Rešila ga je komuna. Je prijeten sogovornik, športen tip, ki že devet let skrbi za nekdanje odvisnike v Skupnosti Srečanje, Zavod Pelikan - Karitas. Tam se srečamo tudi mi, v mirnem okolišu Divače, kjer življenje poteka v svojem ritmu.

Lepo je tukaj. In zelo idilično, vsak opravlja svoje delo; eden na polju, drugi v sirarni, tretji vozi traktor, četrti okopava gredo ... Težko si predstavljam, da so ti fantje nekdanji narkomani, ki so živeli v kaosu, brez pravil. 

Prav zaradi kaosa, ki so ga bili vajeni, potrebujejo fantje v komuni red in disciplino. V vsakem delu dneva imajo natančno določeno, kaj morajo početi. Postaviti se morajo na svojo pot, se ponovno spoznati in se naučiti imeti radi. Če se drogiraš, se nimaš rad in posledično nimaš rad niti drugih, vseeno ti je za vse. Uporabniki komune vse delajo sami, kuhajo, perejo, pridelujejo sir in zelenjavo, skrbijo za živali, tako se jim dvigne samopodoba in poveča čut za odgovornost. Odgovoriti si morajo na številna vprašanja, se soočiti z občutki krivde in izboljšati odnos s starši in z družino. Pa tudi zaupati si morajo, naša komuna don Pierina temelji na zaupanju.

Tudi vi ste bili na njihovem mestu. Z drogo ste se srečali že v osnovni šoli, ko ste bili odličnjak in odličen športnik – igrali ste namizni tenis in nogomet v 2. slovenski ligi. 

Res je. Vse se je začelo v osnovni šoli, ko sem začel špricati pouk, lagati, eksperimentirati s cigaretami in alkoholom. Hormoni so se prebujali, dekleta so gledala fante, ki si upajo več, in tudi jaz sem želel to pozornost. Po eni strani me je bilo strah, vedel sem, da to ni prav, ampak želja po pripadnosti je bila večja, zato sem poskusil. V osnovni šoli alkohol in cigarete, v srednji šoli so prišli trava, ekstazi, spid, plesne droge. Cele noči sem preplesal v Gavioliju, ko pa sem prišel zjutraj domov, nisem mogel spati. Vzel sem uspavalo, pomirjevalo ali heroin, da sem se umiril, da sem lahko zaspal. Zanimanje za namizni tenis je počasi usahnilo, nogomet pa sem vedno bolj treniral zgolj zato, ker smo se po treningih zakajali. Na tekme ob sobotah smo hodili takoj iz Tivolija, čisto prekrokani, pogosto smo na avtobusni postaji bruhali od vsega zaužitega alkohola in drog. Bil sem prepričan, da vse to nadzorujem. Mislil sem, da sem v redu, saj hodim v šolo in treniram. In da se to dogaja samo poleti.



Omenili ste, da vam v življenju nihče, niti starši niso postavili meja. Menite, da je to vsaj delno krivo, da ste zašli v drogo?

Mislim, da. Pri nas doma je bilo pomembno le, da sem bil odličen. Nikoli mi ni bilo treba odnesti smeti, pomiti posode, pomesti stanovanja. Ničesar nisem delal. Sem pa znal dobro manipulirati; lagal sem učiteljem, staršem, včasih prirejal ocene in spričevala, se učil, da grem lahko skozi življenje brez posledic. Droga te ne pripelje do napačnega življenja, napačno življenje te pripelje do droge.

Vas je bilo v družbi več takšnih, ki ste eksperimentirali z drogami?

V družbi nas je bilo 12. Med temi sva jaz in še en fant, ki živi v Italiji, oba sva čista, eno dekle je v komuni v Španiji, dva sta še vedno na drogi in po zaporih, sedem pa je mrtvih.

Grozno.

In niso vsi umrli od heroina, ampak tudi od drugih drog; od kokaina, ker so ga vzeli preveč, kar lahko povzroči odpoved srca, tudi po ekstaziju lahko dehidriraš. V določenih okoliščinah je lahko zate usodna vsaka droga. Ko sem bil tri minute klinično mrtev, si nisem vbrizgal heroina v žilo, vdihaval sem ga skozi nos in zaspal z glavo obrnjeno nazaj. Potem sem bruhal in bruhal in vse mi je šlo nazaj v pljuča. Dva tedna sem bil v komi, v šok sobi, in ko sem se prebudil (imel sem plenice in priklopljen sem bil na infuzijo), sem se spomnil, da imam doma v stripu Alana Forda še dva grama. Mami sem rekel, da mi je dolgčas, naj mi prinese strip. In tako sem vzel heroin v šok sobi v bolnišnici. Pa ravnokar bi skoraj umrl.

