Ali ji sploh še kaj pomenim, ker me ne zna več objeti in mi reči, da mi zaupa, da bom rešil zagato, v kateri sva se znašla? Kdo sem v resnici? Sem zgolj žena nekomu, mama najinim otrokom in uslužbenka v službi? Želim si kaj drugega, a ne vem točno, kaj.
Moram vam priznati, dragi moji, da se veliko pogovorov in svetovanj vrti okoli prvega vprašanja, torej dileme, ali ostati ali pa vse skupaj vreči čez ramo in oditi. Kar naprej ropotam, da je to ena od ključnih odločitev v življenju posameznika, ki zagotovo zelo vpliva tudi na druge člane družine, se pravi partnerja ali partnerico in otroke. Zato je toliko bolj pomembno, da na opisano razmišljanje pogledamo z različnih zornih kotov, ne zgolj v tistem trenutku, ko imamo vsega dovolj.
Razmišljanje o posledicah
Ne gre zgolj za papir o ločitvi, temveč za razmišljanje o posledicah, ki sledijo odločitvi o razhodu in razpadu družinske celice, ter kaj vse to pomeni na čustveni ravni vsakega posameznika v tej drami. Zato vas prosim, da ne sprejemate prenagljenih odločitev ter jih uresničite šele takrat, ko ste v celoti zreli prevzeti odgovornost za odhod. Kakšen adrenalinski vlakec nepričakovanih čustvenih odzivov, histeričnih izbruhov, razočaranja, jeze in nemoči bo nastal, je treba predvideti, da se lažje spoprimete z bolečino preostalih članov bivše družinske celice pa tudi s svojo.
Zunanja idila
Par je skupaj živel dobrih dvajset let, na videz idilična družinica, otroka sta najstnika, onadva zelo uspešna v poslu, karizmatična, samozavestna in polna energije. Sosedje in prijatelji so vedno pravili, da jim je njun zakon za zgled in da bi radi imeli tako pravljično življenje kot onadva. Zaradi poslovnega sodelovanja je mož vedno bolj izostajal od doma, ženo je miril, da je veliko dela v podjetju, zato ga ni do poznih nočnih ur, nenadoma je imel več poslovnih poti v tujini, pa se je izkazalo, da ima drugo žensko. Za prevaro je izvedela od sodelavke te gospe, saj ji je povedala sodelavka, da moramo ženske držati skupaj in da ni mogla biti tiho, ko je opazovala nadrejeno, kako pogosto izgine iz službe z možem naše gospe. Če seštejemo ena in ena, dobimo običajno dva oziroma v našem primeru tri.
Kaj pa zvestoba?
Svet se ji je v celoti sesul v nekaj sekundah. Do tistega hipa je bila pripravljena dati obe roki v ogenj za moža, da ji je zvest, da je res utrujen, ko toliko dela, da prinese domov veliko denarja. Prizna tudi, da je bila pogosto jezna nanj, ker si nikoli ni vzel časa za sinova, ki sta seveda tipično po najstniško manipulirala z mamo in jima ni znala ali zmogla postaviti trdnih mej pri uporabi telefona in družbenih omrežij, kar se je kmalu pokazalo pri šolskem uspehu. Ker je bila jezna in neuslišana, se mu je čustveno in telesno umikala zadnjih nekaj let. Se pravi, gospa se je zavedala ozadja njune partnerske zgodbe, a kljub temu ni mogla ali želela predvideti, da se bo mož zaljubil v drugo žensko. Ni mogla dojeti, da je pripravljen dati na kocko celotno njuno premoženje, življenjski slog, cilje po novem projektu ter njuno družino z najstnikoma zaradi zaslepljenosti in želje po drugi ženski.
