»Včasih nam kdo reče, da smo drugačni. Ker smo svobodni. Ker nas ne morejo kar popredalčkati. V resnici pa bi bili radi samo zdravi in skupaj,« Nina Rakovec opiše mlado družino, ki jo sestavljajo ona, njen igralski kolega Robert Korošec in njuna otroka, triletna Lejla in osemmesečni Oliver. Lejla ju je prijetno presenetila in takrat se je njuno življenje začelo dogajati zelo hitro, a hkrati nadvse lepo. Kako, sta iskreno spregovorila v prvem skupnem intervjuju.

Robert, serija Najini mostovi je bila ena od prvih, ki ste jo znova začeli snemati po epidemiji. Kako se je bilo vrniti na delo v teh nenavadnih okoliščinah?

Robert: Ko igralci pridemo na prizorišče, nam izmerijo temperaturo, dobimo maske, potem se preoblečemo in gremo v masko, kjer si snamemo maske. (smeh) Hitro smo se navadili, ni čudnih občutkov.

Nina: Poznam zgodbo svojega dedka (legendarnega igralca Poldeta Bibiča), v igralskem poklicu je dosegel vse, kar je lahko, a na koncu je bil sam. Imel je nas, hvalabogu, drugi pa so le v medijih govorili, da ga obiskujejo. Lepo je, če veliko dosežeš, a na koncu je najbolj pomembno, da deluje tvoja osnovna celica.   

Sta sodelavca v Mestnem gledališču?

Nina: Nisva, jaz sem zaposlena tam, Robi pa ne.

Robert: A vsi mislijo, da sem, zato me marsikdo ne pokliče za kak projekt. Torej lahko zdaj še enkrat jasno in glasno povem: nisem zaposlen v MGL. (nasmeh)

Po svoji želji?

Robert: Ne. Zaradi varnosti bi bil rad zaposlen v Ljubljani. Dobil sem že kako ponudbo od drugod, a sva že imela Lejlo, potem je bil na poti še Oliver in sem jih zavrnil. Sem družinski človek, zato si ne predstavljam, da bi imel ves teden vaje v drugem mestu. Sicer pa se kot samozaposlen bojim prihodnosti.

Nina: Razmere v gledališču so vse prej kot rožnate. Omejitev števila gledalcev potegne za seboj ogromno stvari in stanje postaja vse bolj podobno farsi.

Robert: Zakaj za letala veljajo drugačna pravila kot za gledališča? Tam lahko sedimo skupaj, v gledališču pa ne.

Nina: Čeprav dobro vemo, da v gledališče hodijo ljudje, ki poznajo kulturo vedenja. Videla sem tudi, da v nekaterih gledališčih igralci vadijo z maskami, lepo vas prosim! Naš poklic je zelo intimen, energije med igralci ne morejo teči, če smo fizično ločeni. Ta vlada skuša nas igralce kar odrezati iz družbe, ker poleg intelektualcev nastavljamo ogledalo. 

Turizem bodo reševali z boni, bi morali to narediti tudi s kulturo?

Robert: Tudi te bone bomo plačali.

Nina: Ljudje nimajo niti za kruh, kaj bodo z boni? Seveda turizem potrebuje vnovično vzpostavitev, a kdo bo poskrbel za kulturo? V Nemčiji so dali za kulturo denar takoj, ker vedo, da je to osnova družbe. Gospa Tomc pa je Modrijane postavila za najvišjo raven slovenskega ustvarjanja, lepo vas prosim. Z vsem spoštovanjem do Modrijanov, a mene žalosti, če nas nekdo tako omalovažuje in ima na takšnem položaju tako malo znanja in širine o kulturi.

Robert: Treba bi bilo pomiriti ljudi. Dvakrat bodo namreč premislili, preden bodo šli v teater.

Nina: Midva sva bila med epidemijo zelo previdna, a naju je šokiralo, ko so se ljudje na sprehodu bali pogledati drugemu v oči. Bilo je grozljivo! Jaz vedno pozdravljam, ni pomembno, ali nekoga poznam ali ne, ali sem v Ljubljani ali ne, zdaj pa opažam, da ljudje raje pogledajo stran. V nas se je naselil strah.

Robert: Gledališča verjetno eno leto ne bodo angažirala zunanjih sodelavcev.

Nina: Ja, Robi bo morda za leto dni ostal brez vsega.

Robert: Zdaj še snemam, na srečo, a mi je težko, ko pomislim na samozaposlene kolege, ki so brez projektov in ne vedo, kaj bo.

Nina: Tudi zase sem se prestrašila, čeprav sem zaposlena, konec koncev imava dva otroka.

Robert: A naš narod je od nekdaj povezovala umetnost, v mestih vidimo kipe pesnikov in pisateljev, ne vojskovodij. Kultura je tista, ki bi nas morala držati gor v teh težkih časih.


Imata dva majhna otroka, kako je to spremenilo vajin pogled na igralstvo? Robert, vam je težko sprejeti vlogo, kakršna je ta v Najinih mostovih, ker veste, da boste veliko zdoma? Nina, vas je bilo strah, da boste med porodniškim dopustom kaj zamudili?

