Na stotine Ljubljančanov se je tu ozdravilo od drog

Dekle išče vodo življenja!

Le petnajst let je doživela Foška, rojena v italijanski Raveni, a skoraj 1800 let po smrti njeno ime še vedno živi in njeno rosno mlado življenje osuplja! Pravzaprav si je težko zamisliti inteligenco in moč volje, s katerima je bilo obdarjeno to dekle iz bogate rimske plemiške družine. V tistem času, okrog leta 250, je bilo krščanstvo še vedno prepovedano in najstrože kaznovano, ljudem so vladali rimski bogovi. Bog ne daj, da bi si priklical njihovo nejevoljo! Rimski oče je bil lastnik žene in otrok, on jih je neizpodbitno »varoval«, da ne bi niti pomislili, kaj šele storili česa za tiste razmere grešnega. Foškin oče je v svoji hčeri, ki je hitro dozorela in postala prava lepotica, prepoznal dobro priložnost, sredstvo za dodatno povečanje moči in premoženja rodbine, njegovega ponosa, če jo pametno in bogato odda! Samo zamislimo si lahko, kako bajno je bilo njegovo imetje, a nje vse razkošje višjega stanu ni niti malo osrečevalo, konjske dirke, igre, kulinarični razvrat, prestiž na vsakem koraku; beda bogastva jo je, željno nečesa višjega in globljega, česar si še sama ni znala razložiti, pahnila na dno življenjske nemoči, padla je v brezno depresije nesmiselnosti življenja, ki ga je živela njena družina. V njej se je namreč budilo nekaj veliko večjega, kar je zahtevalo vedno več prostora, znanja. Kot izgubljeni v puščavi, ki išče vsaj kapljo vode, je hlepela po odgovorih, od kod svet, čemu smrt, zakaj trpljenje, zakaj ženska, zakaj moški, zakaj bogati in siromašni, zakaj svobodni in sužnji, a na nobeno vprašanje ji ne mama ne oče nista znala odgovoriti, še več, doživljala sta jih kot moteča. Tu se zgodba, ki bo nekoč postala nesmrtna, šele začne.

Mogočna priča med nebom in zemljo

V Vodnjanu, to je v neposredni bližini sv. Foške, se tisto sredino dopoldne dobimo z župnikom, Marijanom Jelenićem, 81-letnim gospodom, avtorjem 32 knjig, med njimi tudi življenjske zgodbe o sv. Foški, Krvavi prozor. Gospod, ki je župnik že od leta 1972, je živa enciklopedija z energijo mladeniča, knjigo je posvetil predadolescentom, pravi namreč, da je 13. leto življenja najtežje izmed vseh – Foški se je v tem istem obdobju, ki ga bližnji niso znali s sočutjem obravnavati, obrnilo na glavo. »In prav tu, v cerkvi sv. Blaža, največji v Istri, je atrakcija atrakcij,« skrivnostno pove g. Jelenić.

