Že na avtocesti šopek kamel na kamionu uživa z vetrom v grivi, ko se približujeva največji omanski puščavi, pa so kosmatinke pogosto posejane ob poti, zato so prometni znaki Pozor, kamele na cesti še kako primerni. Malo dlje v puščavo naju nese, tako da ima Aleš ognjeni krst vožnje po terenu, kjer smo duše v osebnem avtomobilu in ne vozilu na štirikolesni pogon ogrožena vrsta. Končno najdeva kamp Al Areesh, pravi nasad lesenih hišic, obdanih z ograjo iz listja datljevih palm. Nasmejani Said, oblečen v tradicionalno arabsko dišdašo in z ruto, ovito okrog glave, nama stisne roko in naju povabi, da se pridruživa na kosilu.

Kamelje premoženje

Med klepetom z italijanskim parom brž najdemo presek želja po puščavski vožnji, v četvero bo avantura prijaznejša do popotniškega žepa. Beseda da besedo, lastnik se dogovori s svojim šoferjem in čez dobro uro nas 27-letni Mohamed že naloži v toyoto landcruiser, ki je v Omanu osnovni primerek avtomobilističnega arzenala. Temnooki mladenič najprej zapelje do beduinske hiše, z nosnim pozdravom »poljubi« starejšo ženico in že na preprogi srkamo kavo, se sladkamo z datlji in pregledujemo pisana ročna dela. Obiščemo tudi njegovo mamo in sestro, skrbnici cele črede koz in ovc, medtem ko je fant lastnik petih kamel in dveh mladičkov, eden je še na poti. V korito jim nasuje datlje – kakšna poslastica! Radovedne kamelje glave se stegujejo vsenaokrog, naše roke pa proti dolgim vratovom teh kosmatink. Kot pove v polomljeni angleščini, so njegove kamele vredne dobrega tisočaka in pol (preračunano v evre) vsaka, večinoma jih uporabljajo za meso, ko je ob posebnih priložnostih, kot je poroka ali pogreb, treba pogostiti vse bližnje.

Vrtoglava vožnja po peščenem morju

Potem se začne prava pustolovščina, kolesa s puščavske ceste zavijejo proti sipinam in mladi beduin pokaže vse svoje sposobnosti in izkušnje vožnje po peščenem morju. Kot za šalo se vzpenjamo po rdečkastih sipinah, v rdečem pa so tudi obrati motorja, opazujemo džipovo senco na robu sipin, potem pa zapeljemo tako strmo navzdol, da nam kar vzame sapo, slišati je vse od vzklikov, kot jih je sicer na vlaku smrti, do vzdihov olajšanja in krikov otroškega navdušenja, ki pa narišejo zadovoljen nasmeh na obrazu mladega voznika.

Oranje puščavske turistične ledine

Ko je Mohamedov starejši brat pred kratkim izgubil življenje, je Said zaposlil njega, ki je resda malce zadržan, tudi angleščina mu je še španska vas, a kilometrina tako za volanom kot med turisti mu bo prinesla tudi samozavest, izvemo od lastnika kampa, ko se nam med večernim rdenjem obzorja pridruži na razgledni sipini nad taborom. Pod nami se razprostira naselje več kot 40 preprostih hišic kampa Al Areesh, najsevernejšega v puščavi, ki pod omanskim nebom kraljuje že od leta 1997 kot prvanastanitvena možnost v Wahibi. Svetovljanski Arabec je videl tržno nišo in pred dobrima dvema desetletjema postavil dvanajst hišic in skupna stranišča, vabil svoje znance iz diplomatskih krogov, turističnim agencijam v glavnem mestu Muškatu razdelil promocijske letake, potem pa postavil prvo spletno stran v Omanu, tako da ga danes ni težko najti, a Slovencev se ne spomni, da bi jih gostil že kdaj prej.

Od vojaškega pilota do dela na ameriški ambasadi

Preudarni možak je sila gostobeseden, če mu le daš iztočnico, in potem pripoveduje zgodbe, ob katerih ti ušesa kar rastejo. Kot najstarejši od ducata otrok v družini, vseh z univerzitetno izobrazbo, se je najprej zaposlil kot vojaški pilot, nato doštudiral ameriško književnost, potem pa poldrugo desetletje vodil odnose z javnostjo na ameriški ambasadi v Omanu. Zato mu je dobro znana tudi zgodovina Jugoslavije. Preostali Omanci so nevedno pogledali ob odgovoru, da sva iz Slovenije, za občutek, kje bi to bilo, pa je navadno pomagala omemba sosede Italije, Said pa naju je navdušil s poznavanjem osamosvojitve Slovenije leta 1991. Oče dveh sinov in hčerke stavi na izobrazbo, njegova triperesna deteljica bo končala univerzo, tudi bodoči zet se bo moral izkazati. Mladeniči v Omanu ne razmišljajo o najboljšem avtu, ampak varčujejo za izvoljenkino doto, s katero pokažejo, da bodo sposobni preživljati njo in družino. Mladi se dandanes sami odločajo o partnerju, na koncu pa vendarle mora prikimati še družinski poglavar, razloži Said.

Morava naprej

Še bi klepetali, še! Pa naju pot kliče naprej. Poznavalsko nama pomaga na zemljevidu začrtati najboljšo traso vzdolž obale proti jugu in izpostavi draguljčke, kjer se splača ustaviti. Še številko mobitela nama zapiše, če bi ga potrebovala, in – selam alejkum! Mir z vama!

Se nadaljuje ...