Kovček pred vrati
Ko je izvedela za prevaro, je v maniri hollywoodskih filmov spakirala v en kovček njegove reči ter ga postavila pred vrata. Ni se prepiral ali dokazoval, da je bila prevara »pomota« ali »spodrsljaj«, kot pogosto slišim, ko se nezvestoba razkrije, temveč je odšel prenočevat v hotel. Kar je gospa naredila v drugi sapi, je želela mojo pomoč glede sinov. Namreč, eden od njiju, ki je bil priča njunemu soočanju, se je zaprl vase in noče več govoriti ne z njo in ne z očetom. Drugi, mlajši najstnik, pa se dela, da je vse v redu, uboga navodila mame, a kar naprej hodi ven s prijatelji in se izogiba prihodu domov takoj po šoli, kot je počel prej. Skrbi jo zanju, obenem je sama čustveno popolnoma podrta, nenehno joka in to skuša skrivati pred sinovoma, ki jo seveda vidita in slišita, a se vsi skupaj delajo, da je vse dobro.
Stanje zanikanja
Sicer je običajno, da hudi čustveni travmi sledi stanje zanikanja bolečega spoznanja, zato bo čez nekaj časa speči vulkan potlačenih občutenj privrel na dan. Razmišljam, kako neverjetno močne smo mame, ko gre za dobro naših otrok, pri tem pogosto pozabimo na lastno bolečino ali jo tako racionaliziramo, da obvladujemo vsak trenutek dneva, ki je za nas izjemno boleč izziv. Vse jo spominja na moža, nori po ogromni hiši, njegove fotografije je zmetala v smeti, njegova darila vrgla v škatlo in jo za zdaj dala v klet, da jih ne gleda. Ker pa se zaveda, da otroka potrebujeta očeta, sta se dogovorila, da občasno pride v njihov dom, da je z njima, medtem ko se ona umakne k svojim staršem, ker ga ne more gledati.
Baje je končal z ljubico
Celotna boleča situacija je zelo sveža. Pravi, da ga ima rada, da si ne predstavlja svoje prihodnosti brez njega, obenem ga zdaj sovraži zaradi močne bolečine, ki ji jo je prizadejal. Povedal ji je, da je končal z ljubico, ker ne zmore vsega pritiska, tako da jo prosi, naj se pomiri in ali se lahko vrne domov, vendar noče niti slišati o tem, ker mu ne verjame niti črke več. A kot je običajno v podobnih zgodbah, se juha ne poje tako vroča, kot se skuha, zato se že bolj prizemljeno pogovarjata.
Čas dela in počasi celi rane
Vem, da vas je veliko med vami, ki ste bili ali ste v primežu močnih in pogosto tudi nerazumnih čustvenih dram in bolečine, ki je posledica spoznanja nezvestobe. Tudi jaz sem bila nekoč, tako da vem iz prve roke, kakšna grozna in topa bolečina se plazi po telesu, ko se sprašuješ, kaj narediti in kaj postaviti na tehtnico. To so vprašanja, na katera pogosto ne moremo dobiti ustreznih ali vsaj približno zadovoljivih odgovorov, kar naše čustveno bistvo še bolj potiska v močno frustracijo. Pa vseeno, dragi moji, zavedajmo se, da čas dela in počasi celi rane, seveda le, če si ne želite pasti v prepad nemoči, besa in nenehnega obtoževanja ter maščevanja, ker to v resnici najbolj prizadene vas same.
Bodite sočutni do lastnih občutkov, dajte jim prostor in čas, da se začnejo rahljati, poiščite si ustrezno strokovno pomoč. Govorite o sebi, kako doživljate novo stvarnost in stik z najmočnejšimi in najzahtevnejšimi čustvi, ki vas preplavljajo – a se jim ne boste vdali, temveč sprejeli zavedanje, da se boste v procesu žalovanja veliko naučili tudi o lastni moči in integriteti vaše osebnosti v celoti. Takšna bolečina nas razgali do obisti, tako da se vsaj eno leto sestavljamo, a drugače, osebnostno bolj opolnomočeno. Sočutni in pogumno!
* Avtorica je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: