On, ki se trudi na vsakdanjik gledati s svetle plati in ga barvati lepše. Sebi in tistim, ki so mu blizu. Ona, nagajiva in sproščena, ki potrebuje bližino in ne mara rutine. Prijateljstvo Ane Dolinar Horvat in Anžeja Dežana je polno smeha. Smeha, ki čudežno deluje – nanju in na druge. 

Anžej, kakšen vtis je na vas naredila Ana, ko ste jo prvič zagledali?

Anžej: Začenjava pri meni, ker so moji začetki običajno dramatični, kajne? (Nasmeh.) Najina zgodba se je začela, kot se vse »romance«. Na klopci. No, pravzaprav je samo rahlo povezana s klopjo. Ana je nastopala v popoldanski nedeljski oddaji, mi smo sočasno snemali v glavnem studiu. Moj prvi spomin nanjo je, kako je po koncu nastopa – s Klemnom (Slakonja, ob Tjaši Železnik je bil prepoznaven obraz NLP, op. p.) sta pela na klopci – pritekla iz studia, vsa vijolična v obraz, se na hodniku zakadila v Uroša Smoleja in rekla: »Zafušala sem.« (Oponaša v zafrkljivo visokem tonu).

Ana: Ne, zares sem rekla: Spet sem zajebala. (Glasen smeh.)

Anžej: Tako, ja. Sem te v spominih že cenzuriral. Torej, Uroš Smolej jo je pogledal in ji odvrnil: »Glej, Ana, nič hudega, to je tvoj zaščitni znak.« Za nekoga, ki ne prijateljuje množično ...

Ana: (Vskoči.) Res ne. Tudi jaz ne.

Anžej: ... je bil tak vulkanski odziv edini znak, ki sem ga potreboval. Od takrat sem vedel, da je ona moj človek.

Ana: Anžeja sem spremljala še pred evrovizijskim nastopom in vedno sem si želela spoznati tega fanta. Izžareval je posebno energijo, za katero se mi je zdelo, da bi mi znala biti zelo všeč. 

Tedaj, v tisti evforični zmedi, najbrž niste opazili ničesar, kar se je dogajalo okoli vas ali pač?! Kdaj ste se zavedali, da Anžej je?

Ana: Verjetno kar kmalu, ko smo šli po oddaji skupaj na pijačo.

Anžej: Bližnje sodelovanje pa se je zares začelo z nastopanjem v Zvezde pojejo. Urednica oddaje se je spomnila najinega prvega srečanja in zdelo se ji je, da bi bila dobra kombinacija. Med nama je posebna energija.

Ana: Za to je poskrbelo vesolje ali RTV Slovenija. RTV naju je združil. Povabili so me k sodelovanju v Zvezde pojejo. Branila sem se, kolikor lahko, da ne bi. Absolutno ne. Ni govora. Ne bom se pevsko blamirala pred celotno Slovenijo. A so me snubili naprej: »Anžej Dežan bi bil vaš partner v duetu.« Potem je bilo laže. (Smeh.) Dobila sva se in bila je eksplozija.

Anžej: Ki kar ne pojenja. Spomnim se, da sva za nastop v Zvezde pojejo vadila v mali koridorni pisarni v četrtem nadstropju Televizije Slovenija na Kolodvorski, ki je mejila na pisarno Miše Molk. Blazno sva se vživela v pesem You can leave your hat on, med prepevanjem sva se snemala na diktafon, prevrtavala posnetek pa ga spet poslušala, misleč, da ni ob desetih zvečer nikogar več v pisarni. Naenkrat potrka in skozi vrata glavo pomoli Miša. Ne vem več natančno, kakšna je bila njena reakcija, ampak verjetno nekaj v smislu, da se nama je zmešalo.

Ana: To pogosto slišiva. (Smeh.) 

Anžej: Midva sva dober jin in jang. V izjemno veliko pogledih sva si podobna, hkrati pa se najini duši na ravno pravih poteh zelo razhajata in dopolnjujeta. 

In kaj odgovarjata tistim, ki težko razumejo, da je mlademu srcu vse v veselje, če si sposodim besede Charlesa Dickensa?