Nina: Družina je osnovna celica, to nama pomeni največ. Zame je bilo prej gledališče vse, zdaj imam zdravo mero.

Robert: A Nina je res veliko dosegla do svojega 30. leta.

Nina: Ko se nama je zgodila Lejla, je bilo to največje darilo v mojem življenju. Verjetno bi se sicer prekurila, ves čas sem delala. Ko sem zanosila, sem si rekla, saj vse še pride. In ko dobiš otročka, vidiš, kaj je v resnici največ vredno. To vem tudi, ker poznam zgodbo svojega dedka (legendarnega igralca Poldeta Bibiča, op. p.), v igralskem poklicu je dosegel vse, kar je lahko, a na koncu je bil sam. Imel je nas, hvalabogu, drugi pa so le v medijih govorili, da ga obiskujejo. Lepo je, če veliko dosežeš, a na koncu je najbolj pomembno, da deluje tvoja osnovna celica. Če je tako, se počutiš varnega, lahko si še bolj ustvarjalen.

Robert: Že drugič sem dobil vlogo v seriji, ravno ko je bila Nina noseča, tako je bilo tudi pri Eni žlahtni štoriji.

Nina: Zato hoče imeti Robi še otrok, da bo še igral v serijah. (smeh obeh)

Robert: Ko so mi ponudili glavno vlogo, sem takoj poklical Nino, skupaj sva se odločila. Rekla mi je: Sprejmi to priložnost, tega ne smeš zamuditi, bomo že.

Nina: A z Robijem ni težko, tudi če ima le krater odmor med snemanjem, prileti domov, da mi pomaga.

Robert: Radi smo skupaj, tako preprosto je. 

Pravita, da vama družina pomeni največ, ali to črpata iz zgledov primarnih družin?

Nina: Oba prihajava iz tako ali drugače poškodovanih družin, a so poskrbeli, da sva imela lepo otroštvo. Našla sva se v svojih poškodovanostih.

Robert: Znava se hitro in podobno odločati. Ko sva izvedela, da bova dobila punčko, sva rekla, da bo vsak povedal, katero ime mu je všeč. Sočasno sva rekla Lejla.

Nina: Jaz zaradi knjige, v kateri je bila Layla, Robert pa zaradi Erica Claptona …

Robert: In ker sem Balkanec, všeč mi je pesem skupine Hari Mata Hari Lejla. Pa tudi zaradi Claptona, na koncertu MGL sem pel njegovo Laylo. Odkar imava otroka, so vse pesmi zame družinske.

Nina: Najina zgodba ima kratek uvod, saj naju je kmalu prijetno presenetila Lejla. Začetek je bil težak, morala sva se na hitro spoznati in se sinhronizirati. Tako ohranjava svežino, vedno je nekaj za naju prvič.

Robert: Tudi pri vzgoji oziroma kot jaz raje rečem vodenju otrok ni lahko, če si skupaj le nekaj mesecev. Nina me je spreobrnila, jaz sem mislil, da je treba z otrokom že od začetka ravnati strogo, da bo odrasel v ubogljivega človeka.

Nina: Otrok je bitje zase, ni nekdo, ki ga moraš ti oblikovati.

Robert: Te male ljudi je treba poslušati.

Nina: Pomislimo, kako hitro se nehamo poslušati. Vsi poslušamo dojenčka, ko joka, triletnika pa ne več. In tudi sicer, zakaj si ljudje bolj ne prisluhnemo?

Robert: Prej sem imel veliko pomislekov, ali bom sploh zmogel, pred Lejlo nisem nikoli držal v rokah otroka. Saj veste, kako je, ko ti ga porinejo v roke in te gledajo, kako se boš znašel. Vsi so govorili: Ah, kaj bo, ko bo on dobil otroka …   

Kaj sta še naučila drug drugega?

Nina: Ko sva začela hoditi, Robi ni hotel niti na Rožnik na sprehod. (smeh)

Robert: Z avtom sem se peljal od ene točke do druge.

Nina: Potem pa je ujel mene, trenirkarico, ki hoče, da ji je udobno in da je v naravi. Prvič sem ga odpeljala v gore pod pretvezo. Moj dedi ima klopco na Dobrči in ko smo bili tam, sem rekla, da je le še deset minut hoje do koče. Robi je nosil Lejlo, z nami je bila še moja sestra, oba sta sopihala, a na vrhu nas je pričakala odlična hrana in to ga je prepričalo. (smeh)

Robert: Potem sem se zaljubil v to in zdaj hodim v gore tudi sam. A takšni smo pač igralci, jaz vedno rečem, da igra izhaja iz soigralca.

Nina: Robi pa mene uči reda. Jaz sem grozna z birokracijo.

Robert: Nina mi je dala planine in svobodo, jaz pa njej red. (smeh)

Nina: Zanimivo je bilo tudi, ko je bila Lejla stara le nekaj mesecev in smo šli robinzonsko kampirat, za Robija je bilo prvič. Bili smo brez elektrike in vode.

