Tako nova direktorica TV Slovenija Natalija Gorščak zaobjame bržčas bistvo svojega delovanja. Hm, mnogo ljudi bi se z njenim razmišljanjem strinjalo, ampak tukaj trčimo ob kategorijo poštenosti, zelo krhko in elementarno vrednoto, do katere moramo biti sila spoštljivi. Zdi se, kot da je ta fluid, nekaj, kar lovimo, nekaj, proti čemur vijemo roke, a je ne moremo ujeti. Večina ljudi se praviloma vse življenje sklicuje na poštenost in jo postavlja v svoji vrednostni lestvici zelo visoko, če ne že na prvo mesto. Pa sploh razumejo, kaj govorijo? Kaj je poštenje?

Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina pove: »Če je človek pošten zgolj zato, ker se boji družbenega prezira oziroma ga je strah sankcij, je to seveda čisto nekaj drugega, kot če je poštenost njegova ponotranjena drža, ki je zanj vrednota sama po sebi in jo udejanja neodvisno od nagrad ali sankcij.« Kozina natančno razčleni današnji duh časa: izostanek spontane ponotranjene odgovornosti. In citira poljskega filozofa Zygmunta Baumana: »Dolžnosti delajo ljudi podobne med seboj, odgovornost jih oblikuje v posameznike.« (v intervjuju za Mladino)

Poštenost. Vem, da je to ena od najbolj zlorabljenih kategorij, kajti ljudje si jo praviloma brezpogojno lastijo ter jo razlagajo po trenutnem navdihu in sila preprosto: pošten je tisti, ki pove, kar misli. Ampak ta mantra s poštenjem nima prav veliko. Poštenje je več, mnogo več: to je najprej odgovornost do sebe, do svojih besed in dejanj, in potem je to odgovornost do drugih. Je dovolj ustrezno, če rečemo, da je krepost? In za današnjo rabo: tudi privilegij in luksuzna dobrina.

Res je, da je kategorija poštenja »rezervirana« za določene družbene kroge in odnose, saj je povsem naivno misliti, da je pravično razpršena po zemeljski obli. Jasno, odločilno je odvisna od primarnega okolja, to je od najzgodnejše socializacije, ki jo pridobimo od mame in očeta. Ko je primarna socializacija končana, strokovnjaki povedo, da so osnovne vrednote vgrajene, tako da po sedmem letu (da ne govorimo pri 20 ali 30 letih) vrednostnih čudežev ne moremo več pričakovati. Zato, poštenost imamo ali je pač nimamo. Vse drugo je iluzija.

Ko vas prvič pljune »poštenjak« v obraz, tega ne izmijte z milnico, pustite, da se vam zasuši. Izpljunek. Ker naiven človek vonj po slabem potrebuje.

Ampak najbrž slišite, kako polna so je usta ljudi, sploh ko branijo svoj položaj v družbi. Takrat, praviloma takrat, se sklicujejo na svojo vseobsegajočo vrednoto poštenosti, nakar še nanizajo svoje najbolj pošteno sorodstvo in prijatelje. Oni v imenu poštenosti človeka obrekujejo, zasmehujejo, zaničujejo, klevetajo, pišejo anonimke, si pomagajo z najbolj surovimi in zavržnimi dejanji, da ohranijo svoj udobni položaj. Pri tem so mojstrsko spretni, v svoje vampirske mreže vtkejo slabiče ali pač »poštenjake« svoje vrste in tako ljudje z večvrednostnim podedovanim kompleksom rovarijo vse svoje kratko življenje. Ker mislijo, da so. Več. In ni jim pomoči. To mi je povsem jasno.

Hja, ko vas prvič pljune »poštenjak« v obraz, tega ne izmijte z milnico, pustite, da se vam zasuši. Izpljunek. Ker naiven človek vonj po slabem potrebuje. A drugič ne nastavljajte istega obraza tem ljudem. Nikar, vas prosim!