Rozman je pač ponovil, da inšpektorat dela strokovno in brezhibno, da sta nekdanji ravnatelj Merc in njegova pedagoška ekipa v primeru domnevnega spolnega napada delovala neprofesionalno, da je inšpektorski nadzor pokazal, da navedeni primer ni edini na tej šoli in da vodstvo šole ni delovalo v skladu s standardi, in še in še. Pozorna na nekdanjega šefa inšpektorjev Rozmana sem postala v točki, ko je svojo odgovornost brezpogojno in dokončno zavrgel ter izrekel novo sodbo upokojenemu ravnatelju Dušanu Mercu, češ da je bilo na dan domnevnega spolnega napada v bazenu za varnost šolarjev neprimerno poskrbljeno. Da sta bila v neposredni bližini samo dva učitelja (tudi animatorji, ki pa otrok ne poznajo), ex-glavni inšpektor Rozman pa je cinično pridal, da so drugi učitelji pač imeli prost dan. Mislim, neverjetno sprenevedanje. Lahko, da nekdanji ravnatelj Merc ni dela opravil pravilno, ampak: ali misli nekdanji inšpektor Rozman, da ga je? Upam si trditi, da ga ni. Ali on misli, da se domnevno spolno nadlegovanje ne bi zgodilo, če bi bilo več učiteljev v bazenu in ob njem? Pa saj se je že, zunaj bazena, kjer je bilo bržčas več učiteljev, v bazenu in še kje. Kakšno sprenevedanje, predvsem pa je nevzdržna takšna bypass obravnava spolnega nasilja (fanta dejanja nista zanikala); pogovarja pa se v takšnem tonu in tempu, kot da bi iskali izgubljene copate. Res smo bolna družba.

Ne pozabimo, odstavljeni inšpektor je še vedno zaposlen na ministrstvu za šolstvo.

S 1. januarjem nismo ničesar odrezali, odpihnili, zakopali. Ker se pač ne da! Odrezati. Ljudi, ki so zaslepljeni sami s sabo. Vedno bolj. S svojo lažno pomembnostjo. Močjo. Ki se vedno in vselej izraža tako, da trga integriteto sočloveku. 

Med prazniki sem prebrala še eno šolsko – bolečino. Majda Rižnar, profesorica razrednega pouka, je opisala svoje srečanje s šolsko inšpekcijo kakor tudi odnos ravnatelja, kolegic in kolegov. Inšpekcijski pregled je bil napovedan, ker je šlo za rutinsko obredno obiskovanje pristojnega ministrstva. Zapis je dolg in zelo natančen, tukaj je težko opisati ta odmik uradnih oseb od življenja otrok in učiteljev. Morda je dovolj poveden naslednji izsek: »V učilnice nista niti za hip pogledala, ni ju zanimal učiteljev pristop k pouku ali njegov odnos do učencev. Pomembni so bili le papirji. Ob tem jima je pripadlo še šolsko kosilo, ki pa sta ga lahko pojedla mirno, daleč stran od otroškega živžava in tudi ne v času, ko sicer poteka šolsko kosilo. Seveda, vsakdo ima rad tišino pri jedi. Ah!« In je še opomnila na dogodek izpred let, ko se je neki oče pritožil nad vprašanji pri preizkusu znanja (takšni pojavi pa so v našem šolskem sistemu že kar pravilo): »Diskretno nam je bilo svetovano, kaj naj storimo, ker bomo sicer v medijih, saj je oče dovolj vpliven. Uganete, kaj smo storile? Morale smo preklicati oceno pisnega preizkusa. Klečeplazenje učiteljev in ravnateljev znova in znova. Nič novega.«



Vidite, zakorakali smo v leto 2019, o katerem nam pripovedujejo, da ne bo lahko. Bi rekla, saj vendarle nismo s 1. januarjem ničesar odrezali, odpihnili, zakopali. Ker se pač ne da! Odrezati. Ljudi, ki so zaslepljeni sami s sabo. Vedno bolj. S svojo lažno pomembnostjo. Močjo. Ki se vedno in vselej izraža tako, da trga integriteto sočloveku. Ampak veste, kaj je pravzaprav najhuje? Da so v svojem pohlepu vse agresivnejši in nisem (več) prepričana, da se samozaslepljenci sploh zavedajo, kaj počno. To me skrbi. Že v začetku mladega leta.