A pot nas pelje naprej, mimo mesta Batvači, zadnjega naseljenega kraja pred baziliko, po makadamski cesti, stran od hiš, mimo nežno dišečega travnatega ozemlja, pod milim širnim nebom nasajenega z oljkami. In na tem do konca odprtem razgledu v najlepšem zvenu tišine, ki nahrani vsako celico telesa, se pogled ustavi na preprosto očarljivi kamniti priči svoje zavetnice, cerkvi sv. Foške, zidani davnega leta 600 na kraju, kjer je nekoč stala rimska vila. »Tudi po 1500 ljudi imam pri maši, nikjer toliko kot tu,« ponosno pripoveduje župnik, ko stopimo iz avta, da bi si razgledali tudi notranjost. Postavljena med nebo in zemljo, obdana z močnimi hladnimi zimskimi vetrovi in obsijana z žgočim poletnim soncem, v času kljubuje vsaki zlonamernosti, čeprav kot njena junakinja doživlja transformacije. Ta srednjeveška triladijska bazilika je bila v preteklosti celotna ročno poslikana s freskami benediktinskega redovnika po vzoru južnofrancoskih. V tistem obdobju, v 12. stoletju, so bile stranske ladje dvignjene nad današnje. Edina freska, lepo vidna še danes, je freska Jezusovega vnebovzetja v ovalnem polju, nosijo ga štirje angeli, šest apostolov sledi odhodu v nebo, dve ptici pijeta iz čaše, kar simbolizira večno življenje. Župnik povzdigne njeno vrednost še s primerjavo s Hrastovljami in znamenito fresko Mrtvaški ples, ki je nastala 500 let kasneje. V 17. stoletju je bila cerkvi dozidana velika lopa, nekakšen sprejem popotnikov, dobrodošlica romarjem, a se je leta 1956 zrušila in do danes ostala odkrita. Cerkev je bila zaradi osamljene lege in ideološkega sistema, ki je vladal po drugi svetovni vojni, cilj razbojnikov; iz nje so odnesli številne dragocenosti, razbili svete grobove, uničili relikvije svetnikov. Do leta 2004 je bila pravzaprav zelo zapuščena, nato so jo s pomočjo sredstev ministrstva za kulturo obnovili in je zdaj tudi po zaslugi dobrih posameznikov, ki so ji iz hvaležnosti donirali in pomagali popraviti večino poškodovanega, zaščitena in dostopna.

Ključar Drago: »Gospod, kje je točka zame?«

Pred 18 leti je na povabilo zdravilca, ki je prej varoval cerkev, to delo prevzel gospod Drago Vlašić, upokojenec, ki živi v 25 kilometrov oddaljenem Pulju: »Stoodstotno se je spremenilo moje življenje, odkar sem prevzel Foškin ključ,« mi pripoveduje, ko stojiva na kamnih pred vhodom, vidno ganjen, kot bi bilo včeraj. »Sploh ne vem, kako bi vam opisal vso to lepoto, ki je prišla v moje življenje!« Po takšnih besedah bi človek pomislil, da je to izražanje pesnika, a Drago Vlašić, ki sicer prideluje sir in med, je svoja službena leta oddelal kot upravnik v zaporu. Prosim ga, naj mi pripoveduje zgodbe ljudi, prišlekov, ki jih je toliko, da v nekaj mesecih s svojimi željami in zahvalami zapolnijo debelo spominsko knjigo. »Ogromno ljudi prihaja, vsi nekaj iščejo, kar naprej poslušam: 'Gospod, kje je točka zame?' 'Pa kako naj jaz vem, gospa, kje je točka za vas, sprehodite se in boste videli, kje se ugodno počutite,'« pristno pripoveduje ključar, čeprav kasneje pojasni, da resnično obstajajo točke okrog cerkve, namenjene posameznim težavam in bolečinam, fizičnim, čustvenim, duševnim. Na stotine Ljubljančanov se je, kot pripoveduje, tu ozdravilo od drog. »Oh, nekoč so bile težave človeka druge kot danes. Vidite ta prostor za obzidjem,« pokaže na nekaj metrov oddaljeno površino, »tu so pokopani ljudje, ki so umrli za posledicami kuge, ki je nekoč uničila celotno naselje.« 

