Letos ste v psihiatrični bolnišnici Idrija praznovali 45-letnico oddelka za zdravljenje odvisnosti od alkohola in na simpoziju ob tej priložnosti opozorili, da odvisnost ni življenjski stil, kar je veljalo še pred leti, temveč gre za bolezen možganov, ki se prenaša iz roda v rod. Nam lahko povedano nekoliko konkretneje pojasnite?
V zadnjih desetletjih je bilo narejenih veliko nevroznanstvenih raziskav, ki govorijo o tem, da se zaradi dolgotrajnega vnašanja alkohola v človeško telo spremeni nevrobiologija oziroma delovanje možganov. Dober del te zgodbe je, da se nevrobiologija možganov lahko tudi popravi. V primeru abstinence, torej vzdržnosti od alkohola, se namreč nevronske povezave v možganih lahko na novo ustvarjajo. Prav tako vemo, da na nevrobiologijo možganov vpliva psihoterapija. Če dobi človek pozitivno izkušnjo – tako čustveno kot odnosno –, če živi v dobrih odnosih in spodbudnem okolju, bo ta proces zagotovo lažji. Zato zdravljenje odvisnosti od alkohola v naši bolnišnici poteka v skupinah, v katerih človek okusi pozitivno spodbudo: s pomočjo izražanja v skupini oziroma psihoterapije dejansko vplivamo na to, da ljudje dobijo nove vzorce delovanja in z zdravljenjem v daljšem časovnem obdobju popravijo tudi nevrobiologijo svojih možganov.

Imate mogoče kakšno oceno, koliko več možnosti za odvisnost ima nekdo, ki ima v družinski zgodovini alkoholizem, v primerjavi s tistim, ki takšne družinske anamneze nima?
Odvisnost je heterogena motnja. To pomeni, da se pri različnih ljudeh kaže zelo različno. Seveda imamo družine, za katere pravimo, da je odvisnost pri njih doma oziroma da se ponavlja skozi generacije, torej iz roda v rod. Tu je pomembna tudi genetika, a ne v tem, da bi se odvisnost od alkohola dedovala, se pa lahko deduje nagnjenost, ranljivost do te bolezni. Sicer pa za odvisnost od alkohola nikoli ne obstaja le en razlog: vedno gre za povezavo genetike, ki je ne izbiramo, in vzorcev vedenja, ki smo jih pridobili s tem, ko smo se v določeno družino rodili. Obstajajo družine, v katerih je eden od staršev odvisen od alkohola, pa to ne pomeni, da bodo tudi vsi njegovi otroci odvisni od alkohola. Več dejavnikov je, od katerih je odvisno, ali se bo bolezen razvila tudi pri otroku ali ne.


Za odvisnost od alkohola nikoli ne obstaja le en razlog: vedno gre za povezavo genetike, ki je ne izbiramo, in vzorcev vedenja, ki smo jih pridobili s tem, ko smo se v določeno družino rodili. Obstajajo družine, v katerih je eden od staršev odvisen od alkohola, pa to ne pomeni, da bodo tudi vsi njegovi otroci odvisni od alkohola. Več dejavnikov je, od katerih je odvisno, ali se bo bolezen razvila tudi pri otroku ali ne.


In kateri so to?
Na primer prisotnost alkohola v družini, denimo ob ritualih in čustvenih dogodkih. Potem je tu toleranca družbe do alkohola – vemo, da se starostna meja mladih, ki eksperimentirajo z njim, zelo niža. Velikokrat slišim, da so mladi naša prihodnost. Sama pa pravim, da je ravno nasprotno: prav starejši namreč s svojim odnosom do alkohola vplivajo na to, kakšen bo odnos mladih do alkohola. Vemo, da je mladostniško pitje lahko eden od dejavnikov tveganja za napoved sindroma odvisnosti v odrasli dobi. Ni vseeno, kako je mlad človek doživljal odnos do alkohola v družini. Če mlad človek ne dobi vzorcev, kako ravnati, ko je žalosten, kako prositi koga za pomoč, kako se nagraditi, ko je vesel, postane alkohol največkrat substitut za vse naštete stvari. Prav alkohol je namreč lahko neke vrste kemični zadovoljevalec vseh naših potreb: po varnosti, občutku pripadnosti, moči …



