Starodavno mesto in košček hrbtenice
Razgled z vrha zvonika razprostre zemljevid starodavnega mesta, ki obstaja že več kot 2200 let, in v njem razdrobljeno postavljene hiše, gosto in nepravilno, med njimi pa nešteto ozkih uličic. Zagotovo vsaka vsebuje prav toliko resničnih življenjskih zgodb. Prvi zapisi o njem segajo v leto 932. Njegov razvoj je v času, ko so ga naseljevali Rimljani, omogočila suženjska delovna sila, krščanstvo pa se je tu širilo hitreje kot po drugih delih Istre. Na razmeroma majhnem ozemlju je bilo zgrajenih kar šest starokrščanskih bazilik in več kot petdeset sakralnih zgradb. Vodnjan hrani ene najstarejših matičnih knjig na svetu, prvi zapisi o meščanih nastanejo leta 1559.
Asistent nam odpre vrata v cerkev, vodi nas po temni, hladni, veličastni notranjosti do velikega oltarja v središču, narejenega iz kararskega marmorja. Sami smo, le naši koraki odmevajo v tišino. Tam odklene še ena vratca in iz omarice župniku slovesno poda relikvarij. Prizor kot iz filma. »Relikvije svete Foške,« pove, »čudež čudežev.« Strmimo v košček hrbtenice, vretence. In prav hrbtenica, del nje, shranjen kot večna priča človeške pokončnosti. »To je šele začetek,« molk pretrga Marijan Jelenić. Čez 14 dni se s fotografom vrneva, mesto Vodnjan je vsekakor vredno spoznanja.
Kot feniks iz pepela
Resda se sezona še ni začela, v mestu je spokoj, le sem ter tja se mimo sprehodi kakšen človek, a prav to stanje zlahka prebudi duha starodavnih časov, ki jim je bilo priča. Deset kilometrov oddaljen od Pulja in šest kilometrov od morske obale je današnji Vodnjan po legendi nastal z združitvijo sedmih naselij, da bi se uprla nenehnim prepirom med oglejskim patriarhom in Benetkami.
Na Župnem trgu v kavarnici pijemo kapučino, mešane občutke mi vzbuja pogled na lepoto bližnje bazilike in pročelij okoliških hiš, starih, načetih, samo čas natančno ve, kaj vse so že doživele. Večkrat v zgodovini se je Vodnjan prerodil, v 8. stoletju ga napadejo in uničijo Avari, v 13. stoletju mesto opustoši kuga. Sesujeta ga tudi svetovni vojni, a še prej, med francosko revolucijo v 18. stoletju, ko je bil obstoj Boga zanikan, je bilo v celotni Istri uničenih več kot 600 cerkva, iz sv. Blaža so vojaki, ki so vdrli, naredili hlev, prostor za 10 konjev, tudi v Benetkah so pustošili, a tam se je po naključju usodno znašel slikar Gaetan Gresler in relikvije shranil v svoji palači.
Več kot 300 relikvij svetnikov
Še danes ni znano, kako je Gaetan Gresler pretental Francoze, da mu je uspelo zavarovati relikvije. Leta 1815 se je vodnjanski župnik v njegovem kraju namenil kupiti oltar in njuno srečanje je bil povod, da so relikvije danes tu. Greslerjevo življenje je šlo proti koncu, živih potomcev ni imel in iskal je pravo pot za njihovo predajo. »V duhovnem smislu mi vzdržujemo največjo vrednost pod soncem, več kot 300 relikvij svetnikov. To je priznal tudi antropološki zavod iz Zagreba,« župnik pripoveduje, ko stopamo po cerkvi, »niti enega človeka niso proglasili za svetnika brez dokaza o njegovih čudežih, zdaj pa si zamislite to množico, hranimo celo relikvije prerokov izpred Kristusovega časa,« mi tiho pripoveduje v prvi klopi, »in kar je nepojmljivo, v naših prostorih hranimo telesa treh svetnikov, ki niti po več stoletjih niso razpadla, čeprav niso bila balzamirana.« Pojasni, da so v njih ostali celi notranji organi, kar je dokazalo CT-snemanje leta 2009, doktorji, ki so opravljali ogled, so ostali brez besed, posnetki so na ogled javnosti. »Tega danes nobena znanost ne more pojasniti. To so čudeži,« zagotavlja g. Jelenić. Težko dohajam toliko nepojmljivega na kupu. BBC je tu snemal dokumentarni film. Tokrat izpustimo natančnejše zgodbe ljudi, ki ob ogledu doživljajo čustvene in fizične reakcije ter prijavljajo svoja ozdravljenja. Vstanemo in se odpravimo v ozadje, kjer so v posebno klimatiziranih in osvetljenih komorah telesa svetnikov.
