Če se ozrem po bližnji okolici, ugotavljam, da ljudje še »šunda« ne vzamejo več v roko, res je, ne berejo nič. Samo sanjarijo o tem, kdo oni so in kaj bodo, kaj imajo in kaj bi še imeli. In hkrati za to pač ne bi naredili nič. Samo imeli bi – vse. Vse, kar se vidi. Otroci, mladi in starejši visijo po spletnih kanalih in se ovekovečajo, kako imenitni, lepi in predvsem pomembni so. V sliki. Kaj pa besede? Prave besede? In dejanja? Se lahko ponašajo tudi z njimi? Dr. Saksida se dotakne tudi maturitetnega eseja in povzame državno regulativo, ki sankcionira subjektivno mnenje. Skratka: maturantje pišejo esej, ki to sploh ni! Je morda ta uzakonjeni diktat poslednji krivec pri odmiku od kakovostnega branja, pri razumevanju in dojemanju, kakšno razkošje in privilegij je dobro branje?!

Nisem niti prepričana, da je to največ, kar lahko človek ta hip doseže. Odmik od današnje realnosti. Odklop. Kar tišina pač je. Raje bi izbrala sočutnost, sočloveka. Raje bi imela odnose. V tišini.

No, in potem sem si minuli teden vzela čas ter prebrala (in ne samo diagonalno preletela) slovenski dnevni tisk. Naletim na zapis o tem, da je aktualna raziskava (je nisem nikjer našla, seveda vir ni naveden) dokazala, da so poročene ženske veliko bolj pod stresom kot matere samohranilke. Doslej smo živeli v zablodi, pogumno pripišejo in nadaljujejo: poročene imajo pogosteje glavobole, tarnajo zaradi utrujenosti in negativnih čustev. Pazite, obstaja celo številčno vrednotenje, kajti kar 46 odstotkov poročenih žensk pove, da jih partner mnogo bolj obremenjuje kot otroci. To je smešno, kot rečeno, ni naveden vir raziskave, ni vzorca, ne vemo, na katerem planetu so se takšni globokoumni izsledki porodili. So pa takšna razmišljanja, povezovanja in sklepanja vsekakor povedna: prazni smo, nesrečni in predvsem škodljivi. Ker ne razumemo, da je ena plus ena dva. Ker zgornja teorija, bojda raziskava, ugotavlja, da je vsota dveh osebkov ena ali pa celo nič. Kaže tudi na razmišljanje, da je ženska žrtev. Hja? Žrtev sama sebe. Ker bodisi misli, da je rešiteljica sveta ali vsaj trenutnega, to je aktualnega partnerja, bodisi je sama po sebi nedokončana zgodba. In rešuje drugega, namesto da bi samo sebe. Mazohističen odnos pač, v katerem ljudje praviloma uživajo vse svoje življenje. In partnerje reciklirajo kot plastiko. Površno, tudi skrajno zavržno, kajneda? Hočem reči, da je odgovornost nas, javno pišočih, da takšnih slaboumnosti ne razširjamo in populariziramo, govorim o domnevni raziskavi, ki obrne srečo poročenih na glavo. No, in zdaj pridem do bistva javno zapisanih besed (ki pa niso iz arzenala rumeno): v taistem članku preberem izsledke še ene študije, v nadaljevanju se oprejo na tri raziskave (hm, študija, raziskave, je komu vsaj približno jasno, kaj ta pojmovanja pomenijo?), ki potrjujejo, »da bi morale ženske, ki so pod stresom, spiti vsaj kozarček penine na dan« (sledi naštevanje zdravilnih učinkov na lepoto in prebavni sistem ...). Težava, imamo veliko težavo, kajti razumeti moramo, kaj zapišemo. Razumeti moramo, da je beseda veliko – in več. Razumeti moramo, kdo smo in zakaj smo. Tukaj.



Trenutno prebiram norveškega avtorja Erliga Kaggeja in njegovo delo Tišina v času hrupa. Kagge je prvi človek, ki je osvojil vse tri vrhove sveta, zdi se, da z lahkoto (dasiravno vemo, da je daleč od tega), a mnogo več časa je potreboval, da je našel tišino v vsakdanjem življenju. Nisem niti prepričana, da je to največ, kar lahko človek ta hip doseže. Odmik od današnje realnosti. Odklop. Kar tišina pač je. Raje bi izbrala sočutnost, sočloveka. Raje bi imela odnose. V tišini.