzionov ali za kampiranje, saj so kampi odlična alternativa za tiste s plitvejšimi žepi. Na voljo so tudi mobilne hišice. Med slavnimi obiskovalci jezera Maggiore naj omenimo še igralko Elizabeth Taylor in njenega moža Richarda Burtona. V hotelu Villa e Palazzo Aminta lahko v apartmaju, ki ga je filmska diva uporabljala nekoč, prespite po bistveno ugodnejši ceni kot v Hemingwayevem.

Črpalke in vodometi še iz 17. stoletja

Ampak da ne bo pomote: čarov polna sta tudi otok Bella (Isola Bella), ki ga turistični vodniki opisujejo kot otok lepote in umetnosti, ter Otok ribičev (Isola Superiore), med trojico edini naseljen in hkrati edini, za obisk katerega vam ne bo treba plačati vstopnine. Prvi je dobil ime po Isabelli D'Adda, ženi Carla Borromea, ki so jo ljubkovalno klicali Bella in je bila kot vsi Boromejci več kot očitno utelešenje ljubezni do razkošja, umetnosti in lepega. Kako sicer pojasniti naravnost megalomanska projekta gradu iz 18. stoletja v lombardsko-baročnem slogu, ki zavzema večino otoka Bella, in enega najlepših primerkov italijanskih parkov v Evropi, prepolnega kipov, cvetja in pomarančevcev ob njem? Ta se v kar desetih terasah spušča proti jezeru, od koder so posebne črpalke napeljevale vodo naravnost iz jezera že v 17. stoletju, iz katerega izvirajo tudi še danes ohranjeni vodometi, ki skupaj s pravo četico kipov po vsem otoku krasijo lepotico Bello …

Prve dežne kaplje so bile znamenje, da je čas za umik, saj nebo nad jezerom Maggiore tiste dni resnično ni skoparilo s padavinami. Domačinom, ki se na Otoku ribičev preživljajo večinoma z ribolovom in gostinstvom, pa se je najbrž smejalo. Dobro so namreč vedeli, da bodo turisti varen pristan našli prav pri njih, kjer se bodo med srebanjem kapučina spraševali, ali bo kateremu od sončnih žarkov v bližnji prihodnosti uspelo pregnati meglice, v katere so se medtem zavili otoki Madre, Bella, Isolino di San Giovanni, Malghera in seveda tudi Otok ribičev. In imeli so prav.