Anžej: Ne obremenjujeva se preveč s tem. Sva radevoljno zmešana.

Ana: Najin prvi sestanek je prežemal smeh. In potem se spomnim samo smeha, smeha, smeha. In dve minuti petja.

Osvežimo spomin: sta si pripela hvalevredno uvrstitev, vsaj pritegnila pozornost?

Anžej: Nisem ravno ljubljenec občinstva, zelo daleč je zato nisem mogel pripeljati v Zvezde pojejo. V bistvu sva zaradi nje sploh prišla skozi prvi krog. (Spontano džentelmensko.)

Ana: Prav gotovo. (Se namuzne.)

Anžej: Za naju je bil predvsem čisti žur, nič drugega, kar verjetno do ustvarjalcev oddaje ni bilo vedno prijazno. A midva sva se imela super. Redko sem tako užival na odru. 

Počakajte, Anžej, za Ono sva se pogovarjala nekaj dni, preden ste dopolnili osemnajst let in že izkusili neusmiljenost tako glasbenega kot medijskega sveta. Pobrskala sem po dokumentaciji, kaj ste imeli povedati o svojih ambicijah: »Ukvarjanje z glasbo je tisto, kar hočem početi vse življenje.« Zdaj pravite, da vam izkušnja stati na odru v resnici ni bila ljuba?

Anžej: To zares nisem jaz. Zelo rad imam glasbo, ne maram pa nastopati. Kar se verjetno sliši smešno.

Glede na vašo pot nedvomno. A ste človek številnih talentov.

Anžej: Sem človek protislovij. Vse te plasti me sestavljajo, ampak nastopanje ni moje prvotno poslanstvo v življenju.

Ana: Na moji poroki si zapel. (Smeh.)

Anžej: Bil sem tvoja priča, družica, vse v enem. (Smeh.) Glavna kvaliteta prijateljstva je v tem, da ti sreča bližnjega pomeni toliko kot svoja. Anina poroka je bila magična, vključno s tem, da je bila nevesta v črni obleki Zorana Garevskega. 


Ana, če kaj, vi brez dvoma niste tradicionalistka.

Ana: Vem, ljudje pravijo, da črna prinaša nesrečo. Ko sva se pogovarjala o obleki, mi je bilo že od začetka jasno, da si sebe nisem predstavljala v belem.

Anžej: »Absolutno ne bo bela,« si rekla.

Ana: Črna je bila nekoč res moja barva, zdaj niti ne več toliko. Na poroki sem želela nositi obleko, v kateri se bom dobro počutila in bom lahko vso noč v njej. In sem bila. Dobila sem se z zdaj pokojnim Zoranom Garevskim in mu povedala, da bi imela črno poročno obleko. Odvrnil je, da nisem prva s takšno željo, vendar je nobeni nevesti ni hotel narediti, meni pa jo bo, ker ve, da to ni moja kaprica ali nekaj, kar bi si želela pokazati, ampak ve, da sem to enostavno jaz.

Anžej: Poroka je bila takšna, kot je Ana. Samosvoja, zelo posebna in s super energijo.

Ana: Čeprav sem bila na antibiotikih.

Anžej: Tudi to je šlo v kontekst. Nikoli v življenju ne bom pozabil trenutka, ko smo se začeli vzpenjati do Zemona. Vau, me je prešinilo. To je to. Vse na Anin poročni dan je bilo v službi ljubezni. Ne samo med Ano in Sebastijanom. To je bil dan vsesplošne ljubezni. Bil sem tako srečen, vesel, zadovoljen in pomirjen, kot bi se dogajalo meni. Prijatelji, s katerimi imam globoke odnose, so že kar malo družina.

Ana: Jaz sem tvoja družina.

Anžej: V tem kontekstu je vse, kar si želiš, da so tvoji ljudje srečni.

Ana: Anžej je vse uredil. (Smeh.) Štirinajst dni pred poroko sem bila še na potovanju v Afriki. Nisem imela obleke. Ničesar pravzaprav. Samo prostor.