Nestrohnjena sveta telesa in veliki načrt
Nemogoče je opisati doživetje, dokler ne vidiš z lastnimi očmi. Stojimo ob vsakem in župnik opisuje njihova življenja, pravi, da je izmerjeno, da še zdaj oddajajo energijo, tudi 30 metrov daleč. Stopamo med njimi. Sveti Ivan Olini (umrl leta 1300), sveti Leon Bembo (umrl leta 1188), sveti Pavel Carigrajski (umrl leta 350), sveta Nikoloza Bursa (umrla leta 1512), leži v modri obleki, na glavi iz rož spleten venec, roki kot da počivata na telesu. Nikoloza je mistikinja, kot deklica je živela v Kopru in se na klic Boga preselila v samostan v Benetke, krepostna žena, nadarjena za vse, uspešno je tolažila žalostne, z dotikom zdravila bolne, poučevala nevedne, številne plemiške družine so ji v uk zaupale svoje hčere, in mnoge so v samostanu tudi ostale, okrog nje se je pogosto dogajalo nepojasnljivo. Večkrat so jo našli v ekstazi, ko je levitirala. V rokopisih je izpričanih 45 ozdravljenj po priprošnji, mnogo romarjev obišče cerkev prav zaradi nje. Dano ji je bilo videti svoj datum smrti in bolj ko se mu je približevala, srečnejša je menda bila.
Bližnji načrt 81-letnega župnika je zgraditi grobnice v podzemlju cerkve sv. Blaža, tam bi bile na varnem in dostojnem kraju, pravi, projekt je že zasnovan. Le izložbena površina bi zavzemala kar 800 kvadratnih metrov.
Vi sploh ne veste, kje ste
Zapustimo sobo počivajočih svetnikov. Naslednja vrata, ki jih odklene župnik, odkrivajo nove zanimivosti. »Vsako jutro, ko odklenem ta vrata, najprej pogledam, ali je v zidu kakšna luknja,« prizna svoje strahove, da bi prišli nepridipravi in povzročili nepopravljivo škodo. V novem prostoru, ki ga obiščemo, postane jasno, česa se boji župnik. »Poglejte, to je trn Kristusove krone,« gledam v zlat relikvarij in ni mi jasno, kako je to mogoče, »in tu so kaplje njegove krvi izpod križa, če bi imeli v Istri samo tole, kar zdaj vidite, bi bilo dovolj,« župnik povsem predano pripoveduje in že kaže naslednji relikvarij, »tu je jezik sv. Marije iz Egipta.« Tako se nadaljuje popotovanje po sobi nepredstavljivih svetih ostankov. Vsa verstva sveta častijo relikvije – tudi džainisti, budisti, hindujci – okrog njih je spletena gosta mreža vznemirljivih vsebin, od najbolj pritlehnih do najsvetejših.
»Vi sploh ne veste, kje ste, še jaz ne vem, ampak malo več že, saj sem tu že 48 let,« po vseh desetletjih še vedno povsem posvečen delu, ki ga opravlja, pripoveduje g. Jelenić, in dela je ogromno. Že kaže naslednji projekt, ki prihaja na plan, njegovim vizijam in kreativnosti kljub devetemu desetletju življenja ni konca, prelistava veliko debelo knjigo, dano v usnje, ki jo je napisal in v njej zbral, zdaj že jasno, vse relikvije svetnikov. »To je hrbtenica človeštva, brez svetnikov ne bi obstalo, v vseh dobah so. Kako bi vedeli, kako živeti, če nam ne bi dajali svojega zgleda, kdo bi nas vodil?« nakazuje na pomemben odnos do svetosti življenja in hkrati izrazi razočaranje nad ljudmi, ki danes prevečkrat pozabljajo na sveto, tudi v cerkvi ne odložijo telefona, fotografirajo kljub prepovedim, hodijo po njegovem mnenju neprimerno oblečeni, govorijo preglasno. Razumljiva je njegova nostalgija po stari dobi.
Kot objem delujejo petje ptic in prijazni domačini
Notri, med debelimi zidovi, na katerih so obešene umetnine neprecenljivih vrednosti iz davnih stoletij, izgubiš občutek časa, prostor za banalnosti nadomesti zgoščenost vsega, kar hranijo, intenzivnost ob vseh informacijah je tolikšna, da se za nedoločljiv hip znajdeš v nekakšnem vakuumu. Počasi se sprehodimo proti izhodu in kot bi preklopil stikalo, nas zajame svetloba skoraj že poletnega dne, kot objem delujeta toplota na koži in petje ptic v bližnjih krošnjah, zdi se, da je svet spet zadihal, lahkotno, v svojem posvetnem ritmu. Nekaj trenutkov traja, da se nasprotja ublažijo. Velika vrata cerkve se zaprejo in z njimi skrivnost njenega življenja.
Sprehod po ulicah mesta mimo občinske hiše, ki hrani dela beneških slikarjev od 16. do 18. stoletja – Benetke so s svojim zgodovinskim vplivom pustile mestu dialekt in bogato lokalno folkloro – kaže, da življenje v mesecih zunaj sezone teče počasi. Ljudje tu pridelujejo vino, olive, zelenjavo. Živijo od turizma, tako kot po vseh krajih Istre. Pestra etnična struktura oblikuje prebivalstvo, od večinskih Hrvatov do Italijanov, Bošnjakov, Srbov, tudi Črnogorcev.
Starejši par, gospod in gospa, klepeta na balkonu, ko se sprehajamo mimo, vajena fotoaparatov se velikodušno nastavita tudi našemu: »Kar dajte, seveda, niste ne prvi ne zadnji,« se smejita, »nekega dne bova začela zaračunavati,« šaljivo pripomni mož. Zakaj pa ne, od nečesa je treba preživeti.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: