Ampak primerov »trash globalizacije« je še veliko. Večina se jih poigrava s človekovo intimo. Ena izmed bolj motečih, meni sicer še kar smešnih, je ideologija sreče. Hočem reči, kako neverjetno hitro in sistematično človeku vcepijo neko rešiteljsko idejo (za prekupčevalce sreče je to seveda čista znanost), ki ne vzdrži niti malo zdravega razuma. Zanimivo bi bilo slišati, koliko knjig, to je »resnih« priročnikov, je ta svet sproduciral o tem, kako naj postanemo srečni. In takisto, koliko specializiranih terapevtov se je ob prodajanju sreče rodilo. Kajti srečni bomo zdravi, konkurenčni in uspešni, so taktično mantrali. Ja, fascinantno, kako prefinjeno manipulirajo s stanji duha. Vse v imenu zaslužka. No, zdaj se teorija srečnih podira. Kajti to ni več »in«. Vseprisotnost sreče, adijo! Hja, razumem, kapital je našel novo tržno nišo. Sreča se je izčrpala.

Saj človek se ne spoznava tako, da se usede na vejo in gledajoč v daljavo išče samega sebe. Ne, človek zori ob navdihujočem delu, izobraževanju, branju, hobijih in tudi lenarjenju, ali pa predvsem ob tem, ko izključi vso hitrost tega sveta. 

Ena izmed novodobnih smeti ali odpadkov je tudi partnerstvo. No, na tem polju je zaslužek zagotovo neizmeren. Priročniki, terapevti, delavnice, resnica je, da sploh ne vem, kaj vse so že sproducirali v imenu dvojine. Ampak mi seveda ne razumemo, kakšna strahotna zabloda je vse to. Kajti ves čas rešujemo partnerstva, znane in znani nas posiljujejo o sreči ali pač žalosti v dvoje. Vse je predimenzionirano. Učijo nas, kako si poiskati partnerja, kako ohraniti razmerje, kako oditi iz njega. Ampak teorije ne delujejo! Upam, da vemo vsaj dvoje. Prvič, da se v Sloveniji loči vsak tretji par (lani jih je po podatkih Statističnega urada RS 6481 sklenilo zakonsko zvezo, razvezalo pa se jih je 2387), no, je to kakšen uspeh ob tako dobrem menedžiranju partnerstev? Vemo tudi, da število ločitev raste, porok pa upada že nekaj let. In pomembno je upoštevati, da Statistični urad ne beleži razhodov neporočenih parov, a vemo, da jih je veliko. In drugič: vse več ljudi se spoznava prek spleta in tudi tako vstopa v partnerstva. Ne vem, kaj na to pravi prva svetoboljska teorija spoznavanja sebe in drugega.



Še ena izrazito pretenciozna ideologija, ki se ukvarja s človekom: poiščite sami sebe. Poiščite svoj notranji stik. Ja, kako pa? Nam prodajajo znanje in vedenje, kako to storiti, seveda obstajajo tudi strokovnjaki. Ljudje hodijo v Indijo in se iščejo, a vsakokrat, ko se vrnejo na Zahod, padejo v kolesje brezumja. Indija ne pomaga, mantra Ko se boš našel, boš srečen, ne zaživi.

Vse hočejo (v imenu kapitala) narediti namesto nas in za nas: poiskati najprej naš notranji glas, partnerja, srečo ... A srečo (ali pač zadovoljstvo) si mora vsak zaslužiti sam. Ni naprodaj, žal. 

Veste, mislim, da so vse to manipulacije, ki jih v življenju sprejemamo. Spoznamo se lahko le sami, zares spoznamo, če le hočemo. In seveda, če to želimo in potrebujemo. Saj človek se ne spoznava tako, da se usede na vejo in gledajoč v daljavo išče samega sebe. Ne, človek zori ob navdihujočem delu, izobraževanju, branju, hobijih in tudi lenarjenju, ali pa predvsem ob tem, ko izključi vso hitrost tega sveta. Lahko, da je tukaj nekje vmes hipno srečen, ko izpolni trenutni cilj, ki si ga je zadal.

Ugotavljam, da so nam vzeli legitimno pravico, in ja, tudi odgovornost do samega sebe. Vse hočejo (v imenu kapitala) narediti namesto nas in za nas: poiskati najprej naš notranji glas, partnerja, srečo ... A srečo (ali pač zadovoljstvo) si mora vsak zaslužiti sam. Ni naprodaj, žal.

Prepričana pa sem, da je življenje mnogo bolj preprosto, kajti ne potrebuješ veliko, da ga razumeš. Če sta ti iskrenost in dobro dovolj blizu. Potem ga razumeš.