Večkrat ste izpostavili, da je odvisnost bolezen družine ter da lahko odvisnega človeka vidimo v kontekstu družinskega sistema, odvisnost pa kot simptom neravnovesja v družinskem sistemu. Katere so pravzaprav lastnosti družine z odvisnostjo?
Če bi pogledali na odvisnost v kontekstu posameznika z medicinske paradigme, bi rekli, da imamo opravka s človekom, ki je odvisen od alkohola. Ker pa večina ljudi živi v odnosih z drugimi, govorimo o t. i. odvisnih družinah: o odvisni družini govorimo takrat, ko je najmanj eden od njenih članov odvisen od alkohola. Ker je odvisnost kronična bolezen, pomeni, da vključuje faze abstinence, rehabilitacije ter aktivne odvisnosti. Med člani odvisne družine se vrednote velikokrat spreminjajo: poštenost lahko zamenjajo laži, družina pogosto opušča prednostne naloge in jih zamenjuje z alkoholom, kar pomeni, da postanejo dejavnosti, povezane z alkoholom, bolj pomembne. Lahko se zniža meja odgovornosti in postane vožnja pod vplivom alkohola, na primer, povsem sprejemljiva. Odvisnost imenujemo tudi bolezen izgubljanja, saj se vrstijo številne izgube, ki so lahko začasne (beg od doma, ločitev, šolanje daleč od doma) ali trajne (npr. smrt odvisne osebe, samomor). Te izgube tudi pri drugih družinskih članih povzročajo zelo boleče občutke sramu in krize. V odvisnih družinah se v klinični praksi pogosto srečujemo z različnimi žalovanji, prav tako lahko nekateri člani takšnih družin razvijejo svoja odvisniška vedenja ali celo odvisnost, ki seveda niso nujno povezani z alkoholom, temveč z drugimi vrstami odvisnosti. Za odvisne družine je značilen poseben način komunikacije, v kateri se prepletata besedno in nebesedno sporočanje, pa tudi sporočanje z molkom. Molk je zelo sporočilen in z njim je mogoče komunicirati. Sicer pa je odvisnost od alkohola v družini največkrat dobro varovana družinska skrivnost, ki ostane skrita za štirimi stenami; tudi svojci se odvisnosti prilagodijo.


Če mlad človek ne dobi vzorcev, kako ravnati, ko je žalosten, kako prositi koga za pomoč, kako se nagraditi, ko je vesel, postane alkohol največkrat substitut za vse naštete stvari. Prav alkohol je namreč lahko neke vrste kemični zadovoljevalec vseh naših potreb: po varnosti, po občutku pripadnosti, po moči …


Zdi se, da je takšnih dobro varovanih skrivnosti še vedno ogromno, a da jih ne varujejo le v družinah, temveč tudi v podjetjih, da težave z alkoholom premalokrat opazijo celo osebni zdravniki. Zakaj je tako?
Te skrivnosti pravzaprav poznajo vsi, a se o njih ne govori. Zanimivo pa je, kdaj začnejo ljudje o odvisnosti govoriti kot o odvisnosti: to se največkrat zgodi šele, ko se nekdo odloči za program zdravljenja. Pa vendar odvisnost največkrat traja več let, preden se odvisni odloči za zdravljenje; to ni angina, ki bi jo pozdravili v nekaj dneh. Prej ko pride človek v program zdravljenja, manj škode naredi odvisnost njemu in odnosom v družini. Je pa res, da jo nekateri prepoznajo šele takrat, ko se razvije do stopnje telesne odvisnosti. Takrat ima človek že veliko telesnih in duševnih zapletov, njegovo telo ne more več delovati brez alkohola. Mnogi, ki imajo veliko težav zaradi odvisnosti od alkohola, še niso razvili telesne odvisnosti. To pomeni, da se odvisnost (še) ni stopnjevala do telesne odvisnosti od alkohola, a se je alkohol vseeno že zelo vključil v njihovo življenje. Hlepijo po alkoholu, ne morejo nadzorovati pitja in pijejo brez kontrole. Gredo na eno pivo in je to prvo pivo, a potem začne alkohol obvladovati njih, ne pa oni alkohola. Vse te stvari se dogajajo zelo epizodično; ljudje, ki so odvisni od alkohola, ne pijejo nujno vsak dan. To je mit oziroma zmotno prepričanje. Sicer pa je odvisnost vedno tudi bolezen zanikanja. V tej bolezni vsi drugi – sodelavci, družinski člani, prijatelji – težavo zaznajo prej, kot jo odvisni prepozna sam.

