Nedostojno in zanikrno, predvsem zato, ker je to napisala ter imela čas, da prevetri svoje misli in jih v naslednjem trenutku z enim računalniškim ukazom izbriše. Potem je imela še več časa in je šla, seveda na povabilo novinarjev, po televizijah in tam ponavljala svoja spoznanja in prepričanja. To, da se ne namerava opravičiti, je postranskega pomena. Lahko bi rekla samo, da jo je udaril retrogradni Merkur, pa kar koli že to pomeni, in bi bilo za javnost povsem dovolj, nak, ona je razširjala svoje znanje, dokler so jo novinarji klicali. Njena prepričanja so nerazumna, ampak so – njena. Še bolj abotno je spoznanje, da je padla na parkingu. Ker se ji ni uspelo nemudoma sparkirati v potrošniško meko, kar pa je od vsega najbolj nesrečno. Zaradi sindroma potrošništva je zbrcala invalide. Žal mi je je. Žal, da ni naredila popravnega izpita. Ampak je razkrila svojo »fake« osebnost.

Teh »novih ljudi« mrgoli naokrog ali pač samo odmetavajo svoje svilene tančice in so ves čas (bili) tukaj. Ljudi, ki so tako strahotno brez hrbtenice, ljudi, ki so tako neugoden »fake«, da me boli glava. 

Sem se spomnila enega shranjenega zapisa: Zadnjič je kolega Janko Lorenci po nemškem Die Zeit orisal »novega človeka«, tako imenovanega homo economicusa, racionalnega egoista današnjega neoliberalnega časa: »Smehlja se, da bi dobil, sodeluje, da bi drugega prelisičil, pošten je, da bi sleparil. Če govori, nihče ne ve, ali blefira ali govori resnico.«

Ne pozabimo: pred dobrim mesecem se je zgodil v Ljubljani incident, o katerem sem že pisala. Poljanski gimnazijci so imeli v gosteh svoje kolege, francoske dijake. Jasno, odšli so se zabavat v lokal, menda sila popularen ta hip med mladimi, kjer pa se je zgodil eksces, ko so gostujočega temnopoltega dijaka pospremili iz bara, ker naj bi smrdel. Fant je ob spremstvu varnostnika, natakarice in slovenskega dijaka (ali več njih?) zapustil prizorišče in se odpravil »domov«. Mimogrede: preiskava o tem, kaj natančno se je dogajalo, še vedno ni končana?! No, in potem, čez kakšna dva tedna ali več, so se poljanski dijaki domislili in na svojih družbenih omrežjih obsodili dejanje in pozivali vse nas, naj bojkotiramo omenjeno gostilno, bar, kar koli že je, ker bomo s tem najbolj izrazito pokazali, da je bilo njihovo ravnanje (barskega osebja, namreč) nesprejemljivo. Kakšen »fake«? Ja, kje so bili pa prej, kje so bili tisti trenutek, ko se je to zgodilo, zakaj niso oni nemudoma zapustili lokala? Zakaj niso naredili kar koli, možnosti je bilo več. So vendarle dijaki gimnazije, stari 18 let, razmišljajoči, razumevajoči, dostojanstveni. Ali se motim? To, česar niso zmogli sami, naj zdaj naredimo mi. Ja, so tudi oni kategorija »novega človeka«?

In še: teh »novih ljudi« mrgoli naokrog ali pač samo odmetavajo svoje svilene tančice in so ves čas (bili) tukaj. Ljudi, ki so tako strahotno brez hrbtenice (čeprav nerada uporabljam to tako zelo zlorabljeno pojmovanje za človeka, ki ni čvrst), ljudi, ki so tako neugoden »fake«, da me boli glava. Ne morem jih več gledati. Žal. Ne vidim več dobrega razloga, da bi jim povedala, kaj si mislim o njih. Ker so preveč patološki. Ti »novi ljudje«. A jih prepoznavam. Vidim. Vidim skoznje. Ker so tako prozorni. Tu.