Anžej: Midva sva dober jin in jang. V izjemno veliko pogledih sva si podobna, hkrati pa se najini duši na ravno pravih poteh zelo razhajata in dopolnjujeta. Na primer, ta pruska natančnost in tabele v excelu niso Ana. Hkrati me ona kot človeka zelo rahlja.

Ana: S svojo flegmatičnostjo in razpuščenostjo. 

Vajine vezi so močne. Je Anina poroka ubrani in zaupni odnos v čem spremenila?

Anžej: Življenja se spreminjajo z leti in zdi se mi skoraj preenostavno reči, da bodisi mož bodisi otroci spremenijo odnos.

Ana: Še pred poroko in hčerkama, Ronjo in Nano, ter Anžejevim odhodom v tujino nisva bila taka prijatelja, ki bi se morala slišati vsako sekundo in videti vsak dan.

Anžej: Ampak to ne pomeni, da bi bila najina zveza v čemer koli šibkejša. Najino prijateljstvo je najprej pogojeno z nama.

Ana: Lahko se ne slišiva dva meseca in ko se, začneva na točki, kjer sva končala.

Anžej: Predvsem se mi zdi, da sva oba pri tem nekako radodarna in nesebična.

Ana: Povezana sva drug z drugim in vzajemno ničesar ne pričakujeva.

Anžej: Dajeva si vse, kar si v tistem trenutku moreva, znava in želiva – in to je prijateljstvo. 

Ana: Jaz rabim biti sama in to mi trenutno včasih malo manjka. Je gledališče, so snemanja, je družina. Ker si vzamem čas zase, mi gredo nočne ure in premalo spim. Vem, da bi šla lahko že zdavnaj spat, pa ne morem, ker mi je tako lepo tudi v tišini. 

Vzemimo, da je edina stalnica v ljubezni njena spremenljivost. Kaj pa je srž prijateljstva?

Anžej: Človeške vezi se dogajajo na različnih ravneh. Ampak vez je vez. To, kako človek sobiva s človekom, je tema, ki obstaja že tisočletja. Vsi iščemo iste odgovore, a jih nihče zares nima. Verjamem v energije. Verjamem, da se pravi ljudje med sabo zavohajo. To je lajtmotiv mojega življenja. Že od nekdaj. Kar se tega tiče, se absolutno ravnam po intuiciji. 


In tvegate, da se opečete?

Anžej: Ja. Ampak mi nikoli ni žal.

Ana: (Se nagne k njemu.) Ker si bil iskren.

Anžej: Točno, v tistem trenutku je bilo iskreno, tudi če ni bilo prav. Treba je tudi stvari, ki se ne iztečejo, svetliti drugače. Poslušam super audiobook o premagovanju anksioznosti. Ena od glavnih stvari, ki jih avtorica razlaga, je, da se veliko preveč ukvarjamo s tem, kar se bo zgodilo, vnaprej. Že med umivanjem zob se denimo obremenjujemo s tem, kako se bo iztekel sestanek ob dveh ... Pravzaprav že zjutraj predvidimo, kaj se bo zgodilo. In predvsem vse polagamo na zunanje dejavnike. A za to, da si lahko dober do drugih, moraš biti dober do sebe. V ta del newageovstva pa verjamem.

Ana: Verjamem v to, da izkoristiš trenutek. To mi je vse bolj pomembno.

Anžej: Jaz čisto preveč planiram. V načrtovanju najdem veliko utehe. To je varnostni ventil.

Ana: Jaz planiram samo počitnice. (Nasmešek.) 


Oddih oziroma že njegovo načrtovanje prinese radost, ki jo človek v natrpanem vsakdanjiku lahko izgubi. Se kdaj v drugo resničnost bivanja odmakneta skupaj?

Ana: Ja. Imamo svoj prostor, kjer že predolgo nismo bili.

Anžej: Dostopen je po dvajsetih minutah hoje po iglavcih in kačah in kamenju. Skrita pot vodi tja, kjer se svet konča. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem naletel na kaj takega, ko smo šli prvič vsi skupaj na dopust. Je magičen svet osame in neprivezanosti na tehnologijo. To je detoksikacija. Tudi mentalna. Edini prostor, kjer si lahko res sam in samo z ljudmi, ki so ti blizu.

