Bilo je pred nekaj dnevi, ko je pozvonilo pri vratih. Še en paket, še ena dostavna služba, v teh karantenskih časih, ko raje naročiš po spletu, kot nakup opraviš v trgovini, nič posebnega. Dostavljavec je bil mlad fant, na prvi pogled bi rekla gotovo mlajši od mene. Predal mi je paket, vljudno sva poklepetala »Kje podpišem?« itd. Formalnosti pač. Poslovim se, zaprem vhodna vrata in se vrnem h kuhanju kosila.
Nakar znova pozvoni pri vratih. Vedela sem, da je dostavljavec, saj njegov kombi še ni odpeljal z dvorišča. Odpravim se k vhodu, a preden odprem vrata, me zadene neroden prizor. Skozi steklo pri vhodu vidim, kako se dostavljavec masira po očitno nabreklem penisu. Naj na tem mestu razložim, da je nosil precej tanke športne hlače, skozi katere se je videlo vse, ampak res vse. Ubogi revež ne bi mogel skriti natančnega obrisa svojega mednožja, tudi če bi hotel. Planem v smeh, a se zadržim, da me ne bi slišal, preden odprem vrata in si mislim, kako neprijetna situacija zanj, da se ti nekaj takšnega zgodi na delovnem mestu pred stranko. Odločim se tudi, da pripetljaja ne bom komentirala, znova ga pozdravim in se delam, da nisem ničesar opazila.
Minevajo minute in kombi še vedno stoji na dvorišču. Kaj za vraga tako dolgo traja, se sprašujem. Spelji že enkrat. Poškilim proti oknu in z grozo ugotovim, da zdaj gleda vame in ne umakne svojega pogleda.
To zadnje je bilo seveda veliko težje iz oči v oči. Če sem še pred trenutkom stala varno za vrati in se smejala mladostniškim hormonom, je bilo stati pred neznancem, ki se ni niti trudil skriti erekcije pred menoj, nekaj izredno neprijetnega. Pove mi, da mu seznam paketov ne »štima« in če lahko še enkrat pogleda, ali je dostavil pravilno stvar. Prinesem mu dostavljeno, da se prepriča. Vse se zdi v redu, zato se mi opraviči, da me je znova zmotil, in se posloviva. Z velikim oddihom zaprem vhodna vrata. Uhhh, to je bilo mučno.
Spet se vrnem k pripravi kosila. S kuhinjskega okna se vidi na dvorišče, dostavljavec pa je kombi parkiral tako, da je skozi sovoznikovo okno jasno videl skozi moje kuhinjsko. Začutim njegov pogled na sebi, a se delam, da ne vidim in mešam omako za testenine. Čez nekaj trenutkov poškilim proti oknu in odleže mi, ko vidim, da je zatopljen v dostavne papirje. Ok, samo pregleduje, da je res vse dostavil, si rečem.
Minevajo minute in kombi še vedno stoji na dvorišču. Kaj za vraga tako dolgo traja, se sprašujem. Spelji že enkrat. Poškilim proti oknu in z grozo ugotovim, da zdaj gleda vame in ne umakne svojega pogleda. No, to je pa res že malo strašljivo, si mislim. Kaj počne ta čudak? Ne drznem si pogledati bolj natančno, da ne bi slučajno uzrla, ali se še naprej dotika svojega mednožja. Odložim kuhalnico, pograbim telefon, pohitim do vhodnih vrat in obrnem ključ ter se skrijem na hodnik, kjer ni nobenega okna, da bi me kdo od zunaj lahko opazil.
Zdaj pozvoni pri vratih tretjič. Točno vem, kdo je, ni mi treba niti pogledati, a pokukam izza vogala in jasno vidim vhodna vrata, skozi steklo pa njegovo roko, ki se boža. Ne znam vam natančno opisati občutka, kako sem se počutila. Ko sem čepela na tleh hodnika sama v stanovanju, zunaj pa nekdo, za katerega se mi niti sanjalo ni, kakšne namene ima. Čakam v tišini, odločila sem se namreč, da mu ne odprem znova vrat. Pozvoni še enkrat brez uspeha. Nato mine še kakšnih dvajset minut, ko si naposled le upam pogledati skozi okno in z olajšanjem vidim, da kombija ni več na dvorišču.
Nisem slišala, kdaj je odpeljal, v glavi sem namreč premlevala možne scenarije. Je šlo zgolj za nesporazum, neprijetno naključje, neugodno situacijo, ki je ni znal kontrolirati? Ali sem se pravkar izognila človeku, ki je na vsak način poskušal nedolžno dostavo razviti v prizor iz pornografskega filma? In ali sem ravnala prav? Je bilo strahopetno, da sem se skrila? Bi mu morala odpreti vrata? Ga soočiti z dejstvom, da vidim, kaj se dogaja, in da to ni okej? Morda poklicati policijo?
