Minilo je 130 let in tukaj smo. Pogum tedanjih žensk se zdi nenadomestljiv. A poglejmo, kje smo in kdo smo danes. Vemo: na področju javnega (političnega in ekonomskega), torej vidnega, so se razmere nedvoumno izboljšale. Za ženske. Ekonomska neodvisnost v dobršni meri pomeni tudi svobodo, kar pa danes veliko žensk ima. Izobrazbo, službo in svoj materialni status. A vendarle ta (ekonomska neodvisnost) sama po sebi ne zagotavlja tudi osebne svobode. Ne moremo misliti, da je to vse naše življenje, kajti podatki, ki jih imajo uradne inštitucije in nevladne organizacije, so izjemno skrb vzbujajoči: položaj žensk doma, za štirimi stenami, torej proč od javnega, je daleč od spodbudnega. In ni odvisen zgolj od materialnega stanja (torej slabega), temveč je vzrokov za ogrožajoče življenje žensk v sferi zasebnega veliko. Ali je nasilja za štirimi zidovi več kot nekoč, je težko ugotoviti, ker nimamo dovolj verodostojnih raziskav, ki bi to potrdile. A o brutalnem fizičnem nasilju moškega nad žensko beremo vsak dan (o psihičnem pač ne). Vemo tudi, da ženske o intimnem nasilju ne govorijo, da premalokrat spregovorijo (za kar je tudi veliko razlogov, ena pomembnejših je neučinkovita institucionalna obravnava žrtev), praviloma šele takrat, ko se brutalna nasilna dejanja ponavljajo (praviloma v prisotnosti otrok). Ali se življenje celo konča – takrat pa spregovorijo sosedje, ki vse vedo, kaj se je dogajalo, ali celo pravijo, da se čudijo, ker je družina živela tako ubrano podalpsko življenje. Potem so začudeni še centri za socialno delo, učiteljice, vzgojiteljice. Ja, vsi se čudijo, ampak izmučene ženske ni več.



V 25 letih One smo se največ ukvarjali z intimnim nasiljem na žensko. Četrt stoletja je minilo, pa moram ponovno z grenkobo ponoviti, da pomembnega napredka ni bilo. Upravičeno se bojim, da so partnerski odnosi vse bolj brutalni in prepuščeni krikom štirih zidov, pa družba tega ne želi videti. Dr. Manca Košir na vprašanje, ali je danes ženskam kaj laže kot pred 25 leti, odgovori: »Ne zdi se mi, da bi bilo ženskam kaj laže, ampak tudi moškim je težje! Neoliberalistični pohlep, tekmovanje za moč in prestiž, potrošniška mrzlica, hitenje, plitvost in površnost, uničevanje planeta ... Individualizem, egoizem, sebičnost, to je nekaj kazalcev teže sveta, ki smo ga pomagali graditi.«


Ko enkrat dosežeš to »srečo« (pa kar koli že to je in pomeni), ko se odlepiš od diktata imeti, ko ugotoviš, da imeti ne pomeni biti, veš, da si osvobojen.


Res je, danes smo ženske in moški postavljeni v isto močvirje, ki pa postaja pretežko. Za človeka in za odnose. Mnogokrat in prevečkrat se mi zdi, da smo s stopali zalepljeni v to močvaro in ždimo na mestu. Ni težko razumeti, kdo nam jemlje zrak. Neoliberalni mehanizmi in njihove korporacije hočejo človeka po svoji podobi: latentno nesrečnega. Sicer pa tudi mladega, lepega, trpežnega in idejno ustrojenega. Ker takšni nismo, imajo za nas rešitve. In te je pač treba plačati. V resnici nam vcepljajo brezpogojno srečo. Ker le takšen si lahko v današnjem prostoru konkurenčen. Vreden, pomemben. In jasno, ker človek ne more biti kar naprej srečen in srečen, nam zapovedujejo, kako to postaneš: se pomlajuješ (s pomočjo kirurgov), tečeš (s pomočjo osebnih trenerjev), dodatno izobražuješ (na daljavo, kakopak), si spletno vseprisoten (z zelo malo sreče od tega celo živiš, in to dobro), ja, kupuješ in kupuješ (vse!, še bolje – prek spleta), izbereš osebnega terapevta (da te vodi do tvojega pravega jaza) ... Hja, in še nisi srečen (sistem poskrbi, da ti vedno nekaj manjka in samo še malo manjka), kajti človek, ki ni srečen, je osnovni vir preživetja današnjega kapitalizma. Le nesrečen si odličen in edini pravi potrošni material. Ko enkrat dosežeš to »srečo« (pa kar koli že to je in pomeni), ko se odlepiš od diktata imeti, ko ugotoviš, da imeti ne pomeni biti, veš, da si osvobojen. Balasta. Nerealnega. Plehkega.
In zato ali pa prav zato – nikoli ne pozabite na 8. marec.