Koliko časa običajno traja, da se človek odloči za zdravljenje? Alkoholika namreč ni mogoče prisiliti vanj, če se zanj sam ne odloči.
Svojci nas to velikokrat sprašujejo. Hospitalizacija brez privolitve bolnika je mogoča takrat, ko bolezen tako ogroža človeka, da pod njenim vplivom ogroža sebe ali druge. Odvisnost je kronična bolezen, ima pa znotraj tega tudi urgentna stanja, ko je treba človeku takoj pomagati. To so primeri, ko se razvije abstinenčna kriza, ki se lahko stopnjuje z alkoholnim delirijem, ko človek ni več orientiran v času in kraju, ko doživlja halucinacije ali postane psihotičen. Urgentno stanje je zagotovo tudi takrat, ko odvisna oseba postane depresivna ali ko se pojavi tveganje za samomorilno vedenje. Upam si trditi, da danes ljudje prihajajo na zdravljenje odvisnosti od alkohola prej kot nekoč. Seveda zdravljenje odvisnosti ni garancija, da bo človek zmogel živeti brez alkohola. O zdravljenju govorimo šele takrat, ko se zgodi potreba po spremembi, ko si iskreno želi, da bi postal drugačen, ko sprejme odločitev za spremembo. Včasih si ljudje te spremembe resnično želijo, pa jim je ne uspe doseči. Vsaj ne prvič. In to je za mnoge veliko razočaranje. A to nikakor ne pomeni, da morda ne bodo zmogli v drugem poskusu. Sicer pa je odvisnost od alkohola »čudna« bolezen: človek se mora svojega simptoma, v tem primeru pitja alkohola, rešiti, preden vstopi v program zdravljenja. Pogosto rečem, da zdravljenje ni zato, da bi ljudje nehali piti alkohol, ampak zato, da bi začeli živeti brez njega. Da bi ohranili sebe, prišli v stik s sabo, imeli svoje vire moči in potem tudi uredili odnose. Prav tako pogosto zmotno mislijo, da se bodo težav rešili, ko se bo iz družine poslovil alkohol; včasih je težav potem še več in treba jih je rešiti. Alkohol seveda ne da odgovorov nanje, ampak pomaga pozabiti na vprašanja, zaradi katerih so nastale.


V odvisnih družinah se v klinični praksi pogosto srečujemo tudi z različnimi žalovanji, prav tako lahko nekateri člani takšnih družin razvijejo svoja odvisniška vedenja ali celo odvisnost, ki seveda niso nujno povezani z alkoholom, temveč z drugimi vrstami odvisnosti. Za odvisne družine je značilen tudi poseben način komunikacije, v kateri se prepletata besedno in nebesedno sporočanje, pa tudi sporočanje z molkom.


Koliko odstotkov odvisnih od alkohola v naši državi vstopi v programe zdravljenja bolezni odvisnosti?
V naši državi so od alkohola odvisni mnogi, pa se nikoli ne odločijo za vključitev v program zdravljenja. Odvisnost je še vedno lahko neprepoznana diagnoza; laže prepoznamo posledice, same odvisnosti pa ne. Pridemo celo do tega paradoksa, da je alkohol najpogosteje uporabljena psihoaktivna snov, odvisnost od njega pa najpogosteje spregledana diagnoza. Na primer: nekdo ima alkoholno jetrno okvaro, v diagnostičnem postopku pa ostane spregledana diagnoza odvisnosti od alkohola, ker se še nikoli ni šel zdravit odvisnosti. Nekateri govorijo zgolj o desetih odstotkih odvisnih od alkohola, ki se odločijo za zdravljenje, a ocene so zelo različne.



Za zdravljenje se odloča čedalje več žensk.
Leta 2010 smo imeli pri nas 199 ljudi, vključenih v bolnišnični program zdravljenja odvisnosti od alkohola, med njimi je bilo 33 žensk. Lani je bilo med 192 vključenimi v omenjeni program že 49 žensk. Glede starostne strukture žensk v bolnišničnem programu lahko rečem, da so najmlajše stare več kot 20 let, najstarejše pa tja do 70. Seveda se zdravijo tudi v ambulantnem programu zdravljenja; tiste, pri katerih je odvisnost pridružena duševno-psihični motnji, pa so sprejete v psihiatrični oddelek. Ali višji odstotek žensk, ki se zdravi pri nas, pomeni tudi, da je alkoholizma pri njih vse več? Rekla bi, da se povečujeta tako alkoholizem pri ženskah kot tudi odstotek žensk, ki se za zdravljenje odločijo. Raste pa tudi odstotek mladih žensk, ki pogosto pijejo. Nekoč je bilo pitje žensk veliko bolj zakrito in si niso upale piti na javnih krajih, zdaj pa ugotavljamo, da jih prihaja na oddelek za zdravljenje odvisnosti od alkohola vedno več. To je dobro, saj je odvisnost od alkohola prej morda veljala za moško bolezen, ženske pa so imele zato veliko občutkov krivde in sramu. Verjetno je bilo takšno dojemanje odvisnosti povezano s tradicionalnimi vlogami, ki so jih imeli nekoč moški in ženske. To se zdaj spreminja na vseh področjih, tudi v odnosu do alkohola.