Naselje izničeno, sv. Foška ostaja, prav nič ji zares ne more do živega, njen pomen in namen sta očitno trdnejša od vseh viharjev, naravnih in človeških. Pridruži se nama župnik, z Dragom imata različen pogled na Foškin fenomen, župnik mi nakaže, da ne želi poudarjati energij in mistificirati, čeprav slutim, da ve veliko več, kot je pripravljen povedati: »Veste, kaj človek najbolj potrebuje, ko leži na smrtni postelji? Stisk roke in bližino ljubih oseb,« nakaže na čudaškost današnjega človeka, ki išče energijo in sebe na najrazličnejše načine in prevečkrat zapostavlja osnovne človeške in medčloveške vrednote. Največ priprošenj je namenjenih zdravju in skladnosti v družini. »To je čudež božji, kako mame in očetje ljubijo svoje otroke, a danes starši ne znajo vzgajati, preveč pomembnih stvari izpuščajo, ko je čas zanje, in kasneje trpijo, ker so njihovi otroci postali tako problematični, izgubljeni,« kot iz rokava stresa spoznanja in izkušnje. Več tisoč najstnikom je pomagal v obdobju, ko so se počutili izgubljene, ali kot se izrazi, ko je v njih zagledal tisti prazni pogled. »Vidite,« prelistava težko spominsko knjigo, »iz tega bi lahko kdo doktoriral.« Druga za drugo se polnijo knjige stran za stranjo, kot vzhaja in zahaja sonce. Čeprav tvegam neodobravanje, ga, ko spet stojiva v notranjosti cerkve, napolnjeni z ljudskimi darili v zahvalo za ozdravljenja, spodbudim k pripovedovanju o tako imenovanih čudežih in hvaležnosti romarjev. Mimogrede, na popotovanju po Istri se je že davnega leta 1651 tu znašel italijanski zgodovinar in doktor teologije, v zadnjem desetletju življenja novograjski škof Giacomo Filippo Tommasini, ki je zapisal: »Tu Gospod po priprošnji sv. Foške opravi mnogo čudes in ozdravlja tiste, ki se mu predajo.«

Foška zapusti brezno in spozna življenjsko srečo

Dvanajstletna Foška, polna nemira zaradi praznine, ki je ne zna izpolniti, s hišno sužnjo Mauro odhaja v mesto. Na enem teh izletov spozna vrstnike, ki se vsi veselijo, smejijo, razigrano vedejo. Gleda jih kot svetovno čudo, v njej namreč zeva temna luknja. Približa se jim, zanima jo, od kod njim takšna sreča. »Od našega Gospoda,« se zasliši odgovor in dekletovo življenje preseka po dolgem in počez. Od tistega trenutka vse v njej vre v želji, da bi ga spoznala, tega »njihovega Gospoda«, dan za dnem se vrača v mesto k njim, sprašuje in posluša, končno tudi zanjo posije svetloba. Izve, da so vsi krščeni. Foška zdaj stopa na zelo spolzek teren. Kaj bo rekel njen oče? Ne zmeni se za nevarnost, v katero se podaja, za vse prepovedi, družinske, državne, vrhovne. Kaj je namreč nevarnejše od teme, v katero je bila ujeta zadnja leta? Spozna Jezusovo zgodbo, cerkvena pravila, običaje, svečenika Ermolara, ki bo obred krsta opravil tudi zanjo in za sužnjo Mauro, ki bo tako postala njena sestra, enakovredna, bližnja. Ko mine dovolj časa, da se uvede v nov svet, pridobi znanje, in ko pride obdobje velike noči, se zgodi. Krst. Njeno življenje s tem dejanjem obvisi nanitki.