Ana: Tam Anžej vse odloži in vzame v roke knjige. In jih golta – eno za drugo. Medtem se jaz ukvarjam s hčerkama in si mislim, da bom tudi jaz enkrat lahko samo sedela in brala. (Smeh.)

Anžej: Ta sanjski košček sveta nas je pospremil skozi marsikatero veliko prelomnico v življenju.

Ana: (Pokima.) Ta odmik imava oba rada. Potrebujeva ga. Mir in tišino. Nobenega vrveža.

Anžej: In bruskete na plaži. (Smeh.) 

Anžej: Odkar sem videl, kako si je Ana na odru razbila brado in z njo odigrala predstavo do konca, se ničesar več ne bojim. Zato namesto kakšne domislice o klofutah kot priložnostih raje rečem: Udarite še enkrat, midva se ne dava. 

Kaj lahko povesta o prelomnicah, o »klofutah«, ki jih vsak v življenju kar nekaj prejme?

Anžej: Odkar sem videl, kako si je Ana na odru razbila brado in z njo odigrala predstavo do konca, se ničesar več ne bojim. Zato namesto kakšne domislice o klofutah kot priložnostih raje rečem: Udarite še enkrat, midva se ne dava.

Ana, vi ste polno zasedeni v Mestnem gledališču ljubljanskem, snemate Eno žlahtno štorijo. Vse to pomeni biti z ljudmi. Imate dovolj poguma biti sama? V družbi s seboj?

Ana: Jaz rabim biti sama in to mi trenutno včasih malo manjka. Je gledališče, so snemanja, je družina. Ker si vzamem čas zase, mi gredo nočne ure in premalo spim. Vem, da bi šla lahko že zdavnaj spat, pa ne morem, ker mi je tako lepo tudi v tišini. Tedaj kaj preberem, zapišem misel, potuhtam ... Ali samo gledam čez balkon.

Anžej: Ana piše s svinčnikom. Eden meni ljubih prizorov je ona na pomolu z zvezkom in svinčnikom v naročju. 

Anžej, vi ste pri eni večjih pariških modnih hiš odgovorni za digitalne vsebine. Podaljšek vaše roke je najbrž tipkovnica.

Anžej: Mene zares dražijo zgodbe. Zanima me, kako pripovedovati zgodbe, relevantne za čase, v katerih živimo. Kar zdaj počnem, je isto, kar sem počel prej, samo da se je spremenil način, kako se prenašajo informacije, ker so se tudi naše navade spremenile. Prilepljeni smo na svoje pametne telefone. Vsakih naslednjih deset let bo krajših, kar se tega tiče. Opažam, da mnogi, ki delamo v digitalnem svetu, izkušamo neko dvojnost: s tehnologijo smo si dobro poslovno in zanič zasebno. Jaz še vedno berem knjige, ki so popolnoma fizične, pišem s peresom, na svojih družbenih omrežjih pa objavljam tako redko, da verjetno dobijo ljudje obvestilo, ko se to zgodi. Še vedno sem zelo fizičen.

Ana: Sem na pinterestu in instagramu. Počasi osvajam socialna omrežja.

Menda ste se z računalnikom zbližali pred nekaj leti, ko ste bili na porodniški?

Ana: No, zdaj že znam pripeti datoteko v elektronsko pošto. (Smeh.)

Obstaja originalni izrek o življenjskem prepričanju, ki bi ga lahko posvojila za svojega?

Ana: Sledi sebi. Če si prosto sposodim besede Mileta Koruna iz ene naših predstav, je, da nikoli ne veš, kaj drugi čuti. Veš lahko malo, ampak nikoli vsega.

Anžej: Moja zadnja objava na instagramu pred dobrim mesecem je ravno iz predstave Kinderland, v kateri je nastopala Ana. Zelo se me je dotaknil stavek: »Če ga nočeš videti, če ga ne iščeš, če o njem ne sanjaš, je obzorje samo rob cest in nič drugega.« Treba je ne samo gledati, ampak videti, iskati, sanjati in čutiti.