Albanija: Od sredozemskih Maldivov do najboljše musake

30.5.2020

Albanija je bila deželica, kamor sva si že dolgo želela odpotovati. Ne vem, kaj je bilo tisto, kar naju je tako privlačilo v njej.


Morda zgodbe o strašni tiraniji, ki je vladala v deželi orlov, in dolgotrajni izoliranosti od preostalega sveta, ki so obljubljale nekaj eksotičnega, novega in nepoznanega. Mogoče naju je mikalo dejstvo, da je med najinimi prijatelji kar nekaj Albancev, ki s takšnim zanosom in solzami v očeh govorijo o svoji domovini, da jim v njihovi hvali noben drug narod ne seže niti do kolen. Nekaj posebnega vendarle mora biti v državici, ki si je za državni simbol izbrala črnega dvoglavega orla na živo rdeči podlagi. Del najinega skrbno načrtovanega tritedenskega potovanja po Balkanu je postala tudi dežela orlov, starih mercedesov in lubenic. 

Teža in optimizem

Če bi naju kdo vprašal, kje je padlo največ najinih stereotipov, bi bil odgovor Albanija. Dežela, v kateri se pri ljudeh še vedno trdo čuti teža življenja preteklosti in v isti sapi neverjeten optimizem ob pogledu v prihodnost. Čas se je v nekaterih odročnih območjih ustavil pred stoletji in nekatera mesta so prav zares videti, kot bi bila zamrznjena v času. Seveda ni tako vsepovsod. Obmorski kraji se turistično razvijajo, čeprav o visokem standardu pošteno povedano nikjer ne moreva govoriti. Na albanski rivieri zmotijo odpadki, siva, umazana mivka in gladina morja, ki daleč od obale še vedno sega le do kolen, se nato leno spusti do gležnjev in spet dvigne do kolen. 

Ksamil, sredozemski Maldivi

V Albanijo sva z avtom pripotovala iz Grčije in se za tri dni ustavila na južnem delu države. Premalo časa, da bi začutila vse, a vendar dovolj, da sva doživela pristen utrip življenja. Namenjena sva bila v Ksamil, ki je obljubljal sanjske plaže in sinje modro morje. Da bo albanska avantura nepozabna, je napovedoval prvi sončni zahod ob Ksamilskem morju. Še dolgo se bova spominjala polnosti in čarobnosti trenutkov, ko je ob Jonsko morje počasi legla noč. Ksamila se upravičeno drži ime sredozemski Maldivi. Sinje modra voda in otočki so prav zares neponovljivi. Mesto sicer daje vtis, kot da se je v njem ravnokar končala vojna in ljudje počasi na novo začenjajo živeti, čeprav v resnici tam ni bilo vojn, ampak je v družbi sledi puščala globoka revščina, iz katere zdaj mnogi iščejo pot v luči turizma. V najrevnejši evropski državici sva pričakovala najnižjo ceno bencina, a sva se grdo uštela. 

Ksamil je obmorsko mesto, znano kot sredozemski Maldivi.

Mojstri preživetja

Skoraj 1,50 evra za liter 95-oktanskega bencina naju je šokiralo, še bolj pa njihov vozni park, ki ga sestavljajo pretežno stari mercedesi, BMW in audiji s strašansko veliko porabo goriva, kot se je spomnimo iz starih časov. Povprečna plača se giblje okrog 400 evrov. Ko vse seštejemo in zmnožimo, je ugotovitev preprosta: Albanci so pravi mojstri preživetja, črni trg pa ob vsem tem enostavno mora cveteti. 

Prodajalnica ulične hitre prehrane v Ksamilu tik ob morju, kjer je še posebno želena soljena kuhana koruza. Foto: Mateja Kišek

Kljub temu da je ob zahodnem delu Albanije, ob obali, veliko zanimivih mest in točk, ki si jih je vredno ogledati, sva si želela videti in občutiti tisto pravo zgodovinsko Albanijo, ki te odpelje v drug čas. Zato sva načrtovala obisk Gjirokastra, ki leži v notranjosti. Pot je bila na zemljevidu čisto drugačna, kot je bila videti in čutiti v resnici. Sama strmina, luknje na cesti in ostri ovinki. Ves čas sva lahko spremljala bunkerje, ki so ostanek čudnih časov iz albanske zgodovine. Država je v komunizmu namenila dobršen del svojega denarja gradnji bunkerjev, a jih nikdar niso uporabljali. Namenjeni naj bi bili obrambi države pred bolj ali manj namišljenimi sovražniki, ki jih nikoli ni bilo. 

