Oblaki pepela so zatemnili nebo in skupaj z žarečo lavo napovedali možnost katastrofalnega izbruha. Oblasti so evakuirale več deset tisoč prebivalcev, ki živijo v neposredni bližini Taala, in za nekaj časa odpovedale vse lete na dobrih 50 kilometrov oddaljenem mednarodnem letališču, ki leži v bližini prestolnice Manila. Čutili smo drhtenje tal in malo kasneje zagledali oblake dima v daljavi,« je dogajanje opisal eden izmed sorodnikov filipinskega znanca Alana. »Toda ker ne živimo v neposredni bližini kraterja, smo se tako kot večina prebivalcev našega kraja odločili, da počakamo na navodila pristojnih služb. Ni prvič, da vulkan kaže znake aktivnosti, a oblakov pepela nisem videl še nikoli! Prah je prekril tudi naše hiše. Nekaj dni smo nosili zaščitne maske, otroci pa so bili veseli, ker jim je začasno odpadel pouk.«

Stoletja groženj

Vulkan Taal velja za enega izmed najbolj aktivnih na Filipinih. Zadnje pol tisočletja je izbruh ogrožal okoliške prebivalce že več kot tridesetkrat, nazadnje 1977. Največ žrtev je zahteval leta 1911, ko je umrlo več kot tisoč ljudi. Eden izmed večjih izbruhov je sredi 18. stoletja povzročil, da je iz morskega zaliva nastalo jezero s premerom več kot dvajset kilometrov. Sredi jezera v vulkanskem kraterju se je izoblikoval otok, na katerem se dviguje glavni in še danes aktivni vulkanski stožec. V njegovem kraterju je v desetletjih ravno tako nastalo jezero, v katerem je še en otoček, do pred kratkim porasel z drevjem. 

Sladkovodnih morskih psov ni več

Veliko jezero je ohranilo povezavo z morjem le po reki Pansipit. Ker pa se je vanj stekalo kar trideset manjših rek, se je morska voda počasi spremenila v sladkovodno. To je vplivalo na vodno floro in favno in zdaj se ponaša z nekaj vrstami živali, ki jih najdemo samo tu. Še pred nekaj desetletji so v jezeru živeli celo sladkovodni morski psi, a so zaradi pretiranega ribolova izumrli. Danes so najbolj znana posebnost sladkovodne sardele. Lovijo jih že od nekdaj, saj so priljubljene daleč naokoli. Žal postajajo zaradi prevelikega ulova in vulkanskih aktivnosti ter onesnaženja ogrožene. V sladkovodnem jezeru živijo tudi morske kače, najti pa je mogoče še nekaj vrst rib, ki se selijo med morjem in jezerom po reki. Zaradi posebnega živalstva in geoloških aktivnosti je območje vulkana že več kot pol stoletja zavarovano kot narodni park. Jezero je globoko do 20 metrov, zaradi vulkanskih aktivnosti pa voda vsebuje veliko mineralov.

Filipinski Saint Tropez

Jezero je veliko za več kot sto petdeset Blejskih. Za domačine z otoka Luzon je podobno privlačno kot za Slovence gorenjski naravni biser. Premožnejši so si omislili razkošne počitniške hiše na robu zunanjega kraterja, ki se ponaša z mikavnimi razgledi na celotno jezero in otok z vulkanskim vrhom. Najbolj priljubljeno je mesto Tagaytay. Pravijo mu tudi filipinski Saint Tropez, saj sem radi pridejo bogati otočani, še posebno iz le uro vožnje oddaljene Manile. 

Lepote vulkana bo zaradi grozeče nevarnosti še nekaj časa mogoče občudovati zgolj od daleč. Domačini bodo potrebovali kar nekaj časa, da očistijo domove, in še veliko več, da se otresejo strahu pred novimi izbruhi. Na najbolj ogrožena območja pa se še nekaj časa ne bodo mogli vrniti. To še zlasti velja za otoček, na katerem je izbruhnil vulkan. Tamkajšnje hiše je poleg pepela namreč ogrožala tudi žareča lava. Sicer pa je bila stalna naselbina na otoku že nekaj časa prepovedana. Toda revni domačini se na to niso ozirali, saj je vulkanska zemlja zelo rodovitna. Zaslužek pa so prinašali tudi turisti, ki so vsakodnevno obiskovali otok z vulkanskim stožcem. 

