A kljub temu, dve ženski. Dve levinji, ki se borita vsaka za svoj teritorij, ali ribi, ki plavata v istem akvariju? Je prijateljstvo lahko mirno in ubrano? »Lahko,« trdno verjameta obe. Če imaš to srečo, da najdeš pravo. Sliši se kot partnerstvo in tudi je, partnerstvo svoje vrste. Tako različni, a v srcu podobni, to sta Tanja in Jana.

Sta vse zmenjeni, kaj lahko povesta, česa ne? 

Tanja: Oh, nič, absolutno ne. Kar bo dalo, bo dalo. Jaz sem jo enostavno poklicala, ko ste me povabili, in ona je rekla, da je za. Zdaj sva tu. Pa to niti ni njen prvi javni nastop, Jana je bila v študentskih letih velika funkcionarka. Bila je moja šefica. 

Jana: (smeh) Ja, veš da. Nočna dežurstva sem razporejala in so me imeli študentje kar radi. No, res je, da sem bila namestnica predsednika študentskega doma. Tanja me je spoznala v takšni bolj resni vlogi. Bili pa sva sosedi, iz istega bloka, v sobi poleg sobe. 

Tanja: Blok številka 1, pravijo, da so bili vsi slavni tam. (smeh) 

Kaj si vedve mislita o ženskem prijateljstvu? Ženske znamo precej zakomplicirati. Tako smo občutljive, da se zdi, da smo vedno na tankem ledu. 

Jana: Ampak potem to ni tisto pravo prijateljstvo, če moraš paziti, kaj boš rekel, kaj boš oblekel. Jaz sem pri Tanji lahko povsem sproščena in točno to, kar sem, in nasprotno. 

Tanja: Točno. Jana pozna vso mojo zgodovino. Mislim, da se pravo prijateljstvo lahko razvije med dvema osebama, ki ne čutita rivalstva druga do druge, konkurence. Medve nikoli nisva imeli istega okusa za moške, nikoli si nisva skakali v zelje glede posla. Težko bi imela za pravo prijateljico koga iz sveta televizije. Vprašanje, ali bi bilo to možno. Jana me je res popolnoma sprejela, ko jaz nisem bila še nič. Obe sva bili skoraj nepopisan list. Dobro se mi zdi, da sva s tako različnih področij, v srcu pa sva si podobni. Menim, da je pravih prijateljev zelo malo, ko si na vrhu. Ko si na dnu, jih imaš pa veliko, ker se vsi napajajo na tvoji nesreči in vsi bi radi »pomagali«. Z Jano sva šli skupaj čez številne vzpone in padce. 


Jana pa je mene naučila, da ne smem biti tako egoistična, se mi zdi, da sem dozorevala ob njej in postajala boljši človek. Jana deluje in probleme rešuje zelo mirno in tisto, kar reče, drži. Jaz sem dosti drobila, pa bolj malo rešila. Mirne odločnosti sem se navzela od nje. Kadar koli sem jo potrebovala, je bila tukaj zdaj ob meni in tako sem se začela spraševati, ali tudi jaz njej dajem to, sem tudi jaz tukaj zdaj za njo.


Jana, ste začutili kdaj ščepec ženske zavisti, ko ste jo gledali po televiziji, vso lepo, bleščečo, priljubljeno? 

Nikoli! (Poudari.) Samo poglejte jo, lepa, svetlolasa, postavna. Ampak jaz jo poznam kot Tanjo, ne kot Tanjo s televizije. Tudi na TV jo gledam kot prijateljico. 

Je bilo vajino prijateljstvo kdaj na preizkušnji? Je potrebovalo kaj premora? 

Jana: Ne, ne. Po študentskih letih najino druženje ni bilo več tako intenzivno, nekaj časa se nisva videli, a ko sva se spet združili, je bilo enako, kot da bi še vedno skupaj živeli. Tanja mi je tudi lektorirala diplomsko delo. Jaz pa sem bila njena poročna priča. 

Tanja: Ko sem rodila, je postala botrca mojemu otroku. Meni je bilo čisto logično, da bo ona. Je človek, ki te nikoli ne ocenjuje, presoja, ki te sprejme točno takšnega, kot si, ali ni to največ? 

Jana: (Kar nadaljuje, navdihnjena.) Tanja točno ve, kaj mene moti, kje znam zakomplicirati, včasih potrebujem tudi malo spodbude in jo dobim. To je prijateljstvo, ki ga ni enostavno najti. Tanja me res čuti, ko se z mano kaj dogaja, ko kaj potrebujem, pa naj bo to samo ena brca v zadnjico. Lahko mi pošlje le eno sporočilo in točno vem, kaj mi je hotela povedati. K njej lahko pridem v trenirki in z neumitimi lasmi in me nikoli ne bo postrani pogledala. 

Tanja: Nisem zagovornica instant prijateljstev, dobrikanja in kofetkanja. Zdaj bom neposredna; sem oseba, ki ne trati energije za brezzvezne stvari in niti za brezzvezne ljudi ne. Prijateljstva, ki pijejo energijo, so po mojem mnenju zelo škodljiva. Vsak je sam: ko se rodiš, si sam, pri najtežjih odločitvah si sam. V sebi sem bolj samotarski tip človeka, Jana pa v bistvu tudi. A ko sva skupaj, sva kvalitetno, obiščeva gledališče, greva v hribe, nabirava regrat. Midve ne drobiva nepomembnih stvari. Z njo sem lahko v hribih tudi po dve uri tiho, hodiva in sva vsaka v svojem miru. Oblek ne nakupujeva skupaj. Ne ena ne druga ni za tipične babje štose! (smeh) 



Ženske se znamo v prijateljstvu sčasoma začeti vmešavati v življenje druga druge, to je kar tipično ženska značilnost. Vaju res nikoli ne zanese? 

