Se še spomnite časov, ko je bila v trgovinah na voljo zgolj peščica izdelkov in ni bilo vprašanj, katerega bomo ta teden kupili, ali bo to mehčalec vonja evkaliptus ali meta, vzeli smo, edinega pač. Ni problema! Konec 20. stoletja smo v naši državi odprli vrata krasnemu novemu svetu, na začetku dobili ves blišč, kot bi ga obljubljale reklame. Neskončne možnosti za razvoj posameznika, svetle umetne nasmeške in »večno« srečo. Kar naenkrat je namesto besede mi začelo odmevati jaz, jaz, jaz!
A na vabilu za prihod potrošništva smo pozabili prebrati drobni tisk in tako dobili tudi vso bedo, ki pride skupaj s tem velecenjenim obiskom. Čedalje večje socialne razlike, prevzemi in močni udarci gospodarstvu, ki je bilo zgrajeno s skupnimi rokami, a so ga prevzeli posamezniki. Več strahu, padec natalitete, več depresije, preobilica možnosti, večja telesna teža, negotovost, samota. Iskanje rešitev. Sledi boj ali beg. Veliko mladih ljudi se je odločilo za beg, naj bo v tujino ali zgolj v glavno mesto.



Manjša mesta so postala mesta duhov, večja pa vse bolj moderna, saj sledijo načelu dobiti vse več in pri tem porabiti vse manj. A ko začnemo enačbo, ki jo uporabljamo za stvari, prenašati na ljudi, takrat boli. Slaba novica je, da se to v krasnem novem svetu dogaja vse hitreje. Dobra pa je vsaj to, da v dani situaciji nismo sami. Velik del globalnega sveta deluje po podobnih principih. Ni problema!
Če pogledamo, katere so največje industrije človeštva, dobimo dober odgovor, kakšna družba smo. Pri vrhu so živilska industrija, vojaška, naftna, alkoholna in tobačna, farmacevtska, finančna, telekomunikacijska ter industrija zabave. Večina za svoje delovanje uporablja naravne vire. Taisti podjetniški giganti predvidevajo neskončno rast. Tu pa trčita človekova želja in realnost. Neskončna gospodarska rast na končnem planetu na žalost ne more obstajati!
Naravnih virov je še za slabih sto let. Kakšen svet bomo pustili zanamcem, nas ne zanima, bolj pomemben je lastni jaz. Isti lastni jaz, ki venomer mantra lastno srečo, a pozabi povedati, da je za lastno srečo pomembna skupnost. V zdravi skupnosti vsak nekaj prispeva in se samota, depresija in nemoč znatno zmanjšajo, brez tablet in levih in desnih agend.


Konec 20. stoletja smo v naši državi odprli vrata krasnemu novemu svetu, na začetku dobili ves blišč, kot bi ga obljubljale reklame. Neskončne možnosti za razvoj posameznika, svetle umetne nasmeške in »večno« srečo. Kar naenkrat je namesto besede mi začelo odmevati jaz, jaz, jaz!


A po 25 letih v Sloveniji bolj kot skupnost odmeva ekstremno vlečenje, vsak na svoj breg. Odprimo meje – Zagradimo se! Prodajmo vse – Vse naj bo državno! Politiki obdržijo svoje položaje, izgubi pa le narod, skregan, osovražen in zamerljiv. Gradimo na razlikah namesto na skupnih točkah. Za narod 2.000.000 ljudi je to lahko usodno!
A ni problema! In isti »Ni problema« je tisti, ki nas najbolj tepe. Da se zaradi strahu raje obračamo stran, v svoje zavetje. A kokon tega udobja se manjša in manjša, saj socialne razlike, pritisk kapitalizma vse bolj trka tudi v naš udobni dom. Prej bomo sprejeli, da imamo problem, bolje bo.
To je morda pri nas moških še teže, saj raje vse do zadnjega ne priznamo, da ga imamo. Tukaj tudi kličem na pomoč One, Ženske, ki svoje težave znajo deliti in se o njih pogovoriti, da nam stojite v naslednjih 25 letih ob strani, da se tudi mi naučimo te sposobnosti. Kot bomo mi vam. Da bomo skupaj lahko začeli iz bolečega, blatnega, nepravičnega graditi boljši svet, a veliko raje to, kot pa uživati v bleščečem, nebolečem in sterilno čistem in večno nasmejanem, ki pa je v resnici povsem lažen. Neproblemov se namreč ne da rešiti, probleme pa lahko, vedno.