Predstava govori o milenijskem paru, vaša soigralka Lea Mihevc je v intervjuju dejala: »Ključni izziv naše generacije je svoboda in možnost neomejene izbire. Paradoks pa je, da je vsa ta svoboda le navidezna, sprejemanje odločitev in s tem odgovornosti pa je potem za nas toliko težje. Vedno se lahko sprašuješ, kaj bi bilo, če bi izbral katero drugo pot izmed tisoč možnih.« Se strinjate z njo?

Ja, se strinjam, da je široka paleta možnosti, svobodna izbira in predvsem liberalno-permisivni pogled na partnerstvo nekaj, kar se nam lahko zelo grdo maščuje. Nekje sem bral, da so raziskave pokazale, da smo ob večji izbiri in svobodi, ko se končno odločimo in izberemo, tudi manj zadovoljni z izbrano trofejo oziroma manj srečni. Kot je Lea povedala, ker se sprašujemo, kaj bi bilo, če bi bilo drugače. Jaz se sicer ne sprašujem velikokrat za nazaj, za zdaj mi življenje prikimava pri veliki večini odločitev.

Veliko ljudi me sprašuje, ali se da serijo videti še kje drugje kot na Voyo. Sploh ne vedo, da mi s tem govorijo: »Jaz bi si zastonj pogledal tvoj izdelek, ne bi plačal za tvoje delo, kje lahko to naredim?« Ljudje so čudni ...    

Tudi Lea je omenila partnerstva in izbire: »Nenehno spoznavanje novih ljudi, družabna omrežja in svet na dlani ti lahko dajo občutek, da je vedno nekje nekaj boljšega, lepšega. Resnica pa je, da je ključ ravno v odločitvi in sprejemanju odgovornosti.« Menite podobno? Ste se o tem pogovarjali tudi med snovanjem predstave?

Najprej je tu iskrenost do samega sebe, kako naj bom iskren do drugih, če do sebe nisem? Jaz sam, sem svoja prva odgovornost, ki se jo moram zavedati, drugače sploh ne morem začeti graditi partnerskega odnosa. Veliko smo se pogovarjali o fantazijah, o idealizaciji partnerjev ali ljudi s fotografij, posnetkov oziroma površnih srečanj in zmenkov, krajših strastnih zvez … Kdaj v zvezi se začne partner spreminjati v realno osebo, kako nas to preseneti kot partnerja, kako nas razočara, ali nas mogoče prestraši oziroma pomiri, kakšni smo, ko izvemo nevsakdanje in globlje obrise našega partnerja. V kaj nas okolica usmerja, spodbuja in v čem se lahko zares in v miru živi. 

Predstava nosi naslov Preblizu. Kaj sploh pomeni biti v partnerskem odnosu preblizu?

Ko že malo pozabiš, kakšno je bilo življenje pred to osebo. Kdo si bil, kako je to bilo in ali je sploh zares bilo. 


Z Leo se sicer dobro poznata, to ni vajino prvo sodelovanje. Kako si je deliti oder z njo?

Odlično! V zadnjih dveh mesecih sva se še bolje spoznala in vesel sem, da intimo predstave in občutljivost teksta delim z njo. Ker je človek, ki neobremenjeno in iskreno daje, tako na odru kot zasebno. 

Predstavo bomo lahko gledali prek spleta. Kako se kot igralec počutite, ker pred vami ni publike? Imate povsem prirezana krila ali vam je zanimivo raziskovati nove načine igre?

Nimam prirezanih kril, samo nova so. Res me zanima, kako bo izpadel naš gledališki film, ker to ni predstava, to je posnetek iz gledališča. Ni posnetek predstave, za tak posnetek bi vseeno potrebovali publiko in njene odzive. Gledališki film torej. Tehnika igre bo torej hibrid med gledališko igro in igro pred kamero, scena in kostumi so gledališki, maska je filmska, predprodukcija je gledališka, produkcija in postprodukcija spet filmska, posneto in sproducirano je v gledališču, ekipa pa je pol gledališka, pol filmska. Vam je več jasno? Meni tudi ne. Skratka, to bo tako čudno, to morate videti. (smeh) 

Mogoče zato, ker je ogromno ljudi ugotovilo, da so na nek način – vede ali ne – podpirali takšne interakcije in zlorabe, zdaj pa jim je težko udariti po mizi, ker je redkokdo zares(!) nedolžen. 