Za odvisne od alkohola značilno, da bo njihova tendenca dokazovanja, da niso bolni, čedalje večja, bolj ko bo njihova bolezen napredovala in jih »poškodovala«. Ko imamo kakšno telesno bolezen, si želimo, da bi se to čim prej spremenilo in da bi nam kdo pomagal. Pri alkoholu je ravno nasprotno: bolj ko človeka ta bolezen poškoduje, bolj želi dokazati, da ni bolan.


Lahko kdaj rečemo, da je nekdo povsem ozdravljen?
Odvisnost od alkohola je kronična bolezen, podobno kot sta sladkorna bolezen in arterijska hipertenzija. Čeprav ljudje to bolezen imajo, lahko z njo živijo, kot bi bili zdravi, seveda če se odpovedo alkoholu. Je pa res, da se lahko ponovi, temu rečemo recidiv. Zato rečemo, da je odvisnost kronična recidivantna bolezen: lahko se ponovi ali pa ne. Nekateri ljudje že po prvem zdravljenju odvisnosti od alkohola zmorejo aktivirati svoje moči in živeti brez njega; ko ga umaknejo iz življenja, lahko ta prostor napolnijo z drugimi življenjskimi vsebinami. V tem primeru tudi razumejo, katere so pasti in katere so izjemno tvegane okoliščine ter kako izdelati strategije življenja brez alkohola, kar je v naši mokri kulturi pravzaprav zelo težko. Ta bolezen je lahko torej tudi samoozdravljiva, vendar ko še ni močno izražena; ko imajo ljudi veliko vero vase, ko imajo dovolj moči za obvladovanje, ko imajo dobro podporno mrežo. Seveda pri tem ne mislim na tiste situacije, ko odvisni reče, da ne potrebuje nobenega zdravljenja, češ da bo že sam uredil zadevo … Sicer pa je za odvisne od alkohola značilno, da bo njihova tendenca dokazovanja, da niso bolni, čedalje večja, bolj ko bo njihova bolezen napredovala in jih »poškodovala«. Ko imamo kakšno telesno bolezen, si želimo, da bi se to čim prej spremenilo in da bi nam kdo pomagal. Pri alkoholu je ravno nasprotno: bolj ko človeka ta bolezen poškoduje, bolj želi dokazati, da ni bolan.

Imamo po vašem mnenju v Sloveniji dovolj restriktivno politiko, ko gre za točenje in prodajo alkoholnih pijač pa tudi oglaševanje alkohola?
Vemo, kateri so učinkoviti ukrepi alkoholne politike, zlasti pri preprečevanju vožnje pod vplivom alkohola pa tudi pri starostni omejitvi za nakup alkohola; prav tako poznamo licence za prodajo alkoholnih pijač in višje cene alkohola. V skandinavskih državah, denimo, je politika na tem področju povsem drugačna kot pri nas, kjer še nismo uvedli vseh učinkovitih ukrepov.


Odvisnost od alkohola v družini največkrat dobro varovana družinska skrivnost, ki ostane skrita za štirimi stenami; tudi svojci se tej odvisnosti prilagodijo.


V družbi, celo med zdravniki, pogosto slišimo: »Deci vina je dober za zdravje« ali »Bolezni je treba razkužiti«. Koliko je resnice v teh starih rekih?
To so bila uveljavljena prepričanja pred leti, tudi v medicinskih krogih. A zadnje raziskave, ki so bile po svoje prelomne, so pokazale, da varna meja pitja alkohola ne obstaja. In da kakršno koli pitje alkohola že pomeni določeno stopnjo tveganja. Pitje alkohola tudi v majhnih količinah torej ne pomeni zdravega življenjskega sloga.