Kdo vas je rešil? Mama? 

Ja, mama je slišala, da se davim. Ko je prišla do mene, sem bil že ves pobruhan, že čisto trd.

To je moralo biti zanjo zelo težko. Kako so lahko starši sploh prenašali vse to?

Starši si na začetku zatiskajo oči. Mislijo si, ah, saj je samo puberteta, bo že minilo, nočejo niti vedeti, kaj se dogaja. Ko vidijo, da to ni zgolj faza, se začne kreganje; ti jih prepričuješ, jim obljubljaš, da ne boš več, in čez čas se vsi skupaj navadijo na to. Vedno so neke obljube in potem se to vleče; enim dalj, drugim manj časa. Moji starši so potrebovali deset let, da so me vrgli na cesto. To sem potreboval. Ves ta čas pa sem z njima manipuliral, mamo sem obračal proti očetu, očeta proti mami. Ko sem zjutraj vstal in je mama gledala televizijo, jaz pa sem potreboval denar za drogo, sem se z njo pogovarjal tudi tri ure o gobah ali gobelinih, ves ta čas pa sem imel oči na njeni torbici. Kot piton, ki čaka tisto gazelo tam pet ur. Počasi sem se približal torbici, jo odprl, poiskal denarnico, vzel denar in jo zaprl nazaj. Tudi tri ure sem se lahko z njo pogovarjal, samo da sem prišel do denarja.


Droga te ne pripelje do napačnega življenja, napačno življenje te pripelje do droge.


Čisto nič iskrenosti.

Ne, ko si na drogi, ti umre človečnost. Postaneš povsem apatičen.

Na drogi nisi človek?

Ne, nisi več človek. Na prvem mestu ti je droga. Sčasoma droge več ne jemlješ zaradi ugodja, ampak zato, da lahko funkcioniraš. Jaz sem heroin jemal za to, da sem lahko hodil, spal, jedel, šel na vece, da me ni bolel hrbet. Ko imaš abstinenčno krizo, ne moreš nič. Sediš na straniščni školjki, glavo pa imaš v umivalniku. Bruhaš, ne moreš jesti, ne moreš piti, pet minut te zebe, pet minut ti je vroče. Treseš se, nervozen si. Takrat telo zahteva heroin, da se umiriš, ne da si zadet.



Kako ste prebrodili to abstinenčno krizo po heroinu?

Pri nas uradna medicina za zdravljenje odvisnosti uporablja metadon, kar je čisto v redu, če ga uživaš deset dni, da preživiš najhujšo krizo, obenem pa ne postaneš odvisen od metadona. Ampak potem moraš spremeniti svoje mišljenje in način življenja, kar pa je veliko težje kot prebroditi odvisnost od substance.  

Mislite, da lahko odvisnik življenje spremeni le z bivanjem v komuni?

So bele vrane, ki se ozdravijo tudi same, ampak večina potrebuje komuno. Sam sem bil po tem, ko sem bil klinično mrtev, dve leti povsem čist, saj me je bilo strah, da bom umrl. A kljub temu sem živel isto življenje kot prej; nisem končal šole, nisem opravil izpita za avto, nisem imel redne službe, doma nisem delal in cele noči sem prežural. Sčasoma pa je tudi strah pojenjal. In prav spomnim se tistega dne: punca je šla popoldne v službo, kolega je šel na barko, starši so odšli v Zagreb. Bil sem sam v Piranu sredi zime. Dolgčas, nikjer nikogar. V bazen ne grem, ker sem bil včeraj, sem si rekel. Teč ne grem, ker dežuje, fitnes je preveč poln, po televiziji ni nič pametnega, grem na sprehod. In točno sem vedel, kam bom šel na sprehod in koga bom tam srečal. In, seveda, srečal sem dilerja, izbral sem drugo pot, na koncu poti pa sem ga srečal še enkrat. To je pa že usoda, sem pomislil. In vzel. Ko sem prišel domov, sem vrečko vrgel v straniščno školjko in potegnil vodo. Ampak naslednji dan sem šel spet na sprehod in takrat vrečke nisem vrgel stran. Rekel sem si, enkrat ni nobenkrat, in spet sem bil notri. To je treba spremeniti, deset let takšnega življenja.


Sčasoma droge več ne jemlješ zaradi ugodja, ampak za to, da lahko funkcioniraš. Jaz sem heroin jemal zato, da sem lahko hodil, spal, jedel, šel na vece, da me ni bolel hrbet.


Življenja brez pravil in vrednot.

