Zada je prvič zbolela pred 15 leti, ko so ji odkrili možganski tumor, potem se je kmalu invalidsko upokojila in do nedavnega sta živela svoje skromno in delovno življenje. Pred dvema letoma pa so možu odkrili želodčnega raka in zanj je po operaciji skrbela žena. Vehid pove, da cele noči ni spala, ves čas je bila ob njem in mu nudila svojo pomoč. Neke noči se je vse spremenilo. Ponoči je Zada vstala, ga samo še prijela, da se je zbudil, in se zgrudila na tla. Doletela jo je možganska anevrizma. Tri mesece je bila na nevrološki kliniki, domov se je vrnila v takšnem stanju, v kakršnem je še danes. Neodzivna je, gospod Vehid pove, da stalno gleda v eno točko. V bolnišnici so mu sicer svetovali, naj jo nastani v dom, česar si ne more dovoliti, najprej zaradi nje, saj kdo pa bo ob njej 24 ur na dan, tako kot je lahko on doma. Ne more in noče je pustiti same pa tudi denarja nima za dom. Morda bi bila začasna rešitev, da jo dajo v negovalno bolnišnico, razmišlja, kajti po skorajda pol leta negibnega ležanja je dobila preležanine. Tam pa bi znali to strokovno urediti in tudi razgibavali bi jo, še doda. Problem je, ker ob nizki pokojnini ne more kupiti ali doplačati niti zdravstvenih pripomočkov (mazila, povoji za preležanine, zdravila, vitamini itd.) niti posebne hrane, kar bi žena potrebovala in kakor so mu priporočali zdravniki. Zato prvič v življenju prosi za pomoč, a ne pozabimo, da je prav on v svojem vitalnem življenjskem obdobju pomagal številnim ljudem v stiski.

Se mar motim in država Slovenija zanju nima nobene rešitve? So krivi birokratski zakoni, ki jim ni mar za življenje človeka? Je dostojanstvo človeka odvisno od nekega člena v nekem zakonu? 

Če danes ve za zakonca Vehid vsa Slovenija, verjamem, da so prej vedele že tudi pristojne službe v Kočevju. Ali se res ni dalo zanju narediti nič? Morda bi bilo samo treba stopiti do gospoda Memića in mu razložiti mogoče rešitve. Se mar motim in država Slovenija zanju nima nobene rešitve? So krivi birokratski zakoni, ki jim ni mar za življenje človeka? Znabiti, to smo doživeli že premnogokrat. Je dostojanstvo človeka odvisno od nekega člena v nekem zakonu? Je, nedvoumno. Spomnimo: za le 170 evrov dolga so nedavno zagnali ves birokratski aparat, koliko ljudi se je histerično napenjalo, da bi deložirali družino iz hiše. Naposled jim na srečo ni uspelo. Državi namreč, zaradi administrativnih nebuloz uničiti življenje štiričlanske družine. Res smo bolna država.

Ampak, kaj misli ves ta megalomanski državni aparat z vsemi svojimi direktorati, strokovnimi službami, vsa ta politično-gospodarska hobotnica? S čim, hranjeni od davkoplačevalskega denarja, upravičujejo svoj obstoj? Da pač obstajajo kar tako in da je to popolnoma dovolj? Da bomo me državljanke in državljani, prostovoljke in prostovoljci, civilna združenja, humanitarne organizacije itd. opravljale in opravljali njihovo delo? Ves čas in kar naprej? Sprašujem se, kdaj nam bo dovolj. Dovolj tega niča.

S čim, hranjeni od davkoplačevalskega denarja, upravičujejo svoj obstoj? Da pač obstajajo kar tako in da je to popolnoma dovolj?  

No, kaj me je šokiralo oni dan? Ko sem na neki prireditvi visokemu uradniku povedala, da je treba resno urediti problem družinskega nasilja v tej družbi. In veste, kaj mi je odvrnil? (Mimogrede: bil je sila nezadovoljen, da ga utrujam s takšnimi vprašanji na pač eni prireditvi, kamor se je on prišel pokazat ...) Da je družinsko nasilje stvar družbe. Prosim? Katere družbe? Dopuščam možnost, da me ni prav dobro slišal ali da ne razume, kaj nasilje sploh je. In po vsem prej napisanem vem, da ne razume. In da ga ne briga.

Ker: kaj pa ima človek, ki je nasilen, z nasiljem?!

P. S.: Če imate možnost, vas prosim za pomoč za zakonca Memić:

Vehid Memić, Cvišlerji 17, 1330 Kočevje

Račun pri Addiko banki:

SI56 3300 0000 734 1048