Imajo moški večjo pravico do odpustkov, ko pride do spolnega nadlegovanja, ker se njihova telesna reakcija razlikuje od ženske? Ker se jim erekcija lahko kar zgodi in je očitna, medtem ko ženske vzburjenje lahko skrijemo in s tem nikogar ne spravimo v zadrego? Ker si moški zaradi svoje »narave« pač »ne morejo pomagati«?
Poskušam s smehom pregnati temne misli, a mi ne gre najbolje. Priznam, še vedno sem v šoku oziroma vedno bolj sem v šoku, ko dojemam razsežnosti situacije, ki se je zgodila. Pride večer in počutim se še huje. Sem bila krivična? Je to pač nekaj normalnega, nekaj, kar se včasih mladim fantom zgodi? Ja, vem, kako se tole sliši, pravkar se počutim staro 15 let, ko še nisem imela dosti pojma o nasprotnem spolu.
Pokličem prijatelje in prijateljice. Hočem racionalizirati situacijo, pridobiti mnenja drugih ljudi, da se prepričam, ali sem nora, da se mi zdi to, kar se mi je zgodilo, izprijeno. No, reakcije vseh zapovrstjo so bile še bolj šokirane od moje. »Zakaj nisi takoj poklicala policije?« me vpraša najboljši prijatelj. »Razumem, kako si se počutila, a prosim, prijavi, kar se ti je zgodilo,« pravi druga prijateljica. »Ne vem, kaj naj sploh rečem,« pravi tretji: »Nikoli si ne bi predstavljal, da se kaj takega v resnici dogaja.«
Ok, vzamem v zakup, da sem ženska, da zares razumem le svojo anatomijo, ne pa tudi moške, zato vprašam svoje moške prijatelje, ali obstaja kakšna možnost, da je bila vse skupaj samo neljuba nesreča. Si fant res ni mogel pomagati? »Ja, mogoče, če bi bil star 15 let,« se nasmeji moj najboljši prijatelj. »Ko sem bil jaz star 15, sem se tudi kdaj vzburil zgolj ob pogledu na ženski dekolte, ampak ne pa pri dvajsetih,« odločno pove. »In da se je pred teboj brez sramu dotikal … No to je pač nesprejemljivo.«
Spomnim se trenutkov, ko me je v šoli ali na zabavi kakšen sošolec ali neznanec zgrabil za zadnjico, enkrat mi je celo neki ogabnež v natrpanem lokalu z roko segel pod krilo, medtem ko sem hodila mimo. Ja, tudi takrat so posegali v moj osebni prostor, in občutek zlorabe je bil enako prisoten.
Ti komentarji so mi vlili samozavest in moč, da zdaj to pišem. Bili so namreč tudi takšni zbadljivi, v slogu: »Ja, kaj si pa imela oblečeno? Si izzivala, a ne?« Naj bo zapisano črno na belem, da sem bila oblečena v trenirko, nenamazana, s predpasnikom od vratu do kolen. Bolj neizzivalna ne bi mogla biti. Če seveda ženske sploh moramo podati odgovor na takšno vprašanje. Vprašanje, ki krivdo s predatorja prevali na žrtev. »Sama si si kriva za nadlegovanje/posilstvo/nasilje/umor, ker si "prosila" za to.«
Ne razumite me narobe, nimam se za nobeno žrtev, morda sem za las ušla bolj travmatični izkušnji, a to, kar se je zgodilo, mi je dalo pošteno misliti. V kakšni družbi živimo, da se nekaj takega sploh lahko zgodi? Da nekdo pride na tvoj dom, stopi v tvoj osebni prostor in se začne zadovoljevati?
Spomnim se trenutkov, ko me je v šoli ali na zabavi kakšen sošolec ali neznanec zgrabil za zadnjico, enkrat mi je celo neki ogabnež v natrpanem lokalu z roko segel pod krilo, medtem ko sem hodila mimo. Ja, tudi takrat so posegali v moj osebni prostor, in občutek zlorabe je bil enako prisoten. Pa se to ni zgodilo samo meni, vprašajte katerokoli žensko in vsaka vam bo zaupala vsaj eno takšno izkušnjo. Moja generacija je odrasla s tem. Ko smo bile mlajše, smo se temu kislo nasmejale in šle naprej, starejše smo si upale nahruliti moške, kako si drznejo, a spremenilo se je bore malo. In da ne bom delala krivice moškemu spolu, tudi nekatere ženske so postale enako agresivne. Prijatelju je na neki zabavi ženska, ki je ni poznal, sredi plesišča potisnila roko v spodnjice in ga zgrabila za penis. Njegovi moški kolegi so to sprejeli z odobravanjem, rekoč »Kakšen car!«, nas ženske pa je pretreslo, vsaka izmed nas je namreč točno vedela, kako dolgo še kot duh v zraku obvisi živi spomin na neprijetni dotik, za katerega nisi niti prosil, niti ga nisi dovolil.
