Tudi zanjo je značilna precej običajna usoda tega konca sveta: beli osvajalci so z otoka pregnali prvotne naseljence Indijance ter v pohlepu po zaslužku za delo na plantažah sladkornega trsa pripeljali afriške sužnje. Večina otočanov je tako danes potomcev nekdanjih sužnjev in pozneje pripeljanih indijskih delavcev. Otok so iz rok Indijancev sredi 17. stoletja iztrgali Francozi, pozneje pa so si ga prilastili Britanci. Kljub temu je prevladala katoliška vera, domačini pa poleg uradne angleščine govorijo tudi kreolščino. Ta je pogovorni jezik, katerega osnova je francoščina, dodanih pa je mnogo afriških besed. Jezik živi tudi v pisni obliki, zadnja leta pa na Sveti Luciji postaja priljubljen celo med politiki. Tudi na tak način se poskušajo dobrikati volivcem. Pa tudi turistom pride prav kakšna beseda v otoškem jeziku. Domačinom se hitro prikupiš vsaj s pozdravom: »Sa ou fe, kako gre?«

Glavni adut – turizem

Država je za evropske razmere revna in temu primerno zaspano otoško življenje občasno pretrese kakšna stavka. A večji del leta je tam pravcati tropski paradiž, kakršnega lahko občudujemo v turističnih brošurah. Otočani redko vzbudijo pozornost svetovne javnosti. Toda kljub majhnosti se ponašajo s kar dvema Nobelovima nagrajencema: leta 1979 je William Arthur Lewis dobil nagrado za ekonomijo, leta 1992 pa Derek Anton Walcott za književnost.

Domačini so večinoma zelo prijazni in pripravljeni pomagati tujcu tudi brez misli na zaslužek. Otoka ni težko spoznavati, saj je dolg nekaj več kot štirideset kilometrov in pol toliko po širini. Tudi z javnim prevozom kar gre. To so majhni kombiji, ki povezujejo večino krajev in ustavljajo prav vsakomur, ki pomaha ob cesti. Prtljago pogosto privežejo kar na streho, saj želijo na sedeže stlačiti, kolikor je le mogoče potnikov. Ceste so večinoma ovinkaste, marsikje presenetljivo strme in ponekod v slabem stanju. Zato misel na najem avtomobila ni najbolj privlačna.

Začnite v Soufrieru

Soufriere je eden prijetnejših krajev za začetek spoznavanja otoka. Nekdanja prestolnica leži ob manjšem zalivu, ki na robu premore peščeno plažo, okrancljano s kokosovimi palmami. Mesto kljub nekaj ohranjenim kolonialnim zgradbam ni posebno privlačno, a v okolici je več prijetnejših zalivov, v katerih so našli zavetje manjši hoteli, plaža pa je dostopna tudi zunanjim obiskovalcem. Turizem je namreč poleg kmetijstva daleč najpomembnejši vir zaslužka.

Sveto Lucijo skoraj vsakodnevno obiskujejo velike ladje križarke, ki pripeljejo več kot polovico vseh obiskovalcev. Ladje najdejo zavetje v varnem in globokem pristanišču pred prestolnico Castries. To je pravzaprav edino večje mesto na otoku. A tudi v njem je le za vzorec višjih stavb.

Ustavite se na tržnici

Ohranjenih je nekaj kolonialnih hiš in katedrala, za tujce pa je najbolj zanimiv del mesta velika pokrita tržnica. Na njej prodajajo prav vse, kar jim uspe pridelati na otoku. Ponudba sadja in zelenjave je tu daleč najbolj pestra. Poleg tega je velik del tržnice namenjen prodajalcem spominkov. Ti niso posebno izvirni, a vendar dovolj privlačni, da turisti pustijo domačinom vsaj nekaj dolarjev. Privoščiti si velja tudi poceni kosilo v bližnjih gostinskih lokalih. Na prvi pogled sicer niso posebno privlačni, toda hrana, ki jo ponujajo, je okusna. In predvsem sveže pripravljena, saj mnogi domačini hodijo na kosilo prav tja.

Tisti, ki pridejo vsaj za teden dni, se najpogosteje zadržujejo severno od prestolnice, kjer je največ peščenih plaž in kjer je v okolici zalivov Marigot Bay in Choc Bay zraslo več hotelskih in apartmajskih naselij, namenjenih premožnejšim gostom. Za bolj doživete počitnice pa se je dobro potruditi do redkeje naseljenega juga.

Petek je dan za zabavo

V nekaterih krajih zvečer poskrbijo za karibsko glasbo in živahno dogajanje kar na ulici. Zraven seveda spadajo še prodaja pijače in na desetine stojnic s sveže pečeno hrano. Ena najbolj znanih in množično obiskanih uličnih zabav se že dve desetletji odvija v kraju Gros Islet. Zaradi priljubljenosti so jo začeli prirejati tudi drugje po otoku. Ponekod jo imenujejo kar fish fiesta – ribja zabava, saj goste razvajajo predvsem s pečenimi ribami. Teh pa je v okoliških vodah zaenkrat še v izobilju.

Diamant v gozdu

Velik del otoka pokrivajo gozdovi, toda bujno rastje je najbolj preprosto občudovati v botaničnem vrtu. Imenuje se Diamond. A ne po diamantih, temveč po slikovito obarvanem slapu, ki je videti kot dragulj sredi deževnega gozda. Slap se pojavi tudi kot kulisa v enem izmed filmov o Supermanu. Dobrih 250 arov velik botanični vrt je dobil današnjo podobo pred dvema desetletjema. V spomin na starše ga je uredila Joan Devaux. Staro družinsko posestvo je bilo pred tem znano predvsem kot ena večjih in pomembnejših plantaž na tem delu otoka.

Med kuščarji in metulji

Številne poti botaničnega vrta se vijejo med z napisi označenim tropskim rastlinjem. Najbolj zanimivo je pod mogočnimi drevesi, ki s svojimi krošnjami zastirajo nebo. Med pestrimi rastlinami je veliko užitnih. Tako je mogoče na drevesih in še lažje v rokah zgovornih vodnikov spoznavati in občudovati različne tropske sadeže in začimbe. Prav vse od banan, ananasa, manga, papaje, kokosa do sadežev kakavovca, ki izvrstno teknejo tudi presni. No, to velja samo za tanko belo plast mesa, ki obdaja dragocena rjava semena. Prav tako so zanimiva srečanja s številnimi kuščarji, metulji in ptiči. Med zadnjimi so najbolj privlačni pisani kolibriji. Kljub urejenim predelom je težko reči, kje se konča vrt in kje začne gozd. Na tropskem otoku namreč pisano rastlinje tudi brez truda vrtnarjev bujno poganja vsepovsod.

Del botaničnega vrta je manjše zdravilišče z bazeni termalne vode in je bilo priljubljeno že v času francoskih kolonizatorjev. Menda ga je v otroštvu večkrat obiskala Josephine de Beauharnais, še preden je postala Napoleonova žena, rojena je bila namreč na sosednjem otoku Martinik. Z zdravilno termalno vodo so si že davnega leta 1784 lajšali težave vojaki kralja Louisa XVI. Takrat so vzorce poslali na analizo v Evropo in ugotovili, da se lahko voda primerja s tisto iz najbolj znanih evropskih termalnih zdravilišč. 

Dim sredi gozda

Sv. Lucija je vulkanskega izvora in podzemne aktivnosti je ponekod še danes mogoče zaznati. Najbolj znano je pred več kot 400.000 leti ugaslo žrelo, imenovano Žvepleni izvir. Nenavadnemu kraju pravijo tudi drive in vulkan, saj se je mogoče vanj zapeljati kar z avtomobilom. Pravzaprav je dovoljena vožnja le do vstopa na območje vulkanskih aktivnosti, nekaj sto metrov pa je vendarle treba narediti peš. Brbotajoči žvepleni vrelci so pod golim pobočjem, ki ga obdaja bujno rastlinje. Vse skupaj ne spominja ravno na vulkan, toda strokovnjaki predvidevajo, da bi se lahko prav tu v naslednjem stoletju zgodil katastrofalni izbruh, ki bi lahko uničil večji del otoka.

Pokojna pevka Amy Winehouse je bila zaljubljena v karibski otok Sveta Lucija. Že med prvim bivanjem tam, ki si ga je privoščila med božičnimi prazniki, ga je označila za svoj drugi dom. 

Mali in Veliki Piton

Brbotajoče blato je obarvano črno, kar je posledica kemijske reakcije med žveplom in železom. O prisotnosti številnih drugih mineralov pa pričajo pisano obarvane kamnine v okolici. Nad blatnimi izviri se ves čas sikajoče dviguje para, ki daje kraju dovolj spektakularen videz, da je ena glavnih otoških atrakcij. Podobno kot tudi nekaj kilometrov oddaljena koničasta vrhova Mali in Veliki Piton. Z gozdom porasli gori sta visoki nekaj manj kot tisoč metrov, a zaradi strmega pobočja in slabo vzdrževanih poti sta osvojljivi šele po nekajurnem napornem vzponu. Koničasta vrhova se obvezno pojavljata v prospektih in na razglednicah, upodobljena pa sta tudi na modri državni zastavi.

Okolica omogoča prijetne sprehode v divjo naravo. A kar brez skrbi, saj v gozdovih ni za človeka nevarnih živali. No, z izjemo kač, ki so približno tako strupene kot naš modras, a srečanje z njimi je zelo malo verjetno. Obiskati je mogoče tudi bližnje plantaže kakava. Prav od tod prihajajo najboljši sadeži z otoka. Pravzaprav le posušeno zrnje in pasta, ki jo pridobivajo iz njih. Pomemben pridelek so tudi kokosovi orehi ter tropsko sadje z bananami na čelu. Živinoreja je precej skromna in ne zadošča niti za pokrivanje lastnih potreb.

Dobro je vedeti

Za obisk otoka s slovenskim potnim listom ne potrebujemo vizuma. Na meji je treba pokazati še povratno letalsko vozovnico, saj pedantne uslužbence skrbi, da nas morda ne bi zamikalo kar ostati v tropskem paradižu. Direktne letalske povezave z Evropo so mogoče prek Londona ali Nemčije.

Sv. Lucija je eden izmed cenejših karibskih otokov. Cene so nekoliko nižje kot pri nas, le izbira v ne prav številnih trgovinah je z izjemo tropskega sadja mnogo skromnejša. Na otoku je v uporabi vzhodnokaribski dolar, a je v hotelih mogoče plačevati tudi z ameriškimi dolarji ali celo evri. Deževna doba traja od maja do novembra, vendar lahko tudi v drugih delih leta pogosto pričakujemo kakšno ploho. A v vedno toplem podnebju dež ni posebno neprijeten in običajno ne traja prav dolgo. Otočanov ne ogrožajo nevarne tropske bolezni. Malarije ni, občasno se pojavlja le mrzlica dengue, katere simptomi so podobni gripi. Cepivo pa žal ni na voljo.

Kako do Sv. Lucije

Otok je mogoče obiskati v sklopu križarjenja po Antilih, toda če želite ostati več dni, je najpreprosteje kupiti turistični aranžma prek katere izmed naših turističnih agencij. Povratno letalsko vozovnico Ljubljana–London–Sv. Lucija je mogoče dobiti za okoli 800 evrov, prenočitve se začnejo pri 40 evrih na noč, s polpenzionom pa stanejo še enkrat toliko. Za bivanje do 28 dni ni potreben vizum. Priporočljivi ogledi ● opazovanje kitov s čolni. ● vožnja z gondolo in spust skozi deževni gozd po jeklenici. ● Potapljanje ob koralnih grebenih. ● Treking v deževni gozd. ● Ljubitelji nakupov bodo prišli na svoj račun v brezcarinskem trgovskem središču Pointe Seraphine, ki stoji na robu pristanišča v prestolnici castries. Velja poskusiti Poleg obilice eksotičnega sadja in morskih dobrot velja poskusiti odlične otoške juhe. callaloo pripravljajo iz listov tara, ki po okusu spominjajo na špinačo. Bouillon pa je enolončnica, v kateri so tropske gomoljnice (taro, jam, kasava), jedilne banane, sezonsko sadje in različne vrste mesa. Za aperitiv si privoščite odličen otoški rum.