Prve dogodivščine z najetim avtomobilom

Odločile smo se za udobno potovanje, ki pa ni nujno najbolj poceni in optimalno. Vnaprej smo pri kubanski agenciji najele avtomobil in rezervirale prenočišča (case partikulares). Z nemalo truda smo pred vhodom havanskega letališča našle pisarno »renta car« in prejele kitajski avtomobil geely. Že po nekaj prevoženih kilometrih smo ugotovile, da je merilnik hitrosti pokvarjen, zavore pa zelo slabo delujejo. Obrnile smo in se vrnile na letališče. Pridružil se nam je oficiel avtomehanik. Besedo oficiel smo naKubi še velikokrat slišale, pravzaprav vedno, ko je kdo hotel dobiti dodatne kuke od turistov. Ponudili so nam novega geelyja, ki ni bil očiščen, a je vse brezhibno delovalo, saj je imel le 3000 prevoženih kilometrov. Takoj smo se strinjale in se odpeljale do prve bencinske črpalke. Ura se je približevala polnoči. Seveda prvo doživljanje države še podkrepi čar noči. Vsi problemi se potencirajo. Na bencinski črpalki smo opazile kubanski način dela. Tranquila ... En delavec je bil pijan, sedel na tleh in predremuckal očitno vso noč. Nadaljevale smo pot po nenavadni avtocesti, vsake toliko kakšna luknja, osvetljave nič, oznake nenavadne, ponekod je prečkal cesto kakšen potepuški pes ali celo Kubanec, ljudje so se prevažali po avtocesti tudi s konji ali vozovi. Ugotovile smo, da tudi novi geely ni brezhiben, saj ima napol prazno gumo. Vrnile smo se na bencinsko črpalko, ki smo jo že poznale. Vprašale smo pijanega in zaspanega Kubanca, kako napolniti zračnico, vendar neuspešno. Pred bencinsko črpalko smo že slišale kubanske ritme. Skupina Kubancev se je odločila, da si naredi zabavo kar tukaj. Rum in glasba je vse, kar potrebujejo. V bližini smo opazile policijski avtomobil, v katerem sta spala policista. Na Kubi je popolnoma normalno, da med delovnim časom zaspiš za nekaj ur. Za pomoč smo prosile policista, ki na naše presenečenje gotovo ni bil star več kot 18 let. Nismo dosegle želenega, ni nam napolnil gume, nam jo je pa vsaj zamenjal. Nato smo ob enih ponoči nadaljevale pot do Viñalesa, kjer smo prenočile prvo noč s tri- ali celo štiriurno zamudo.

Spanje pri domačinih

Kuba je na trenutke raj na zemlji s svojimi čudovitimi plažami, Karibskim morjem, zeleno naravo, palmami, tropskim krasom, na drugi strani pa slaba infrastruktura, omejeni produkti, revščina in posledično se je treba »znajti«. Povprečna mesečna plača domačinov je od 10 do 20 kukov (približno toliko evrov) in je zgolj simbolična, saj s tem denarjem komaj preživijo. Skoraj vsak si poišče še dodaten posel, največkrat v turizmu. Veliko domačinov preuredi svoje domove in sobo ponuja turistom kot case partikulares. Naša prva je bila precej majhna za tri, imela pa je tri postelje in klimo, s čimer smo bile zadovoljne. Najbolj nas je navdušil zajtrk. Sveže sadje in omleta. Od sveže iztisnjenega mangovega soka pa smo postale odvisne. Božansko.

Viñales ─ dežela tobaka ─ nas je impresioniral. Kraški mogotci, kraške jame, bujno tropsko rastje in simpatično mestece sredi narodnega parka. Daiquiri, mojito, starinski avtomobili, po cestah več konjev in kočij kot avtomobilov, prve dneve smo kar vsrkavale posebnosti Kube, ki je bila tako drugačna od tega, česar smo vajeni. Namesto wifija ljudje preživljajo dneve na svojih gugalnikih na terasah in se pomenkujejo s sosedi.

