Misli me prestavijo nazaj v tisto poletje, ko sva se spoznali. Tudi ona je, tako kot jaz, počitnice preživljala po sistemu izmenjave. Znana spletna platforma povezuje gostitelje in popotnike, slednji v zameno za prenočišče in hrano opravijo delo, ki ga vnaprej določi gostitelj. Sistem se preverjeno dobro obnese, a se tudi v tem bazenu široke ponudbe najde kakšno precej gnilo jabolko. Izkušnja, ki lahko prinese kup novih poznanstev in dragocenih doživetij, se je tistikrat obrnila v svoje nasprotje.
Obljubljeno sajenje paradižnikov nekje na grški obali v družbi domačinke se je tako sprevrglo v eno izmed tistih bizarnih dogodivščin, ki človeka naučijo, da ima šesti čut absolutno vedno prav. V hiši, kjer smo kot gostje bivale Lucy, Magda* in jaz, ni živela le gostiteljica, temveč še eno mlado dekle in starejši moški, recimo mu Maximus*.
Maximus je imel, tako je povedal sam, edinstveno zdraviteljsko sposobnost, ki mu je omogočala, da zdravi z dotikom, seksom in orgazmom. Tri gostje, ki smo bile takrat v hiši, smo bile pravzaprav srečnice, izbrane za to neverjetno priložnost, da v nekaj strastnih nočeh z njim ozdravimo svoje rane, travme in preteklost.
Iz Maximusa je vrela samozavest, čeprav mu je telo krasil obilen vamp, ki pritiče pretiranim hedonistom. Po hiši je rad hodil v spranih spodnjicah, družba mladih žensk ga je več kot očitno spodbujala, da se pokaže v vsej svoji krasoti. Pogovor z njim se je iz dialoga hitro prevesil v pridigo, vedno je vedel vse in več od drugih. Rad se je smejal, posebej med kosilom, da so mu iz ust, po zamaščeni bradi, padali koščki sladkih škampov. Nikoli mu ni zmanjkalo vina, ki sta ga iz kleti nosili njegovi priležnici. Bil je pravi gospodar, hiše, podjetja, svojega življenja in, kot se je na koncu izkazalo, tudi mnogih drugih.
Maximus je imel, tako je povedal sam, namreč edinstveno zdraviteljsko sposobnost, ki mu je omogočala, da zdravi z dotikom, seksom in orgazmom. Pohvalil se je, da je v življenju občeval z več kot tisoč ženskami, med njimi tudi takimi, ki še niso dopolnile dvajset let. Tri gostje, ki smo bile takrat v hiši, smo bile pravzaprav srečnice, izbrane za to neverjetno priložnost, da v nekaj strastnih nočeh z njim ozdravimo svoje rane, travme in preteklost. Ženski, ki sta živeli z njim, sta metodo preizkusili in zatrjevali, da deluje – prav onidve sta bili primer sreče, ki jo je mogoče v življenju doseči. Svobodni, neodvisni, preskrbljeni in zadovoljni, tako sta se predstavili. Od nas sicer niso zahtevali ničesar, so nam pa ponudili možnost odrešitve.
Sama sem hišo po burnem konfliktu kmalu zapustila, kot se je izkazalo, vseeno nisem ustrezala vsem parametrom velikega maga Maximusa. Popotnici, ki sta v hiši ostali nekaj dni dlje, nista imeli te sreče, da se iz preizkušnje izvijeta le z dobro zgodbo. Počitnice so se končale na policiji, kamor sta ubežali po nasilni epizodi Maximusa, ki ni odobraval tega, da si je Lucy sposodila kanu. Skoraj 12 ur na policijski postaji sta potrebovali, da sta prijavili agresivno vedenje moškega, ki ju je napadel. O odnosu lokalne policije do dveh tujk, ki prijavljata domačina, na tem mestu ne bomo zgubljali besed, lahko le poudarimo, da v Grčiji močno vlada tradicija.
Ne vemo, če je bil Maximus za dejanje kaznovan. Vemo pa, da je danes obtožena Lucy, grški pravosodni sistem namreč v takšnih primerih, kot je bil ta, omogoča, da lahko oseba, proti kateri je vložena ovadba, kazensko ovadi prijavitelja, torej žrtev.
Pred obrazom patriarhata so nemočni tako ženske kot moški, prve izgubijo pamet in telo, medtem ko se drugi odpovedujejo dostojanstvu, v večni želji, da bi nekoč sami postali ta oboževani, režeči obraz. Na koncu nima nihče ničesar, razen njih, ki že imajo vse, a hočejo še več.
(P)režeči nasmeh Maximusa je obraz, ki mi zapleše pred očmi, ko slišim besedo patriarhat. Samovšečen, vase zaverovan, preobilen in nenasiten, egoističen, destruktiven in vulgaren. Z moškim v resnici nima nič skupnega, je le slaba verzija koncepta, ki ga ni tako lahko doseči, zato mnogi raje posegajo po tej razvpiti maski moči. Pred obrazom patriarhata so nemočni tako ženske kot moški, prve izgubijo pamet in telo, medtem ko se drugi odpovedujejo dostojanstvu, v večni želji, da bi nekoč sami postali ta oboževani, režeči obraz. Na koncu nima nihče ničesar, razen njih, ki že imajo vse, a hočejo še več. Po istem vzoru deluje sistem, ki ščiti storilce in preganja žrtve. Vedno je v igri moč: več jo imaš, bolj jo izkoriščaš.
Trdno verjamem, da se osebnost riše na obrazu, vsaka misel, želja in namen se trdno usidrajo v kožne gube. Obrazi Maximusa, Weinsteina, Epsteina in drugih zgovorno govorijo sami zase, treba jim je le dobro pogledati v oči.
* Imena so izmišljena.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: