Drugo največje mesto naše južne sosede in prestolnico Dalmacije sem imela priložnost obiskati, tik preden je Sredozemlje zajela jesen, in sem kljub temu – ali pa prav zato – doživela po mojem skromnem mnenju njen najlepši utrip. Klima je bila prijetna, prav nič prevroča, morje pa fantastično osvežujoče ves dan. Resda sem Split obiskala poslovno, a mi to ni preprečilo naravnost enkratne morske osvežitve po jutranjem obalnem teku ter popoldanskega preskoka z računalniškega ekrana v vabljive valove! Pozni popoldnevi in večeri ter k sreči tudi nekaj prostega časa pa so bili seveda namenjeni raziskovanju mesta. Kljub bližajoči se jeseni je bilo »Dioklecijanovo jedro« na trenutke nekoliko prepolno, tako da sem bila iskreno vesela, da se v mestu, ki ima menda že milijon prenočitev letno, nisem znašla na vrhuncu turistične sezone. 

Živi spomenik, nad katerim bdi Marjan

Navdušenje nad Splitom nikakor ne preseneča, saj v njem med drugim počiva Dioklecijanova palača, ki slovi kot eden najbolj ohranjenih spomenikov iz obdobja Rimljanov – postavili so jo med letoma 295 in 305 kot kombinacijo razkošne vile in rimskih vojaških taborov –, leta 1979 pa je pristala na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Pravzaprav je mesto Split prvotno zraslo prav okrog palače rimskega cesarja Dioklecijana. Cesarjev mavzolej so sčasoma preoblikovali v mestno katedralo, t. i. Jupitrov tempelj pa v krstilnico, ki je kot večja turistična znamenitost tudi ena najbolj obiskanih točk v mestu – ne le zaradi turistov, ampak tudi arheologov, umetnostnih zgodovinarjev in arhitektov z vsega sveta. Bi pa lahko objekt imenovali živi spomenik, saj je Dioklecijanova palača eden redkih kulturnih spomenikov na svetu, v katerem ljudje še živijo. In če je to srce Splita, so njegova pljuča hrib Marjan, ki je tudi najvišji vrh (178 metrov) in je kot park zaščiten del mesta. 

Preden pa se iz Splita prestavim v etno vas Zagora, ki me je – iskreno – še nekoliko bolj očarala, ne smem pozabiti na osupljiv bronast kip cerkvenega politika in škofa Grgurja Ninskega, ki je živel v 10. stoletju. Osupljiv ni le zaradi svojih več kot šestih metrov, ampak ker njegov nožni palec tako množično privablja vraževerneže, ki verjamejo, da jim bo dotik Grgurjevega prsta prinesel srečo. Zgolj kot zanimivost: pred nekaj leti so nohte kipa človeka, ki se je zavzemal za staroslovanski jezik in glagolico, pobarvali v zastavo gibanja za pravice istospolnih.

V Zagoro na dalmatinske dobrote

Torej: ne smem pozabiti na krasen in osebno še bolj ljub izlet v Zagoro, natančneje v kraj Klis, ki sicer poleti privablja predvsem ljubitelje serije Igra prestolov (Game of Thrones), saj je bila ena od filmskih lokacij prav trdnjava Klis. Avtorica besedila ne spremljam te serije, zato bom omenila zgolj podatek, da gre za dve tisočletji staro trdnjavo, ki jo domačini označujejo za pomembno dalmatinsko središče ter nekakšen oltar domovine.

Sama sem bila najbolj navdušena nad obiskom mediteranskega vrta Stelle Croatice in nato nad pogostitvijo v tipični dalmatinski kamniti hiši, kjer deluje družinska gostilna, na ogled pa imajo tudi sobo s starodobnim pohištvom in opremo. Tako se človek v hipu vrne v preteklost in hkrati okuša božanske domače sire s kruhom »izpod peke«, na svoj račun pa pridejo tudi ljubitelji vina in še bolj olivnega olja, saj vam tu postrežejo s tistim, ki nosi laskavi naziv najboljšega ekstradeviškega olivnega olja na svetu. Seveda ne preseneča, da sem kovček domov grede komaj zaprla, potem ko sem ga zapolnila z več vrečkami s sladkorjem prevlečenih mandljev z domačih polic Stelle Croatice. Uspelo pa se mi je upreti sladicam iz suhih fig, marmeladam in namazom vseh vrst, od sladkih do slanih. Le še dimljeno sol sem stlačila med prtljago!