Spontane zabave

Na Kubi so najboljše spontane zabave. Sicer je precej plesnih večerov organiziranih za turiste v Casi de la Musica ali Casi de la Trova, ampak spontanost začutiš na kubanski zabavi za Kubance. V Viñalesu smo po naključju spoznale Kubanca kar v naši casi partikulares. Kubanci se radi družijo in tudi našo sobodajalko Mario so ves dan obiskovali prijatelji, sosedi. Z njo smo se pogovarjale s precejšnjimi težavami, saj je bila njena angleščina zelo slaba. Mimoidoči Kubanec nam je priskočil na pomoč in nam vse lepo prevedel, da smo se laže sporazumele. Prisedel je k nam na teraso in zapletli smo se v dolge pogovore z veliko smeha. Nato nas je zanimalo, kako je spoznal Mario. Predvidevale smo namreč, da je prav tako njen sosed. Ampak ne, bil je turistični vodnik in taksist, ki vozi turiste po Kubi, in je zgolj prenočil pri njej. Zaželele smo si pristne kubanske zabave, zato nas je zvečer odpeljal na festival v Pinar del Rio, kjer turistov ni bilo. Bilo je nepozabno. Res se znajo zabavati. Medtem ko slovenski moški slonijo ob šanku, Kubanci plešejo, in to prav dobro. Vse ulice mesta so bile polne mladih in mladih po srcu, ki so se prepustili kubanski glasbi in plesali dolgo v noč.

Čudoviti podvodni svet

Še bolj spontano zabavo smo doživele na naslednjem postanku. Nekaj dni smo uživale v Playi Giron, kjer je raj za potapljače pa tudi s snorkljanjem je mogoče opazovati pisane grebene s koralami in raznobarvnimi ribami. Nepozabno. Plaže v Playi Giron niso med najlepšimi na Kubi, je pa zato podvodni svet. In kot skoraj vsako popoldne se je dež ulil kot iz škafa. Poletne nevihte so namreč nekaj povsem običajnega v deževnem obdobju, ki traja od maja do oktobra. Rastje je zaradi bujnosti občudovanja vredno. Me smo optimistično vztrajale med zadnjimi na ležalnikih. Začelo je res močno deževati. Zatekle smo se v barsko hiško, kjer so bili domačini, ki strežejo turistom na plaži, in potapljaški mojstri. In mojiti so tekli po grlu kot kaplje dežja okoli. Zabava se je od popoldneva zavlekla še dolgo v noč kar v barski hišici na plaži ob Karibskem morju.

Največja misija na Kubi

Vsak naš korak na Kubi je bil svojevrstna izkušnja. Še celo nakup vode. Pravi izziv je bilo najti plastenko vode. Verjetno se nam je prvič in zadnjič zgodilo, da smo kupile vse, kar jih je bilo v trgovini. Police so bile skoraj prazne − nekaj konzerv hrane, eno olje, dva kilograma soli, nekaj vrečk keksov, en paket vode ... Šele po osmih dneh na Kubi smo prvič v trgovini lahko kupile kruh. Ko smo prišle do pekarne, so nam rekli, da možakar na kolesu prodaja kruh. In res sta nas v obmorskem mestecu Caibarien velikokrat zbudila ravno petelinje petje in možic, ki je kričal »el pan«, kruh.

Unescovo mestece in maco banana

Trinidad je od leta 1988 uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, ker velja za najbolj kolonialno mestece na otoku. Muzejsko mestece ob Karibskem morju, kot so ga poimenovali, se nam je prikupilo s pisanimi kolonialnimi hišami, lego med gorovjem Sierra del Escambray in karibsko obalo, osrednjim trgom s Caso de la Musico, sprehodi po kamnitih ozkih uličicah, podvodnim svetom Karibskega morja v bližini, odprtostjo ljudi in plesom na vsakem koraku. V Trinidadu nam je uspelo najti dobro caso, za katero je skrbel šestindvajsetletni Victor. Imele smo kraljevske zajtrke z omleto, topli sendvič in božansko sadje: mango, ananas in papaja ter mangov sok.

Učne ure se ne nehajo

Veliko je bilo prigod, ob katerih se bomo še dolgo smejale. Za popoldanski oddih na plaži smo kupile velike banane, ki so bile nekoliko nenavadnega okusa. S sopotnico sva jih dvakrat jedli, najina prebava pa potem ni bila najboljša. Nato smo izvedele, da jih jedo samo pečene kot sladico. Imenujejo jih maco banana. V Trinidadu smo še bolj opazile velik pomen glasbe in ritma, ki je Kubancem v krvi. Na ulici slišiš glasbo, pogledaš in vidiš otroke, ki plešejo. Vidiš tudi starejše, ne glede na starost. In to je tisto, po čemer hrepenijo turisti, ki se podajo na potovanje po Kubi. Večina želi doživeti to odprtost, pristnost, zapeljivost in uživanje domačinov, ko zaslišijo glasbo.