Robert: Krasen dopust. Jaz sem bil vajen drugače, na apartmaje in hotele. V tem času, ko nam je vse prineseno k riti, je takšen dopust neprecenljiva izkušnja, tudi za otroka. A morda se bosta onadva uprla nama in hodila samo v petzvezdične hotele. (smeh) 

Prva nosečnost vaju je presentila, vaju je bilo takrat strah, da nista bila dovolj časa le vidva sama, zaljubljeni par?

Nina: Ah, ne, saj bo še čas za vse. Veste, koliko bova še sama.

Robert: Vse v najini zvezi se zlaga kot kocke. Seveda so trenutki, ko nama je težko …

Nina: Morala sva se ukvarjati s sabo. Morala sva razčistiti z vzorci od prej. Najin začetek je bil res težak, spominjam se prvega skupnega morja, ojej! (smeh) Robi je pisal magistrsko nalogo in hujšal, ker je moral v Eni žlahtni štoriji pokazati izklesan trebuh. Jaz sem se borila z grozljivo slabostjo v nosečnosti, bilo je res naporno. A sva preživela.

Robert: Če bi čakala, bi bilo mogoče vse drugače, morda tudi slabše. Vržena sva bila v vodo in sva plavala.

Nina: Naučila sva se. Spomnim se tudi, kako je bilo, ko se je rodila Lejla, Robi takrat ni izbral žura, ko se ga tati napije, prišel je k nama in bil pet dni v porodnišnici.

Robert: To priporočam vsem, v kranjski porodnišnici partner lahko prespi z ženo in otrokom. Oče se takoj loti starševstva, nauči se vsega. Nina je bila po porodu utrujena, jaz sem prvič gledal, kako so previli Lejlo. Prej sem imel veliko pomislekov, ali bom to sploh zmogel, pred Lejlo nisem nikoli držal v rokah otroka. Saj veste, kako je, ko ti ga porinejo v roke in te gledajo, kako se boš znašel. Vsi so govorili: Ah, kaj bo, ko bo on dobil otroka …

Nina: A Robi je naravni talent.


Oba sta javni osebi, a se s tem ne obremenjujeta. Ne objavljata ves čas popolnih družinskih fotografij na družbenih omrežjih, po drugi strani pa se ne skrivata.

Nina: Popolnost na družbenih omrežjih mi gre na živce. Mi smo včasih daleč od popolnosti, ko se z Robijem »zbombava, se zbombava na polno«. Seveda objaviš kak srečen trenutek, a smešno je, kako ljudje delajo sklepe glede na objavljene fotografije. Potem pa gresta dva narazen in se vsi sprašujejo, kako se je vendar to zgodilo, pa tako popolna sta bila.

Robert: Oba sva takoj rekla, da otrok ne bova objavljala. Objavila ju bova, ko bosta sama hotela. Prepričan sem, da bi dobil mnogo novih sledilcev, všečkov in člankov, če bi danes objavil fotografijo Lejle in Oliverja, a to se mi zdi izkoriščanje, četudi je nezavedno.

Nina: Kar objaviš na internetu, tam ostane za vedno.

V kakšna človeka naj odrasteta?

Nina: Želim, da bi bila čim bolj samosvoja. Najina triletnica ima močan značaj, že zdaj ve, kaj hoče in česa noče. Čeprav mi je včasih zato težko, sem vesela, ker vem, da ji bo v življenju zato lažje.

Robert: Lejli sva takoj skušala pokazati, da se mora naučiti reči ne. Dekletom je treba to povedati še večkrat. Rada bi, da bi oba znala prevzeti odgovornost. Če otroke predolgo varuješ, ne znajo prevzeti odgovornosti.

In kakšen naj bo svet, ko bosta onadva stara trideset?

Nina: Želim si, da bi bilo med ljudmi več empatije.

Robert: In več svobode. Zdaj je preveč obsojanja.

Nina, omenili ste že svojega dedka, legendo Poldeta Bibiča, ki Roberta ni spoznal. Kako bi se ujela?

Nina: Res mi je žal, da se jima ni uspelo spoznati, bila bi kompanjona, dva Štajerca skupaj. V Robertu vidim del dedija. Ko govorim o njem, še čutim globoko žalost, bila sva zelo navezana. Gremo pa radi vsi skupaj na Dobrčo, on se je tam učil tekste.

Robert: Tam res vlada posebna energija. Seveda je bil Polde legenda, to vsi vemo, a jaz na klopci raje poslušam zgodbe tistih, ki so ga poznali. V koči še dela oskrbnik, ki je poznal tudi njega. Ko sem prvič prišel tja, sem se usedel pod lipo in se nanjo naslonil, oskrbnik pa je rekel, da je tako vedno sedel tudi Polde. No, in oba sva Mariborčana. V dnevni sobi imava Poldetovo sliko Lenta. Navdušen bi bil, da še naprej po tej družini teče štajerska kri. (nasmeh)