Se mi že nabira jeza in vidim mladeniča, kako se opoteka in pade na hrib, bel kot stena, dviguje majico, ne vem, od slabosti, vročine, zmede, ne vem, res ne vem, druga dva mu pomagata in se smejita, eden pogleduje mene, žalostna, jezna in besna sem. Najprej na njih, grem nazaj in razmišljam, kaj naj storim. Koga naj kličem; ne, v svoji nemoči sem samo še besna, na ta svet, na starše, na to slovensko družbo, vsa gibanja »dobromislečih«, vse sranje, ki ga producira ta izmaličena družba. Mladi me zaskelijo. Vidim njihovo bolečino, praznino, nemoč. Mladi nimajo doma. Zvečer me še zaustavi izjava kliničnega psihologa Tristana Riglerja, da se v Sloveniji v samopoškodovanje zateka že več kot četrtina slovenskih mladoletnikov. Otroci se režejo in režejo, ker čutijo tako obupno praznino. Dr. Tristan pove, da je skrb vzbujajoče dejstvo, da se režejo vse mlajši, njegova najmlajša pacientka je štela 11 let.

Otroci in mladi mi nastavijo zrcalo. Ranjena družba smo. Zelo ranjena.

Moški in ženska. Čas me je, zaradi preteklih alarmantnih dogodkov, prehitel, tako da smo zdaj že skorajda pretekli polovico postnega časa, ki ga oznanja kampanja 40 dni brez alkohola. V prvih dneh aktivnega ozaveščanja o zlorabi alkohola v Sloveniji so se kopičile tragične nesreče: najprej je 33-letni moški nekaj po polnoči sredi Ljubljane ubil dva človeka, vozil je pijan, znabiti tudi pod vplivom nedovoljenih substanc, in pokosil dve življenji. V istem obdobju je Filip Flisar razgrajal vinjen, kar je velik problem, ker je javno pokazal, kaj človek pod vplivom alkohola počne. Njegovi kasnejši humorni vložki ali pač posipanje s pepelom o težkem življenjskem obdobju niso pijanskega ekscesa zmanjšali niti za ped. Potem so policisti ujeli še sami sebe: dva kriminalista na Viču in pred tem vodjo mariborskih kriminalistov pa še tožilko iz Murske Sobote – vsi vinjeni, ampak pazite: zunaj delovnega časa, so jeli njihovi nadrejeni poudarjati. Perverzije po slovensko. No, brala sem tudi takšne: da je v Murski Soboti vinjen voznik podrl kolesarja, ki je bil tudi pijan, ampak – oba sta preživela. Človek kar verjeti ne more, kaj se nam dogaja.

Žal, do alkoholikov ne čutim nobenega razumevanja. Alkohol ubija, na cesti, doma, uničuje družine, partnerje in predvsem otroke. Razkraja slovensko družbo. Podatek, da v Sloveniji popijemo 10,5 litra čistega alkohola na prebivalca na leto, da je zato 33 odstotkov vseh nesreč s smrtnim izidom in 345 poškodovanih na cestah, ne pove prav veliko. Podatki o popitem vinu, pivu in žganju nas uvrščajo v sam svetovni vrh. Skrbi dejstvo, da se poraba ne zmanjšuje tako kot v drugih državah po svetu. Prebivalci Slovenije, starejši od 15 let, v povprečju popijejo več kot 40 litrov vina, več kot 90 litrov piva in več kot dva litra žganja na leto. In k tem uradnim podatkom moramo dodati še sivi trg. Ocenjujejo dodatnih več kot 10 litrov vina na prebivalca in ne pozabimo, da smo ena zadnjih držav na svetu, kjer domača žganjekuha ni nadzorovana. Povejte mi, zakaj, povejte, prosim, čemu.

Otroci in mladi mi nastavijo zrcalo. Vidim njihovo bolečino, praznino, nemoč. Mladi nimajo doma. Ranjena družba smo. Zelo ranjena.

In se sprašujem, zaradi naštetih konkretnih navedkov, kdo v tej državi se sploh lahko zamisli nad katastrofalnimi podatki kakor tudi sprejme temeljni premislek o učinkovitosti preventivnega dela in vzgoje. Kot rečeno, težko razumem to predajo alkoholu, priznam, preziram alkohol in alkoholike, a se mi vse pogosteje zastavlja tudi vprašanje: ali ni ta prekleta vdanost alkoholu tudi ali pa predvsem izraz stanja duha pri nas?

Ženska. Odrezala si je roko. Partner jo je zavaroval, v šestih zavarovalnicah, da bi z njenim mrtvim udom živel zunajzemeljsko življenje. A naši zdravniki so roko rešili. Ženska pride iz bolnišnice in skuša ud ponovno odstraniti. Za zdaj ji ne uspe. Mediji predstavijo zgodbo abstraktno, tudi škodljivo. Problematizirajo tehniko odstranjevanja uda. Morda pretiravam. A problematizirajo predvsem žensko. Ali res ne razumejo, da je ni več? Julije ni več.