Verjetno so mi zato nekateri postavljali vprašanje, kaj storiti. Gre za isto vprašanje, ki mi ga starši, učitelji in strokovni delavci zastavljajo povsod, kjer imam predavanja ali delavnice o narcisistični socializaciji. In o patoloških narcisih ter borderline posameznikih, ki so njen produkt. Normalno za odgovor na to vprašanje potrebujem kar nekaj časa. V dobro organiziranih delavnicah, kjer temo sodobne vzgoje in socializacije obravnavamo na primer dva petka, dvakrat po pet ur, za odgovor na to vprašanje porabim nekaj ur. Zato je zapisati kratek odgovor, ki sem ga vendarle dolžna dati tistim, ki so se name obrnili, težko. A bom poskusila zapisati vsaj ogrodje odgovora.

Otroci, ki so rezultat narcisistične socializacije in vzgoje in ki delujejo po logiki »fajn«, imajo praviloma izredno dobro razvit kalkulativni um. Izjemno dobro hitro ugotovijo, kaj se jim »splača«. 

Prvo, kar je treba vedeti, je, da klasične oblike pomoči tipa pogovor, razmislek, sklicevanje na moralno instanco ipd. ne delujejo. To je tudi prevladujoča ugotovitev učiteljev in strokovnih služb na šolah: da tradicionalni ukrepi ne delujejo več. Zakaj ne delujejo? Povedano enostavno zato, ker so narejeni za posameznike z vestjo. Če otrok nima vesti – kar je ena ključnih značilnosti otrok, ki so socializirani narcisistično –, potem ukrepi, ki aktivirajo vest, pač ne delujejo. Ker pri otroku nimajo česa aktivirati. To je prva reč, ki je starši, učitelji, strokovni delavci in drugi, ki delajo s problematičnimi otroki, ne razumejo.

Drugo, česar ne razumejo, je dejstvo, da to, da otrok nima vesti, sicer res dela klasične ukrepe za nedelujoče, kar pa ne pomeni, da delujočega sredstva za pomoč otrokom ni. Je. Če temelji na logiki, po kateri delujejo otroci brez moralne instance. In kaj vodi takšnega otroka? Vodi ga id. Načelo ugodja. Tisto, kar mu je »fajn«. Otroci, ki so rezultat narcisistične socializacije in vzgoje in ki delujejo po logiki »fajn«, imajo praviloma izredno dobro razvit kalkulativni um. Izjemno dobro hitro ugotovijo, kaj se jim »splača«.  Kar pomeni, da je treba za takšne otroke skreirati socialno okolje, kjer se jim bo »splačalo« upoštevati socialna pravila. »Splačalo« biti neagresiven. Splačalo biti nenasilen. Ipd.



Kdaj pa se bo to otrokom splačalo? Najkrajši odgovor na to vprašanje je: takrat, ko bo s socialnim aplavzom nagrajevano otrokovo vedenje, ki je neagresivno, socialno, nenasilno itn. Danes pa tako starši kot šola delajo praviloma obratno: s socialnim aplavzom, torej s svojo pozornostjo nagrajujejo tisto otrokovo vedenje, ki je nasilno, nesocialno, agresivno ipd. Praktični primer: če je otrok v šoli priden, če sedi, upošteva pravila, ni agresiven in nasilen, ga nihče ne opazi. Z njim se nihče ne ukvarja. Učitelji, starši, strokovnjaki, sosedje in drugi se ukvarjajo z otrokom, ki dela probleme, je nasilen, ne upošteva socialnih pravil itn. Ker otrok hoče pozornost drugih, ki je zanj ena največjih nagrad, bo pač delal tisto, kar mu to nagrado prinaša. Torej probleme.

Pravilna reakcija na neustrezno vedenje je odsotnost socialne nagrade. Ter posledica, ki za otroka »ni fajn«. 

Pravilni pristop pri otrocih, ki nimajo vesti, socialnih veščin ipd. torej ni razgovor o negativnih posledicah njihovega vedenja, ni terapija, ni obiskovanje strokovnjakov, ni pogovor ipd. To je nagrajevanje neustreznega vedenja. Pravilna reakcija na neustrezno vedenje je odsotnost socialne nagrade. Ter posledica, ki za otroka »ni fajn«.

Vem, da je zapisano res minimalni odgovor. A za več ni prostora. Tisti, ki hočejo bolj razdelane odgovore, jih bodi dobili, če bodo prišli na delavnice in predavanja, ki jih imam na to temo marsikje v Sloveniji. Tako v Ljubljani kot marsikje drugje. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.