Vzpon do mikavnega kraterja

Na najvišji vrh vulkanskega otočka se je bilo pred izbruhom mogoče povzpeti v dobre pol ure. To sem vedel že pred obiskom, zato sem se nanj namenil kar sam. »Hej, gospod, to ni prava steza,« so za menoj vpili domačini.« Nisem se pustil pregovoriti in odločno zakorakal po prašni poti med skromnimi bivališči, ki se je vzpenjala nekam proti golemu vrhu. »Ampak vodnika in konja boš potreboval,« še niso čisto obupali v upanju na morebitni zaslužek. »Vzpon je naporen in dolg, na vulkanu je vroče in poti je veliko. Lahko se izgubiš!« Odmahnil sem z roko, saj se je bilo na otoku premera kakšnih dveh kilometrov nemogoče izgubiti. »Pijačo boš pa vendarle potreboval!« še niso odnehali. Tokrat sem popustil. Kokosovi orehi na provizorični stojnici so bili vabljivi, toda pretežki za pot. Zadovoljil sem se s plastenko vode. 

V razmeroma hladnem jutru hoja ni bila naporna, vsak korak pa poplačan z razgledi na jezero, ki so ga ponekod oklepali visoki robovi kraterja. Turisti na konjih niso po strmini napredovali nič hitreje. Nisem jim zavidal domnevnega udobja v sedlu, za katero je treba sicer odšteti le kakšnih deset evrov. Rumeno obarvane razpoke ob poti so pričale o vulkanski aktivnosti. Ponekod se je iz njih dvigovala žveplena para, zato se jim je bilo pametno ogniti. Na vrhu je bil ves napor bogato poplačan z razgledom v vulkansko žrelo, na dnu katerega je mirovalo jezero in na njegovem robu še majhen otok. Shojena pot je spremljala kraterski rob, nikjer pa ni bilo videti, da bi se bilo mogoče spustiti v vulkansko žrelo. Verjetno tudi ne bi bilo varno, saj so se ponekod proti nebu dvigovale parne meglice. 

Vrnitev je bila veliko lažja in brez vztrajnih prodajalcev, ki so se v poznem popoldnevu že porazgubili. Krmar čolna je potrpežljivo čakal v senci ob pomolu. Drugega mu ni preostalo, saj sva bila dogovorjena, da mu plačam, ko se vrnem. Petdeset evrov za prevoz je bil kar lep zaslužek, čeprav je imel nekaj stroškov z bencinom. Prevažanje turistov je za mnoge domačine že dolgo boljši zaslužek od ribolova. Dejavnost pa lahko opravljajo z enakimi tradicionalnimi čolni, imenovanimi bangka. Za pisano pobarvane lesene čolne so značilni stranski nosilci, ki skrbijo za stabilnost na valovih. Mnogi se na polurno plovbo do otoka podajajo iz kraja Poblacion, do katerega se spusti glavna cesta. Tu je nekaj manjših hotelov, precej več pa jih je na bližnjem, više ležečem robu kraterja, v mestu Tagaytay. 

Kosilo v potoku

Vulkan Taal, ena največjih turističnih znamenitosti Filipinov, se je pred tedni spremenil v resno grožnjo za domačine in turiste. Po izbruhu je tudi dobrih dvajset kilometrov oddaljeno posestvo Escudero za nekaj dni izgubilo večino gostov. Nekdanjo plantažo kokosovih orehov v bližini mesta San Pablo so lastniki spremenili v privlačno turistično točko. Ob umetnem jezeru in reki vabi gruča lesenih bungalovov, bivanje v naravnem okolju pa je pravi odklop od mestnega življenja. Obiskovalce razvajajo z okusnimi tradicionalnimi jedmi, ki zlahka zadovoljijo tudi okuse tujcev. Hrana namreč ni močno začinjena. Prava posebnost je sobotno in nedeljsko kosilo, ki ga postrežejo kar sredi razpenjenega potoka! Tik pod umetnim slapom postavijo na dno potoka bogato obložene mize. Brodenj