Vaša prva odmevna vloga je bila tista v filmu Posledice, odigrali ste jo odlično in bili zanjo tudi nagrajeni. Glede na to, da jih štejete šele 25, koliko ste se od snemanja Posledic do danes spremenili kot igralec in človek? 

Posledice smo snemali poleti 2017. Težko bi rekel, da sem se v treh letih in pol bistveno spremenil. Morda imam kot igralec nekaj več izkušenj, a še vedno se dojemam za začetnika, ki se mora še ogromno naučiti. Morda sem se bolj spremenil kot človek. Imam več notranjega miru in bolj se znam poslušati.

Televizijski gledalci so vas bolje spoznali v seriji Najini mostovi, na snemanje pa je seveda vplivala razglašena epidemija. Kako je bilo snemati v teh posebnih časih? 

Po nekajmesečni izolaciji, ki nas je doletela ob prvem valu epidemije, smo vsi že zelo pogrešali stike in delo, zato smo se kljub nekaj strahovom in dvomom na snemanje z veseljem vrnili. Seveda pa smo vsi pazili drug na drugega in na srečo se do zaključka snemanja ni nihče okužil.

Veliko mladih nima možnosti, da bi zaživeli na svojem zaradi nemogočega nepremičninskega trga. Za kredit je treba imeti zaposlitev za nedoločen čas, ki je danes redkost, najemnine pa so absurdno visoke.    

Jeseni ste izjavili, da vam v karanteni še ni dolgčas, a da verjamete, da vam kmalu bo. Se je to res zgodilo? Kaj ste storili, da ste pregnali dolgčas?  


Kak teden sem imel dneve, ko nisem vedel, kaj bi sam s sabo, a sem se zelo hitro zaposlil s športom, meditacijo, začel sem tudi malo eksperimentirati v kuhinji, za kar med običajno sezono pogosto nimam časa. V Lutkovnem gledališču pa nam je naša umetniška vodja Ajda Ross organizirala cel kup virtualnih delavnic, preko katerih lahko ostanemo v igralski kondiciji in se tudi izobražujemo.

Smo se ljudje v tem nenavadnem letu po vašem mnenju kaj naučili? 

Če ne drugega se učimo potrpežljivosti, saj nihče ne ve, kdaj se bo stanje normaliziralo, vsi pa upamo, da čim prej.

Kaj vi najbolj pogrešate v »novi normalnosti«? 

Najbolj pogrešam, da bi lahko brez strahu obiskal svojo družino in prijatelje. Zelo pogrešam tudi polne gledališke in filmske dvorane. 

Iz Mestnega gledališča, kjer ste že odigrali nekaj odmevnih vlog, ste odšli v Lutkovno gledališče. Vas to veseli? Imate radi najmlajše gledalce? 

Od oktobra sem član Lutkovnega gledališča Ljubljana in moram reči, da se tu zelo dobro počutim. Obdan sem z zelo prijetnimi ljudmi, od katerih se lahko ogromno naučim. Ravno smo začeli pripravljati glasbeno pravljico Čarovnik iz Oza v režiji Yulie Rochina. Premiero načrtujemo aprila in srčno upam, da se bodo do takrat gledališča že odprla. Igranja za najmlajše gledalce se zelo veselim. So najbolj iskreni in neposredni gledalci, ki nikoli ne skrivajo navdušenja in obratno. Igranje zanje me bogati, ker ti vso energijo, ki jim jo daješ, vrnejo potrojeno. 


Vas vleče tudi v tujino? 

Trenutno se v Sloveniji počutim izpolnjenega. Ustvarjam na zelo različnih področjih in z ljudmi, ki me navdihujejo. Če bi prišlo mikavno povabilo iz tujine, pa se ga verjetno ne bi branil. 

V enem od intervjujev sem prebrala, da ste pred časom odselili od doma, ker ste želeli zaživeti bolj samostojno. Bi tako moralo ravnati več mladih? 

Zdi se mi, da ja. A težava je, da veliko mladih nima možnosti, da bi zaživeli na svojem zaradi nemogočega nepremičninskega trga. Za kredit je treba imeti zaposlitev za nedoločen čas, ki je danes redkost, najemnine pa so absurdno visoke. Jaz sem imel to srečo, da sem že takoj po akademiji dobil redno zaposlitev, ki mi je omogočila, da sem se odselil na svoje. 

Kaj bi izpostavili kot najboljše značilnosti mlade generacije, ki ji pripadate? In kaj kot največje pomanjkljivosti? 

Smo zelo iznajdljivi in prilagodljivi. Kot največje pomanjkljivosti pa morda to, da smo preveč prestrašeni in v skrbeh, kaj bo s prihodnostjo, kar je na nek način razumljivo, glede na trenutno situacijo, ki nas je doletela.