Nedavno sta z bratom Vidom posnela spletno serijo Vse punce mojga brata. Kakšni so odzivi gledalcev? Boste snemali nove sezone?

Veliko ljudi je že videlo serijo in zato sem zelo vesel. Serija je dostopna na Voyo.si, na Youtubu pa je pol prve epizode, ki ima trenutno 144 tisoč ogledov, kar je dobra številka. Mi je pa zanimivo, da me veliko ljudi sprašuje, ali se da serijo videti še kje drugje kot na Voyo. Sploh ne vedo, da mi s tem govorijo: »Jaz bi si zastonj pogledal tvoj izdelek, ne bi plačal za tvoje delo, kje lahko to naredim?« Ljudje so čudni ... Druga sezona je nujna. Ne vem, če bo, je pa nujna. 

Ali sicer obstaja ena vloga, ki si jo želite igrati v filmu ali gledališču? Kulten lik? Zgodovinska osebnost?

Trenutno sem tik pred premiero in zato nimam kakšnih groznih ambicij za nove podvige. Če že sprašujete, bi igral Kralja Matjaža, ki spi za miz, dokler se brada devetkrat ne ovije. Pa v studiu bi snemal, ne pod Peco. Tam je mraz. 

Za spolno nadlegovanje takrat nisem vedel, pri psihološkem in fizičnem pa sem bil prisoten. Ko se je zgodilo prvič in drugič, smo bili vsi šokirani, ko se je začelo ponavljati, pa smo začeli zamahovati z roko in se zapirati v sovraštvo in cinizem. Tako smo se lahko najbolje zavarovali. 

Ko je Mia Skbinac razkrila, da jo je na AGRFT nadlegoval profesor, ste bili eden od prvih, ki ji je na družabnih omrežjih izrazil svojo podporo. Zakaj menite, da je po nekaj dneh medijskega viharja zdaj vse potihnilo?

Ne vem, mogoče zato, ker ljudem na položajih zares dol visi glede tega. Mogoče zato, ker je vsak sistem vedno počasen, ko gre za »navadnega uslužbenca«, zlasti, če je zaposlen v kulturi. Če je samozaposlen, pa mu ljudje še raje obrnejo hrbet. Mogoče zato, ker je ogromno ljudi ugotovilo, da so na nek način – vede ali ne – podpirali takšne interakcije in zlorabe, zdaj pa jim je težko udariti po mizi, ker je redkokdo zares(!) nedolžen. Ne vem, neke prijave so se zgodile, neki ljudje so baje malo poniknili in tudi na vas medije računamo, da pomagate vsem žrtvam in bodočim generacijam, da to ne postanejo. Z zahtevo po epilogu, če želimo skupaj dvigniti našo družbo na višjo raven, ne sme ostati samo pri heštegu. Hešteg v imenu aktivizma je ena sama hinavščina. 


Kakšne so bile vaše izkušnje na Akademiji?

Za spolno nadlegovanje takrat nisem vedel, pri psihološkem in fizičnem pa sem bil prisoten. Ko se je zgodilo prvič in drugič, smo bili vsi šokirani, ko se je začelo ponavljati, pa smo začeli zamahovati z roko in se zapirati v sovraštvo in cinizem. Tako smo se lahko najbolje zavarovali.

»Dolgo je bilo spolno nadlegovanje v naši družbe nekaj, kar je sprejemljivo, 'folklora', nič posebnega, nekaj, kar lahko zgladiš,« je dejala Tjaša Železnik. Menite, da se bodo mlajše generacije prej uprle, če bodo vedele, da nekaj ni prav?

Vsaka nova generacija dograjuje vrednostni sistem. Mlajši, ki vstopajo v svetove svojih idolov in se od njih učijo, se morajo zavedati svoje vrednosti, če se je že njihovi idoli ne. In Mia se zaveda svoje, ki je po mojem mnenju izjemna in nepogrešljiva. In načela, pri katerih bodo mladi neomajno vztrajali v mladosti, jih bodo varovala v starosti.