Tanja: Ne, ne. Zakaj, Jana, ti misliš, da pri naju tega ni? Ker sva se morali toliko boriti in se znajti v življenju? 

Jana: Jaz bi rekla, da je vsaka od naju tako samostojna oseba od nekdaj, da spoštujeva in želiva, da tako tudi ostane. Če se ne slišiva en teden, se pač ne slišiva. 

Tanja: Kolikokrat je bila Jana priča mojim najrazličnejšim življenjskim okoliščinam, pa me nikoli ni presojala, samo poslušala me je. Jaz se njenih uspehov tako veselim, da je noro! Ko je kupila svoje prvo stanovanje, kar nisem vedela, kaj bi! (Sekunde premora, gledata druga drugi v oči.) Jana, jaz sem res ponosna, da si ti moja prijateljica. Garačka si, borka, tako si postavljena kot oseba, da vem, da te bom vedno našla. 

Jana: (Vidno ganjena.) Obe sva prišli iz vasi, vsaka s svojega konca Slovenije, morali sva se sami znajti v prestolnici. To je čudovita izkušnja, ki bi jo vsakemu privoščila. 

Sta se kdaj skregali? 

Tanja: Ne … 

Kako je to mogoče? Kakšno je to prijateljstvo, v katerem nikoli ni spora? 

Obe naenkrat: Zakaj? 

Tanja: Obe sva iz takšnega testa, da nobena ne išče v drugi v težkih trenutkih bergle. Sama prediha, in ko je sposobna na situacijo trezno pogledati, se pogovoriva. Prej pa imava obe najrajši mir. Jaz mislim, da pravo prijateljstvo ničesar ne zahteva, samo daje. Od Jane prav ničesar ne zahtevam. 

Je katera motor vajinega odnosa? 

Jana: Tanja je tista, ki je bolj energična, za akcijo! Ona da povod. 

Tanja: Ja, ampak ti si pa dobra operativka. Jaz dam pobudo in potem sploh nič ne govoriva, Jana bo to speljala. Se spomniš, ko sem ti rekla, a boš botrca, a boš moja poročna priča. Ona vse organizira, rože, sveče, knjigice, šopke, priponke, nič me ne vpraša in to ljubim. Jaz sem ogenj, ona pa vse skupaj drži. Tudi če je ni za kak praznik, bo naslednjič, ko bo prišla, prinesla darila za nazaj, recimo za otroke. 

Kako se je spremenil vajin odnos, ko je Tanja postala mama? Ko ni imela več toliko časa, ko je prišla v drugo življenjsko obdobje. 

Tanja: Nič se ni spremenilo, no, zdaj gre Jakob kdaj z nama, če greva nabirat regrat. 


So stvari, o katerih se z možem ne moreš pogovarjati in se niti ni dobro, s prijateljico pa se lahko. Vsak dan se zavedam, da je resnično velik privilegij imeti pravo srčno prijateljico.


Ljudje, ki so ti najbliže, te ponavadi sooblikujejo, ne glede na to, da si zrela osebnost, se učimo vse življenje. Kako sta vedve vplivali druga na drugo? 

Jana: Jaz sem realistka pa tudi precej previdna v življenju, Tanja pa reče: »Ah, daj no, kaj se tako nazaj držiš!« Sčasoma postajam res bolj odprta, pred petimi leti zagotovo ne bi privolila v ta intervju. Malo hudička sem tudi od Tanje dobila, potrebovala sem ga. V bistvu me je začinila. (smeh) 

Tanja: Jana pa je mene naučila, da ne smem biti tako egoistična, se mi zdi, da sem dozorevala ob njej in postajala boljši človek. Jana deluje in probleme rešuje zelo mirno in tisto, kar reče, drži. Jaz sem dosti drobila, pa bolj malo rešila. Mirne odločnosti sem se navzela od nje. Kadar koli sem jo potrebovala, je bila tukaj zdaj ob meni in tako sem se začela spraševati, ali tudi jaz njej dajem to, sem tudi jaz tukaj zdaj za njo. Nikogar ne prizadene, ima visoke moralne standarde. Vse to je občudovanja vredno. (Se zamisli.) Če bi se kdaj njej zgodila kakšna krivica, bi jaz tistega človeka … res bi se z njim pogovorila, ampak trdo pogovorila. Pusti mojo Jano! Ker ona ne bi nikomur skrivila niti lasu. 

Jana: No, zdaj mi gre pa kar na jok. (Tiho pripomni.) Res je, ko se prijatelju dela krivica, jo čutiš, kot da se dela tebi. 

Imata kakšen tabu, o čemer se ne pogovarjata? 

(obe) Hm, ne? A Imava kakšnega? Mislim, da ne. 

O spolnosti se pogovarjata? 

Jana: Se, tudi, ampak saj zdaj se ne bomo, kajne? (nasmeh) 

Tanja: (Nadaljuje.) So stvari, o katerih se z možem ne moreš pogovarjati in se niti ni dobro, s prijateljico pa se lahko. Vsak dan se zavedam, da je resnično velik privilegij imeti pravo srčno prijateljico.