Pot v Gjikorastër je bila ovinkasta, strma in na nekaterih odsekih prav zares nevarna. Temni oblaki so obljubljali nevihto, a je ta dan ni bilo. Foto: Mateja Kišek

Gjirokastër pod Unescom

Ko sva prišla v Gjirokastër, sva takoj razumela, zakaj je mesto na seznamu Unescove svetovne dediščine. Tako je posebno, zapleteno, strmo in neverjetno polno stopnic in stopničk, da te mora prevzeti! Gjirokastër je primer izjemno dobro ohranjenega otomanskega mesta, ki so ga zgradili veleposestniški kmetje. Je tudi rojstni kraj albanskega komunističnega vodje Enverja Hoxhe in na to ni nihče od prebivalcev zares ponosen. Stare hiše so obnovljene v starinskem otomanskem slogu in danes je skoraj celotno naselje obnovljeno, domačini pa so se vrnili. 

Hiše so zgrajene v značilnem otomanskem slogu. Skoraj vse so obnovljene in mnoge uporabljajo v turistične namene. Foto: Mateja Kišek

Po naporni vožnji in prvem navdušenju nad mestom je bil čas za čisto pravo albansko kosilo v bližnji družinski gostilnici. Izbor jedi je bil skromen, a sveže pečena zelenjavna musaka je bila kot naročena. Sedela sva na prazni vroči ulici in skozi okno opazovala starca, ki je v kuhinji sedel ob ventilatorju in imel pomembno nalogo, da velik vroč pladenj musake toliko ohladi, da jo bodo lahko čim prej razrezali. Nepozaben prizor, ki te nehote navda z dvomom o kakovosti pripravljene hrane, ampak na vse to pozabiš ob neverjetno polnem okusu musake in paradižnikovi solati s svežim kozjim sirom. 

Po poznem kosilu sva že težko pričakovala ogled starega mestnega jedra, trdnjave in pisanega bazarja. Da je življenje tukaj težko, skoraj tako kot pred stoletji, so govorili številni izmučeni obrazi starcev, ki so v zatohlo vročem dnevu pred nevihto posedali pred hišami. Proti večeru in po vznemirjenja polnem dnevu se je k barvam tega dne lepo podala tradicionalna albanska sladica – odlična karamelna trileça. 

Bazar so med najinim obiskom obnavljali, kljub temu pa sva se z veseljem sprehodila med trgovinicami in si kupila nekaj spominkov. Foto: Mateja Kišek

Hoteli, hoteli in smeti

Naslednji dan sva se v Gjirokastru zbudila v prečudovito poletno jutro. Pot sva nadaljevala proti letoviškemu mestu Vlorë, kjer nisva odkrila nič takega, da bi se nama zdelo vredno vrniti. Tukaj ima pojem množični turizem svoje utelešenje. Omembe vreden pa je narodni park Divjake – Karavasta. Tam je eno največjih mokrišč ob Sredozemskem morju. Pisan živalski svet je bil popolnoma dovolj, da sva pozabila na mrčes in uživala v ohranjeni naravi. 

V narodnem parku Divjake – Karavasta so ena izmed glavnih znamenitosti pelikani, ki jih lahko opazujemo v bližini turističnega središča. Foto: Mateja Kišek

Vsa romantika je izginila kmalu za tem, ko sva se z avtom po označeni poti peljala naprej do restavracij in plaže. V osrčju narodnega parka je pravo gradbišče. Rastejo velikanski hoteli, v vsakem grmu se skrivajo gore smeti in ovinkasta peščena cesta vodi naravnost na plažo. Neurejeno parkirišče je kar na obali. Kot prava ljubitelja morja sva se vrgla v vodo in se kaj kmalu iz nje tudi pobrala. Tako kot je bilo smeti polno ob poti, kjer sva se vozila, jih je bilo polno tudi v vodi. Prizor, ki boli. Albanski del potovanja sva nadaljevala proti severu in se ustavila še na albanski strani Skadrskega jezera. Tirane, glavnega mesta, sva se tokrat izognila, saj so ceste obljubljale strašansko gnečo in zastoje. Razlog več, da se vrneva! 

Neurejeno parkirišče za avtomobile je kar na peščeni plaži. Čeprav sva bila v narodnem parku, na katerega so Albanci izjemno ponosni, bi lahko o njihovem varovanju naravnega okolja povedali marsikaj. Foto: Mateja Kišek

Albanija je v marsičem ostala zamrznjena v preteklosti, tako v pozitivnem kot negativnem. Tega prebivalcem ne moremo očitati, saj se borijo za preživetje, kot le lahko, a kljub temu iz njih vejeta prijaznost in odprtost. Če se boste odločili za potovanje v najrevnejšo evropsko državo, vam zagotavljava, da vas bo presenetila na nešteto načinov. Toliko nasprotij, kot jih najdete tam, boste težko našli drugje. In ravno to naju tako zelo privlači, da se bova zagotovo še odpravila v deželo črnih orlov. Prihodnjič v lov za novimi sanjskimi plažami, ki sva jih prvič morda zgrešila. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

ZAVRNI STRINJAM SE