Bolšji sejem – zelo rad se sprehajam po bolšjem sejmu in si tam ogledujem prašne in zamazane predmete, ki drugim ne pomenijo nič več. Bolj ubogo in neuporabno je videti škatla ali zabojček majhnih »zakladov«, prej bom stikal po njej. Tako je tudi v kaki starinarnici v tujem mestu, ki ga raziskujem. Vse bom pregledal, ni pomembno, ali si to lahko privoščim in ali imam prostor v kovčku. Pogledam po stropu, po policah in po tleh, če slučajno kje leži kak pozabljen predmet, ki bi ga lahko uporabil in užival ob pogledu nanj. Ti predmeti nosijo zgodovino in zgodbo, ki me očara. Tudi mimo kosovnega odpada ne morem, ne da bi ga ošvrknil, če se slučajno kaj uporabnega skriva pod navlako.



Čokolada in marmelada – večini ljudi okoli mene je to čudna in nemogoča kombinacija, a jaz obožujem palačinke namazane s čokolado (Nutello) in z malo marelične marmelade, domače, če jo le imam. Ta kombinacija presladkega in rahlo kislega okusa, ki mi z ogromnim grižljajem (ja, pri takem obroku se požvižgam na bonton) objame in pocrklja vsako brbončico posebej, je nebeška. Rek »manj je več« tu ne pride v poštev.



Pravljice na kaseti – zelo rad prisluhnem kaki pravljici, posneti na kaseto. To me vrne v otroštvo, ko sva z Vidom skupaj poslušala pravljice, buljila v kasetar in nepremično sledila zgodbi. Ali pa se smejala že vnaprej, ker sva na pamet poznala pravljico in se veselila vsakega stavka, ki so ga takrat naše igralske legende tako dobro znale »pobarvati« s svojimi šarmantnimi glasovi. Zvezdica Zaspanka, Pekarna Mišmaš, Mizica, pogrni se, Miškolin, Sapramiška, Butalci, Žogica Nogica, Picko in Packo, Čudežna srajca in druge pravljice so bile najpomembnejši del mojega otroškega popoldneva. Do pred kratkim sem imel celo v avtu radio za kasete in na daljših poteh sem z užitkom poslušal te neprecenljive posnetke.