Zakaj država ne zaustavi rasti cen hrane in goriva, ko ima pa pravno podlago za to

Država ima možnost posredovati v določenih primerih

Zahvaljujem se vam za odlično vprašanje. Dejstvo, da živimo v kapitalistični družbeni ureditvi in da imamo vpeljano tržno gospodarstvo, se namreč prekriva z interventno vlogo države na področju zagotavljanja socialne države.

V Sloveniji imamo v Ustavi zapisano pravico do svobodne gospodarske pobude, ki med drugim prepoveduje dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco, kar vključuje tudi nezakonito omejevanje konkurence s strani države.

V skladu z zakonom o kontroli cen smejo državni organi v posameznem primeru uporabiti le take ukrepe kontrole cen, ki so nujni glede na razloge ukrepa, ki v najmanjši meri omejujejo konkurenco in so najbližji normalnim cenovnim razmeram, ter ki najhitreje pripeljejo do odprave razlogov za ukrepe kontrole cen.

Vlada lahko med drugim z uredbo določi ustrezne ukrepe kontrole cen, kadar je to nujno zaradi doseganja ciljev in ukrepov gospodarske politike, ki so določeni z akti državnega zbora; kadar gre za dejavnosti, v katerih ima posamezno podjetje ali enota, ki samostojno opravlja dejavnost, ali nekaj podjetij monopolni ali obvladujoč položaj, pa so te dejavnosti nujne za zadovoljevanje potreb ljudi in organizacij in kadar nastanejo ali se utemeljeno pričakujejo hude motnje na trgu pri gibanju cen, pa pri tem ne gre za redna sezonska nihanja.

Če povzamem, država ima možnost posredovati v določenih primerih, ki pa morajo biti seveda zakonsko jasno predvideni – tak primer je denimo podjetje, ki ima monopolni ali obvladujoč položaj na trgu, pa prodaja izdelke, ki so nujni za zadovoljevanje potreb ljudi oziroma podjetij, ali pa, ko gre za podjetje, ki prodaja izdelke ali storitve, pri katerih se pričakujejo hude motnje na trgu pri gibanju cen. Kot očiten tak primer lahko navedem podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo bencina ali hrane, katerih cene ta hip, tudi zaradi rusko-ukrajinske vojne, letijo v nebo.

Številni trgovci se sklicujejo na to, da nimajo nič s socialno državo in da imajo vso pravico do prostega določanja marž, saj je v tržnem gospodarstvu za njih edino merilo »nevidna roka ponudbe in povpraševanja«, ki najbolj logično ureja cene blaga in storitev, ki jih prodajajo. Če se država odloči ukrepati s kontrolo nad cenami v skladu z zgoraj zapisanimi pooblastili, začnejo kričati, da gre za plansko gospodarstvo, za vmešavanje v svobodni trg, za komunizem in podobne nebuloze.

V resnici pa ne gre za nič drugega, kot za povsem legalno blažitev »podivjanih« cen, ki so jih povzročili nenormalni dogodki, kot so denimo naravne katastrofe ali vojne in, ki bodo prenehali veljati isti hip, ko bodo prenehale veljati izredne razmere, ki so jih povzročili ti dogodki.

Da je temu res tako, nenazadnje dokazuje tretji odstavek tretjega člena zakona o kontroli cen, ki določa, da se lahko državni ukrepi uvedejo le v nujnih primerih, da morajo minimalno omejevati konkurenco in, da morajo biti sorazmerni. V tem ni nič »komunističnega«, ampak država s tem le uresničuje svojo vlogo branilca socialne države v okviru kapitalistične družbene ureditve.