Ob nedavni podelitvi zlatih globusov je bila večina dvorane oblečena v črno, kot znak solidarnosti z žrtvami spolnega nasilja in nadlegovanja. Menite, da bodo takšne kampanje hitro pozabljene?

To je bila izjemno dobro in učinkovito pripravljena kampanja, katere del so posameznice in posamezniki, ki so vzor ženskam, ki se s feminizmom sicer sploh ne ukvarjajo, niti mislijo ne nanj. Je pa čutiti iz Evrope nekaj nadutosti in nerazumevanja ameriških okoliščin. Feminizem je v ZDA povsem drugače strukturiran kot v Evropi, a v resnici si ta akcija, četudi jo primerjamo s peticijo, ki jo je podpisalo sto francoskih igralk, pisateljic in akademikinj s Catherine Deneuve na čelu, z ameriško ni v navzkrižju. Obe sta opomin moškim, da je treba ženske zapeljevati elegantno. Kar je seveda najbolj problematičen del. 

Gibanji gresta z roko v roki. Ameriško že utemeljeno pravilo, da je ne glede na to, v kateri fazi odnosa sta dva, konec v istem hipu, ko ženska reče ne, se zdaj poglablja. Ne govorimo več »samo« o reči ne, opozarja na razredno nasilje, ki je povsem svoj problem. 

Ne smemo pozabiti, da je bila Catherine Deneuve ena od podpisnic Manifesta 343, v katerem so si sledili podpisi o odločitvi za splav, ko je bil v Franciji še nezakonit. Francoska vlada, in to desna, je zavoljo tega manifesta ukinila prepoved splava. 



Ko smo v reviji Onaplus objavili intervju z belgijsko žrtvijo pedofilske mreže, smo dobili številne odzive. Nekateri so bili tudi povsem zgroženi, kot da ljudje ne morejo verjeti, da je kaj takega res. Kako je mogoče, da smo sploh šokirani, živimo v mehurčku?

To je hinavščina in nič drugega. Dokler obstajajo represivni diskurzi o tem, kako mora biti videti družina, heteroseksualna seveda, kaj morajo početi očetje in babice in dedki, kakšni morajo biti zakoni, ki bi to potrjevali – te slovenske politične konservativne akcije so res duhamorne – bo obstajalo tudi zgražanje, ki bi onemogočalo, da uzremo, kaj se v resnici dogaja. 

Pedofilija je pogost pojav v družini ali v skupini, ki je hierarhično urejena brez demokratičnih načel, v kateri ni sodobnih pedagoških pravil, v skupnosti, kot je Cerkev na primer. 

Dokler govorimo o idealni družini, potrebi, da vsi skupaj živimo srečni, namesto da bi dovolili mladim, da se osvobodijo in gredo po svoje, to spodbuja razraščanje skrivnosti v družini. Hinavščina heteroseksualne družine jih ves čas podpira; skriva resnico o družini in tem, kako otroci v njej zares živijo. 



Kakšne smo Slovenke v razkrivanju temnih plati v družini? 

Glede na svoje izkušnje lahko rečem, da res različne; od sosedov v svoji zgodovinsko in kulturno prilagojeni, prisvojeni emancipaciji morda najbolj podobne Madžarkam. Slovenke so sposobne razkrivati resnice o tem, kaj se jim je zares zgodilo. Po drugi strani ima ta njihova emancipiranost še eno zelo pomembno plat, in sicer v kriznih razmerah nedvoumen občutek solidarnosti. 

Slovenija resda premore veliko oblik pomoči ženskam v stiski, vendar bi bilo treba tudi na akademski ravni o tem poglobljeno razmišljati in antropološko prikazati segment pedofilije, ki obstaja povsod, kjer ji to možnost daje patriarhat. Kajti pedofilijo omogoča ravno patriarhat.