Živel sem neko življenje, v katerem sem pozabil, kdo sem. Nisem imel nobene motivacije, nobenega cilja, nobene prihodnosti. Na vse sem gledal črnogledo, drogo sem pustil že stokrat, pa sem se vedno vrnil nazaj, saj nisem znal živeti drugače. Samopodobo sem imel na ničli, v oči si nisem upal pogledati niti prodajalke v trgovini, ker mi je na čelu pisalo džanki. Nelagodno ti je, nekaj se mučiš in mučiš, potem pa greš nazaj tja, kjer se počutiš sprejetega.

Po desetih letih pa je bilo staršem vendarle dovolj in končali ste na ulici.

Da, vrgli so me na cesto. Starši so obiskovali skupino za pomoč svojcem in znašel sem se na ulici. Potem pa je bilo vse drugače; nisem vedel, kje bom spal, kaj bom jedel, poleg tega sem potreboval še drogo. Vrnil sem se domov, poln obljub. Takrat je prišel do mene oče in v njegovih očeh sem videl, da misli resno. Rekel je: »Ali greš v komuno ali pa za nas ne obstajaš več.« In sem šel, ne zato, da se spremenim, ampak zato, da imam streho nad glavo. Odšel sem z mislijo, da ostanem v komuni leto dni, nato pa se, ko spet pridobim zaupanje staršev, vrnem domov in se začnem drogirati. Enkrat na mesec. Sicer pa se nihče v komuno ne odpravi prostovoljno, vsakogar tja spravi neka prisila. Tako kot se ne zbudiš nekega dne in si rečeš, oh, kako lep dan, danes se bom začel drogirati, tako tudi ne vstaneš z željo, da greš v komuno, kjer veljajo stroga pravila, kjer ni drog, kjer je omejeno število cigaret.



 V don Pierinovi komuni v Italiji ste preživeli tri leta. Kako ste se tam počutili? Kako ste sprejeli njihova pravila, način življenja? 

Ko sem prvič vstopil v komuno, me je preplavila neka posebna energija, in kakšna je bila razlika med mano in fanti, ki so tam živeli! Imeli so oči, polne življenja, moje pa so bile kot oči morskega psa, povsem brez izraza. Vsi so imeli iste oči, to me je najbolj pritegnilo. In potem sem začel počasi spoznavati življenje. Vsak odvisnik namreč misli, da je center vesolja, da je najbolj ubogi na tem svetu, da so proti njemu država, družba, prijatelji, vsi. V komuni pa sem videl, kako znajo ljudje ceniti malenkosti; tam so bili HIV-pozitivni otroci, otroci odvisnikov od drog, ki so bili tako srečni, da so živi, kljub temu da so bili hudo bolni in da po vsej verjetnosti ne bodo živeli dolgo. Potem sirote s Tajske, iz Romunije, veseli, ko so dobili košček hrane ... Spoznal sem, da imam vse: zdravje, družino, ki mi stoji ob strani, samo da se tega nisem zavedal.


Točno sem vedel, kam bom šel na sprehod in koga bom tam srečal. In, seveda, srečal sem dilerja, izbral sem drugo pot, na koncu poti pa sem ga srečal še enkrat. To je pa že usoda, sem pomislil. In vzel. Ko sem prišel domov, sem vrečko vrgel v straniščno školjko in potegnil vodo. Ampak naslednji dan sem šel spet na sprehod in takrat vrečke nisem vrgel stran.


Kdaj pa se je pojavila tista psihična kriza, ko ste se pričeli zavedati, kakšno je bilo vaše življenje?

Po šestih mesecih bivanja v komuni se mi je začela prebujati zdrava vest, nazaj so prihajali spomini. Ko si na drogi, ti spomini izginejo. Jaz se, recimo, sploh nisem spomnil, da mi je umrla babica, pa sem bil na njenem pogrebu, in prav ona je velikokrat skrbela zame, ko sem bil otrok. In potem vsa ta potlačena čustva vrejo iz tebe, vsi trenutki evforije in depresije kot vulkan bruhajo ven. In občutki krivde! Name je trkala vest, kaj vse sem slabega naredil ljudem, ki me imajo radi. Ko sem po dveh letih v komuni prišel za 14 dni domov, sem šel čisto do vsakega človeka, za katerega sem se spomnil, da sem mu v življenju storil kaj slabega, in se mu opravičil. To sem moral storiti zaradi sebe, da sem pustil preteklost za sabo.

Danes svojo izkušnjo delite s številnimi mladimi po osnovnih in srednjih šolah z željo, da jih ozavestite o drogah in da se ne ujamejo v njihovo past. Je droga danes drugačna, kot je bila včasih?

Danes je droga veliko dostopnejša, saj jo lahko mladi naročijo prek spleta in jo dobijo neposredno v svoj poštni nabiralnik, niža se tudi starostna doba, pri kateri jo prvič poskusijo. Večinoma jo izdelujejo v laboratorijih na Nizozemskem, kjer se še sami ne zavedajo učinkov, ki jih povzroča. Na trgu so razne sintetične droge, kot recimo ice oziroma sladoled, katerega stranski učinek je, da dobijo možgani lažni občutek, da imaš v telesu 80 stopinj; obstajajo tudi tako imenovane droge za posilstvo oziroma GHB, po užitju katerih je oseba sicer pri zavesti, a se ne spomni ničesar, kar lahko številni zlorabljajo. Na spletu obstajajo celo navodila, po katerih lahko mladi sami izdelajo drogo. Pred kratkim je v izolski bolnišnici umrl 19-letnik, ki si je sam doma izdelal drogo, imenovano krokodil. Vbrizgal si jo je v žilo, in ker je ni natančno zadel, mu je začelo gniti meso, ki potem, ko razpada, spominja na krokodiljo kožo, od tod ime. Umrl je zaradi sepse. Kokaina je v Slovenji zelo malo, ker je predrag, veliko pa je spida, heriona in marihuane, ki je postala ena izmed najnevarnejših drog.


Ko sem prvič vstopil v komuno, me je preplavila neka posebna energija, in kakšna je bila razlika med mano in fanti, ki so tam živeli! Imeli so oči, polne življenja, moje pa so bile kot oči morskega psa, povsem brez izraza.

 

Menite, da je marihuana danes najhujša droga?

Mladi danes zagovarjajo marihuano, ker na spletu berejo, da je zdravilna; že res, ampak oni pokadijo na dan pet džointov, pa niso bolni. Treba je tudi vedeti, da ima marihuana, ki jo danes tako kot sintetično drogo pridelujejo v laboratorijih, od 20 do 30 odstotkov THC, včasih pa je imela od dva do tri odstotke. Poleg tega je gensko spremenjena; dodajajo ji razne aktivne snovi, heroin, strihnin, tudi mikrodelce stekel, da je težja in lahko z njo več zaslužijo. Ti mikrodelci lahko na pljučih povzročijo krvavitve, ki so lahko izjemno nevarne. Uživanje kemično obdelane marihuane pusti na človeku močne psihične posledice za vse življenje; shizofrenijo, anksioznost, manično depresijo, zaradi česar smo v Sostrem pred sedmimi leti odprli komuno za dvojne diagnoze, kjer je poleg odvisnosti od droge prisotna še psihična bolezen. Ti ljudje imajo nočne more, napade tesnobe, psihoze, strah jih je; nekateri si že pri šestnajstih uničijo življenje. Mislim, da so posledice uživanja marihuane v današnji družbi zelo podcenjene.



Če pa drogo povežemo še s katero drugo odvisnostjo, recimo od spleta, je situacija še toliko slabša.

Res je, uživanje droge je danes vpeto v širok družbeni kontekst. Vsebine na spletu mlade oddaljujejo od resničnosti, če pa zraven uživajo še marihuano, so učinki pošastni. Postajamo invalidi. Poleg tega otroci danes odraščajo brez meja, brez nadzora, vse dobijo takoj, za nič se jim ni treba potruditi, doma imajo sto igrač, delati pa ne znajo nič. Nekateri pri dvanajstih nimajo nobenih ciljev v življenju, vse jim je brezveze. Kako bodo potem drogi rekli ne, če jim je vse dovoljeno in če ne znajo sprejeti odgovornosti? Težava je tudi v tem, da so danes droge sprejete kot nekaj normalnega: »Saj vsi kadijo travo in so na kokainu, samo poglejte pevce, igralce, zvezdnike!« Kadi se po osnovnih šolah, po lokalih, povsod. Če temu dodamo še permisivno vzgojo in potrošništvo, je situacija res zastrašujoča.


Danes je droga veliko dostopnejša, saj jo lahko mladi naročijo prek spleta in jo dobijo neposredno v svoj poštni nabiralnik, niža se tudi starostna doba, pri kateri jo prvič poskusijo.


Bi rekli, da vam je žal za preteklost?  

Meni ni žal za nič, razen za to, kar so drugi pretrpeli zaradi mene. Zagotovo sem zaradi svoje izkušnje boljši človek. To poskušam razložiti tudi fantom v komuni; mi smo šli dobesedno do dna, in tisti, ki je splezal ven, se zaveda, koliko truda je bilo za to potrebnega, in bo vse življenje vedel, kako je tam dol.