Prav vznemirljivo je listati prve številke in ne vem, zakaj smo se tako izdatno posvečale moškim. Hm, mogoče so krivi šefi, kdo bi vedel, a ta verjetnost je najbrž bolj šibka, znabiti, da nas je v takratnem uredništvu, podpisanem Žensko uredništvo, to zanimalo. Saj, do neke mere je zadeva povsem razumljiva (kajti ženske pač zanimajo moški, kajneda?), ampak na naših straneh (Ona je sprva izhajala na štirinajst dni) je mrgolelo pomanjkljivo oblečenih osebkov, raziskovale smo njihove erogene cone in se šle podobne paraznanosti. Še kar smešno, gledano iz današnje perspektive. Pet let kasneje, ko je Ona postala revija in smo jo začeli tedensko prilagati osrednjima časnikoma Slovenskim novicam in Delu, se je zgodil zasuk. Radikalen? Niti ne. Moški nas še vedno zanimajo. Ampak tudi ženske. Predvsem One in njene erogene cone, takisto. Nič več ni samoumevno. Zanima nas ženska. Na vseh nivojih življenja. Javno in zasebno. In s povsem istim tonom kritičnosti, da ne bo pomote, kot moški.



Ali so se vitalne teme v vseh teh letih spremenile? Žal ne, smo zadnjič poklapano ugotovile v uredništvu. Še vedno se ukvarjamo z istimi problemi. Mlajši Onini kolegici sta mi prav danes porekli, da moramo nekaj napisati na spletni strani naše One o moških. Ki jih ni. In da je samskost velik problem. Sem jima odvrnila, naj bosta veseli, da sta sami, kaj jima pa manjka (vidite, da se ni nič spremenilo), a sta zmajevali z glavo in mi jeli drobiti o današnjih težavah mestnih fantov. Tako da sem raje odnehala z nasveti (ker očitno nisem več na tekočem), rekoč, naj gresta na podeželje, mogoče je pa tam še kaj zdravega. Kako pa naj vem, kje se kaj najde? Uporabnega. 

Ste se že kdaj postavile na najlepšo razgledno točko sveta? No, potem natančno veste, o čem govorim.

Sicer pa resno menim, da so odnosi med spoloma danes zelo kompleksni in težavni. Smo v vojni? Ja, po mojem, ali vsaj blizu nje. Ženske hočemo polnokrvno življenje, imamo ekonomsko neodvisnost, ki je zdrava osnova za razmerja (in od nekdaj sem trdila, da se moramo najprej finančno osvoboditi), in imamo sanje, ki jih želimo uresničiti. Ne potrebujemo in nočemo biti v delovnem razmerju še s partnerjem, ker je leteti prelepo, in ko človek enkrat to okusi, pač ne dovoli, da bi mu kdor koli lomil krila. Predvsem ne partner. Ste se že kdaj postavile na najlepšo razgledno točko sveta? No, potem natančno veste, o čem govorim.

In če se ozrem v preteklost, v teh hitrih 25 let. Kaj vidim? Da sem starejša za natančno toliko, kar niti ni slabo. Saj veste, kaj včasih rečem? Da bi bilo dobro, če bi bila stara že 100 let in bi preskočila vse to, kar se še mora zgoditi v bližnji prihodnosti. In zagotovo se bo. Normalizacija medosebnih odnosov. Odprava nasilja nad žensko. Nočem več slišati krikov za štirimi stenami. Krikov groze. A jih slišim. Nočem gledati otrok z mrtvimi očmi. A jih vidim. In nočem več videti ženske, ki tepta druge ženske. Danes mene, jutri tebe.

Verjamem, da bo kmalu (in ne enkrat) drugače. Ko bom jaz in ko boš ti – človek.


Prvo številko priloge Ona si lahko v celoti ogledate tukaj. 


Preberite še:

- Kako se ustvarjanja prve številke spominja novinarka Dela Danica Petrovič.

- Katere prelomnice so se zgodile v prvem letu izhajanja One 1994.