Ozdravljenja in neizmerna hvaležnost ljudi

Križi, rože, preproga s poslikavo Zadnje večerje, umetnine z motivom sv. Foške, med njimi pozlačen kip; toliko je daril, razprostrtih po cerkvi, da bi lahko zapolnili skladišče. »Nekega dne bomo zagotovo morali urediti skladišče, tu ne bo ostalo več prostora, ničesar pa ne želimo kar zavreči, kajti vse to so znamenja ljudi, da so tu prejeli nekaj vzvišenega,« župnik pokaže na lepo umetnino, sliko sv. Foške. »Poglejte, prvo nedeljo v februarju letos, ko smo imeli tu mašo – maša je tam samo enkrat mesečno – stopi do mene neznan gospod in mi pokloni to sliko, prejel je veliko milost, z ženo se jima je po dolgih letih hrepenenja vendarle rodil otrok, zdrav deček. Več deset primerov ljudi poznam, ki so prejeli milost materinstva in očetovstva,« pove in že nadaljuje, kaže naslednji dar, kip sv. Foške. »Pred leti je prišel k meni gospod, vprašal me je, ali bi ga sprejel, in mi začel pripovedovati svojo izkušnjo. Njegova žena je sedela naklopi avtobusne postaje, čakala na prevoz, ko je mimo pripeljal avtobus, ki se mu je nenadoma pokvarila zavora. Zaletel se je naravnost vanjo, skupaj s klopjo jo je pritisnil ob zid. V bolnišnici so se borili za njeno življenje, v šok sobi je nekdo omenil, naj moli k sv. Foški, da pomaga okrevati in je dobra za kosti. Njen mož je v tistem obdobju delal za Unprofor, kupoval orožje za vojsko, ni znal niti moliti. A ko se je ženi stanje stabiliziralo, je iz domače češnje po nenadnem navdihu hvaležnosti začel izdelovat ta leseni kip. To je bila njegova molitev, z nožem in sekiro,« se hudomušno smeji župnik Marijan in ga občudujoče obrača na vse strani. Poleg je postavljen še en kip, tudi tega vzame v roke, previdno, in nadaljuje, zdaj je videti, da se je zares ogrel za resnične zgodbe malih ljudi in velikih darov. »Tu je bil pomorščak, najstniški sin se mu je ponesrečil z motorjem, mesec dni je bil v komi. Neki novinar mu je omenil, da obstaja posebna cerkvica in da se v njej dogajajo posebne reči, prišel je sem, molil, sin se je kmalu po tem prebudil iz kome, ozdravel. Ko sem ga vprašal, koliko časa je izdeloval kip, mi je rekel, da okrog 1200 ur, na ladji.« Sv. Foška dela čudeže? Mnogi pričajo, da so tu našli mir, da se jim je izboljšalo zdravstveno stanje, da so doživeli spremembe v svoji duši, za tem tudi v življenju, a Cerkev priznava ozdravljenja šele, kadar zdravstvene komisije potrdijo nepojasnljivost ozdravljenja. Takšne komisije sv. Foška nima, zato se o čudežih uradno ne govori. A o vsakem od ozdravljenj priča zapis ljudi v spominske knjige, ki častijo zgled sv. Foške, njenega življenjskega preobrata, temelječega na moči volje, zvestobi duši, na inteligenci, ki daleč presega povprečje, ja, ki je prav tako nepojasnljiva.

Konec ali začetek?

Starši so opazili veliko spremembo v svojem otroku. To ni bila več Foška, ki so jo poznali. Priznala jim je vzrok svoje preobrazbe. Oče ni mogel sprejeti »stranpoti«, na katero je zašla hči, prestrašen za svoje imetje je postal agresiven, tepel jo je in tolkel, da bi se vendarle razkrstila, a Foški, ki je prvič v življenju okusila notranji mir in zadovoljstvo, nič več ni prišlo do živega. Domislil se je nove rešitve, prijavil jo bo oblastem, ki jim je za zdaj dobro zapisan, da jo bodo z zastrahovanjem prikovali na stara pota. To zares stori, a doseže nepričakovano, usodno. Foška se seveda ne preda, neskončno je neomajna, najvišji sili in sebi zvesta, in če je treba, ji bo izročila tudi svoje zemeljsko življenje. Oblastem ne preostane drugega, neposlušnost mora biti kaznovana, trdijo, treba jo je pokončati. Tako Foška, petnajstletno dekle, polno čistega nedolžnega življenja, ki se je končno prebudilo v njej, 13. februarja 250, potem ko jo naodru pred množico, željno nečesa vznemirljivega, obglavijo, postane mučenica, sv. Foška.

Peljemo se v avtu, zatopljeni vsak v svoje vtise, premišljujemo, le župnik kot navit pripoveduje, toliko ve, toliko ima povedati, da ni ne konca ne kraja. Prispemo do Vodnjana. »Mi za konec poveste, kakšna atrakcija atrakcij je tu pri vas, v Vodnjanu?« ga vprašam, ko se že poslavljamo. Zasmeji se, očitno ga veseli ali pa vsaj zabava moja radovednost. »Pridite, vam bom pokazal.«

Zgodba se nadaljuje prihodnji konec tedna.