Njegova izjava ob brutalnem napadu na mariborsko okrožno sodnico Danielo Ružič je sicer stara že več kot deset dni, a je nikakor ne smemo pozabiti. Zaradi vsaj dveh pomembnih razlogov. Prvi je ta, da visoki slovenski politik (in žal ne edini) sploh ne razume, kaj nasilje nad žensko je oziroma ga ta problematika absolutno ne zanima. Ker on ima pomembnejše opravke v svojem življenju. Drugi razlog pa je ta: povsem nesprejemljivo in tudi abotno je ministra Erjavca spraševati o »vsaki stvari« na tej zemeljski obli. Razumem, da ga novinarji kličejo, ker je permanentno dosegljiv in željan ljudem pojasnjevati svoj svet, ker daje »dopadljive« odgovore, takšne, ob katerih se ljudje zgražajo, strinjajo in najpogosteje radostno muzajo. Nedvoumno, to je pač predvsem odgovornost nas novinarjev, koga kličemo in zakaj. Povsem jasno mi je, če bi Slovenijo ta hip prekrila božična mavrica, bi zopet klicali ministra Erjavca, kaj meni o tem svetovnem čudežu. In edino on bi imel mnenje, bodisi zabavno bodisi paraznanstveno. In pojasnil bi, zakaj se je Slovenkam in Slovencem razjasnilo nebo. No, minister Erjavec se je za »nerodne« besede kasneje opravičil prek tviterja. Ja, ne vem no, kaj je pojasnil. Vsekakor žalostno, v katerem svetu živi visoki slovenski politik. Ponavljam: ni edini, ki o nasilju nad žensko govori kot o deveti deželi.

Zdaj je tudi že jasno, da je skrajno brutalni napad na sodnico izvedel njen partner, ki je na prostosti, ki ni dobil prepovedi približevanja itd. Pomenljivo je, da so tako politiki kot drugi »poklicani« začeli razlagati, kako odgovoren in očitno tudi nevaren je sodniški poklic, in se razgovorili o tem na dolgo in široko, iz zgodovine pa potegnili podobne primere. Ne, vidite, in še enkrat – ne: ženska je v največji nevarnosti doma oziroma dom je njena največja pretnja. V Oniplus, ki je izšla prav danes, gostimo generalno direktorico policije mag. Tatjano Bobnar, ki je jasna: »Dejstvo je, in to vedno poudarjam: slovenske ženske in otroci so dostikrat varnejši na ulici kot doma. Za štirimi stenami se žal še vedno dogajajo stvari, ki jih otrok – niti odrasli – ne bi smel nikoli doživeti. Ničelno toleranco seveda moramo ozavestiti, vsak posameznik; da daš drugemu to, kar pričakuješ zase. Oziroma da ne delaš drugemu tega, kar ne želiš, da kdo drug dela tebi. Se pravi, v medsebojnem odnosu absolutno ni nobenega prostora ne za nestrpnost ne za nasilje. To je stvar družbe in vedno znova stvar vsakega posameznika. Če želiš spreminjati svet, so rekli bolj modri od mene, moraš najprej spremeniti samega sebe.«


Jasno, da moraš najprej pospraviti sebe. Ampak to lahko stori tisti, ki se mu pajčevina za trenutek zaprede okoli glave. Tisti, ki to pajčevino vidi. Drugi pač ne more.


Ja, ampak tukaj in prav zaradi zadnjih grozljivih dogodkov (primer Sebastien Abramov in odrezana roka) bi bilo nujno dodati ugotovitev dr. Leonide Zalokar, dolgoletne ravnateljice Vzgojnega zavoda Planina, ki že nekaj let glasno opozarja, da so že med majhnimi otroki »psihopati« – otroci z disocialnimi osebnostnimi potezami (na leto dobijo v zavod vsaj enega), ki niso ustrezno obravnavani, kar ima uničujoče posledice tako za družbo kot posameznika.
Želim povedati, da je povsem jasno, da moraš najprej pospraviti sebe, ampak to lahko stori tisti, ki se mu pajčevina za trenutek zaprede okoli glave. Drugi pač ne more. In delo institucij v državi je, da zanje prevzamejo odgovornost. Se razumemo: ker oni sebe ne morejo nositi. Da prevzamejo polno odgovornost za vse tiste, ki ne »vidijo«. Ki ne čutijo. In ki jih ni.