A da se vrnem nazaj k dostavljavcu pred vrati in dejstvu, kako me je šokiralo, da je tega zmožen mlad prijazen fant. Ko govorimo in slišimo o spolnih predatorjih, imamo običajno pred seboj podobe starih nagravžnih dedcev, ki izsiljujejo in izrabljajo svojo pozicijo moči, ne pa mladih privlačnih ljudi, ki verjetno nimajo takšnih težav spoznati osebe, s katerimi lahko stopijo v konsenzualni seksualni odnos. Ali pač?
Ni zgrešeno vprašanje, ali je dostavljavec, s katerim sem imela opravka, res pogledal kakšen film za odrasle preveč in sredi belega dneva fantaziral, kako bi bilo uresničiti katerega izmed scenarijev. Saj veste, pride vodovodar k samski ženski, ki ji toči pipa …
Kako globoke so korenine patriarha, kjer je podzavestna reakcija ženske beg, skrivanje in seveda dvom: Ali sem videla prav? Sem kriva jaz? Si on res ne more pomagati? Ja, to zadnje me je še posebej zadelo, tudi zato, ker sem sama točno to vprašanje postavila prijateljem. Imajo moški večjo pravico do odpustkov, ko pride do spolnega nadlegovanja, ker se njihova telesna reakcija razlikuje od ženske? Ker se jim erekcija lahko kar zgodi in je očitna, medtem ko ženske vzburjenje lahko skrijemo in s tem nikogar ne spravimo v zadrego? Ker si moški zaradi svoje »narave« pač »ne morejo pomagati«?
Kup izgovorov, ki pa imajo v današnji družbi še vedno ogromno težo. Če se ti nekaj takšnega že ne pripeti v vsakdanjem življenju, si zagotovo podobno situacijo videl v filmu, seriji, videospotu itd. Popularna kultura je namreč prežeta s podobami seksualnosti. To se mi nikoli ni zdelo pretirano narobe, misleč, več ko govorimo o tem, bolje je, tabuji ustvarjajo težave. A to, da nas bombardirajo samo z enoznačnimi idejami, kakšna naj bi spolnost sploh bila … No, to pa je očitno velik problem. Ni zgrešeno vprašanje, ali je dostavljavec, s katerim sem imela opravka, res pogledal kakšen film za odrasle preveč in sredi belega dneva fantaziral, kako bi bilo uresničiti katerega izmed scenarijev. Saj veste, pride vodovodar k samski ženski, ki ji toči pipa … Stereotip, za katerega večina ve, kako bi se končal v tem žanru filmske industrije.
A realnost, kaj si, ne samo ženske, temveč posamezniki, nedvomno tudi moški, želimo v spolnosti, zapeljevanju, stiku in navsezadnje odnosu z drugo osebo, je zelo drugačna. Seveda je to spoznanje težko pričakovati od mladostnika, tudi sama bi verjetno drugače reagirala na to situacijo, če bi se mi pripetila v puberteti ali v zgodnjih dvajsetih. Takrat ne veš točno, kakšne so tvoje pravice, zato naivno pristaneš na marsikaj, se še učiš in velikokrat zaupaš drugi osebi, da ve, kaj počne. No, zdaj pri tridesetih imam za pasom že precej več izkušenj in upam si reči, ne, to ni okej. Ampak vidite, še zmeraj ne vedno na glas. Kot sem se potuhnila kot majhna deklica in čakala, da predator za vrati izgine. Še enkrat, korenine patriarhata segajo globoko.
In ja, hotela sem pozabiti pripetljaj, ga potlačiti, se mu nasmejati in ga odmisliti. A so me tako prijateljice kot prijatelji spomnili na pomembno sporočilo. Jaz bom molčala, medtem pa bo ta osebek odšel in nadlegovala koga drugega, ki morda ne bo imel/a moči ali sreče, da bi se izognil/a zlorabi. Če lahko spregovoriš, moraš. In lahko, zato moram.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: