Zagotovitev varnosti, duševne in telesne celovitosti posameznika je v civilizirani družbi najvišja vrednota

Odgovarja:

Z veseljem vam bom podal svoje strokovno mnenje v tej zadevi. Še preden pa se lotim strokovnega odgovora, naj zapišem, da se je prav v tem primeru jasno pokazalo, v kakšne absurde lahko pripelje črkobralska oziroma nestrokovna razlaga pravnih predpisov. Zato naj izrecno poudarim, da je izredno pomembno, da na vse odgovorne represivne in sodne položaje v državi – torej na položaje, ki tako ali drugače odločajo o posameznikovem pravnem položaju – pristojni imenujejo ljudi, ki niso le ozki karieristični birokrati, »fahidioti«, ampak so strokovnjaki in obenem široko razgledani in visoko etični intelektualci. Na potezi je torej predvsem politika. Da se osredotočim le na ustavnopravne vidike tega primera: gospodu Mercu je bila med drugim očitana kršitev ustavne pravice do izobraževanja (57. člen Ustave RS). V zvezi s tem naj jasno poudarim, da je treba tu upoštevati vsaj še dve pomembni ustavni določili, in sicer 34. člen Ustave RS (pravica do varnosti in dostojanstva) in pa 35. člen Ustave RS (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic).

V skladu s 34. členom Ustave RS ima v Sloveniji vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi VSL 0062811 z dne 3. 3. 2010 razložilo, kaj pomeni ustavna pravica do osebnega dostojanstva in varnosti: Izreklo je, da ta ustavna pravica ne varuje posameznika le pred nedopustnimi in protipravnimi ravnanji države, ampak posamezniku zagotavlja varnost tudi pred nedopustnimi posegi drugih posameznikov. V skladu s 35. členom Ustave RS pa je vsakomur zagotovljena nedotakljivost njegove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Višje sodišče v Ljubljani je v zvezi s tem v zadevi VSL 0055147 1. 10. 2008 med drugim izreklo, da k izgubi duševne celovitosti sodi tudi izguba občutka varnosti, ki lahko nastane kot posledica poniževanja in povzročanja strahu. Tudi če bi morda ugotovili, da je bila domnevnima napadalcema na sošolki res kršena ustavna pravica do izobraževanja (a okoliščine tega ne potrjujejo, saj je bila v tem primeru konferenca že zaključena, torej ni šlo več za izobraževanje v ožjem smislu, ampak le še za fizični prihod v šolo po zaključeni konferenci, za udeležbo na šolskem izletu in za podelitev spričeval), pa je treba jasno povedati, da tudi ustavne pravice niso neomejene, ampak se končajo točno tam, kjer se začnejo ustavne pravice drugih. Tudi če bi se izkazalo, da je v konkretnem primeru morda prišlo do kolizije (do trka, do konkurence) več ustavnih pravic – torej pravice do izobraževanja na eni strani in pravice do dostojanstva in varnosti oziroma pravice do telesne in duševne celovitosti posameznika na drugi strani, pa bi v konkretnem primeru morali dati prednost zadnjima. To nas med drugim učijo pravila pravne argumentacije. Pri koliziji dveh ustavnih pravic ali več namreč uporabimo metodo tako imenovane praktične razlage, pojmovano konkordanca. Ta pa pomeni, da je treba izvesti tehtanje pomena pravic v okoliščinah konkretnega primera. Z drugimi besedami – ugotoviti bi bilo treba, ali so pravica do fizičnega vstopa v šolo dveh spornih učencev (po zaključeni konferenci) ter pravica do udeležbe na končnem izletu in pravica do udeležbe na podelitvi spričeval pomembnejše od zagotovitve varnega počutja oziroma zagotovitve telesne in duševne celovitosti sošolkama, ki bi ju nedvomno zagotovila odsotnost teh dveh učencev. Povsem jasno je, da niso, saj je prav zagotovitev varnosti ter duševne in telesne celovitosti posameznika v vsaki civilizirani družbi najvišja, univerzalno sprejeta vrednota.

In s tem mislim, da je povedano vse!