Prehudo je biti pijan, ko zunaj sije sonce

V prvi vrsti borka za pravice delavcev. Uspešna poslovna ženska. Močna in pokončna. Od pet do glave urejena gospa. Vse to v očeh drugih. V resnici nesrečna, osamljena in izgubljena. Takrat odvisnica. Branka Jurak. Bivša sindikalistka. Dobra vila za prevarane delavce, strah in trepet za njihove nadrejene. Zmagovalka v boju z alkoholom, zaradi katerega je danes kmalu ne bi bilo več med nami. 

Popivanje je bilo najprej le obvezen del druženja. »V naši družbi se namreč pije ob vseh priložnostih. Ob rojstvu otroka, poroki in tako naprej, pa tudi kadar za to ni razloga. Dovolj je že, da srečaš prijatelja,« razlaga Branka, ki se je z alkoholom srečevala tudi v službi: »Kamorkoli sem prišla kot sekretarka sindikata, sem zmeraj dobila kavico in šilce. Postalo je povsem običajno.« Ob nedeljah je bilo v navadi, da so se s prijatelji pri njej dobili na kosilu: »Potem smo kartali in zraven vedno popili dva ali tri litre vina. In to je bilo čisto normalno.«

Alkohol kot sprostitev

»Pravzaprav sem se velikokrat spraševala, kdaj sem zdrsnila prek meje normale,« pove. Doma je začela sama piti po moževi smrti: »Ampak mislim, da sem se takrat še kontrolirala. Sicer sem se zavedala, da doma pijem in da to ni vredu, ampak drugi dan sem lahko še šla v službo, prepričana, da se ne vidi, da sem se sinoči zapila.« Z alkoholom se je sprostila: »Kjer sem se službeno pojavljala, sem morala biti močna, trdna, resna, nepristopna oziroma sem vsaj mislila tako. Alkohol me je omehčal, doma pa sem se razjokala zaradi stisk ljudi, ki so se me dotaknile. Tako sem kompenzirala z vsemi tistimi mehkimi čustvi, za katera sem bila prepričana, da jih ne smem pokazati. Delavci so k meni prišli po pomoč, zato sem morala biti velika in močna. Doma pa sem se sesula.«

Leto črne usode

Prelomno je bilo leto 2000. Takrat so namreč umrli mož, tašča, stric in še pet bližnjih. Mamo je izgubila v gimnaziji, oče pa se je smrtno ponesrečil že v njenem zgodnjem otroštvu. Tako je ostala sama: »Mislila sem, da bom otopela. Pa nisem. Vrgla sem se v delo in vse potlačila vase. Alkohol mi je pomagal, da sem lahko čez vikend iztulila vso to bolečino. Čez teden si tega preprosto nisem dovolila.« Postajalo je vse bolj očitno, da ima težave s pitjem, tudi v službi: »Ampak nihče ni nič rekel. Toleranca doalkohola je pri nas zelo visoka, previsoka. Ko sem šla na dopust, so mi iz pisarne odnesli hladilnik, v katerem je bila reprezentanca, ki sem jo veselo prezentirala. Preprosto in brez besed. Pa saj nikogar ne bi ubila, če bi mi takrat povedal, da imam težavo.« 

Zmeraj sem spila samo pol štamperla. V resnici sem kozarček napolnila do treh četrtin, ampak tako sem si lagala. In to, lagati sebi, je prvi znak, da si odvisen. 

Za zajtrk kava in konjak

Postopoma je začela odklanjati hrano. Preden so ji iz pisarne odnesli hladilnik, je delovni dan začela s kavico in viskijem ali vekijo: »Vinjakom ali konjakom. V službi sem spila še tri ali štiri. Zmeraj sem spila samo pol štamperla. V resnici sem kozarček napolnila do treh četrtin, ampak tako sem si lagala. In to, lagati sebi, je prvi znak, da si odvisen.« Doma je nadaljevala z vinom. V hladilniku je bila zmeraj steklenica, na mizi nikoli: »Da ne bi bilo, če bi kdo prišel, videti, kot da pijem. Ko je pozvonilo, sem hitro stekla in si napol prazen kozarec napolnila do vrha, da bi bilo videti, kot da je moj prvi.«

Socialna izolacija

Potem je prišla upokojitev, ki je njo, ki je živela za službo, dokončno uničila: »Zame delo ni bilo le služba, to je bilo moje poslanstvo. Potem me naenkrat nihče več ni potreboval. Spraševala sem se, komu naj prenesem vse znanje, zakone sem požirala kot nekateri knjige.« Odvisnost se je stopnjevala: »Komaj sem čakala, da bo ura sedem, da se bo odprla gostilna, ki je v pritličju mojega bloka, in da bom lahko spila dve travarici. Neznansko me je bolel želodec in potrebovala sem zdravilo. Po dveh kratkih sem bila kot nova.« V zadnji fazi je dan zamenjala za noč, ki jo je prebedela s tremi litri vina. Umikala se je pred ljudmi: »Nisem dvigovala telefona, tudi vrat nisem več odpirala. Prehudo je bilo biti pijan, ko zunaj sije sonce.«

Propadanje

Alkohol je začel puščati posledice in občutila je prve težave: »Ugotovila sem, da opletam, da ne hodim normalno, pa čeprav se blazno trudim. Izgubila sem moč. Fizično sem bila popolnoma izčrpana.« Preprosto se je predala: »Razmišljala sem: saj nimam bratov ali sester. Nikogar nimam, h komur lahko grem in se razjočem. Ampak samomor ni prišel v poštev. Saj ni pogum ubiti se, pogum je živeti najprej v tem krutem svetu. Moj načrt je bil tudi umreti, a na dolgi rok.« Takrat je občasno že imela privide: »Enkrat so po sobi drveli sloni. Hodili so po meni, jaz pa sem se samo čudila, zakaj me nikjer nič ne boli. Del možganov je še funkcioniral in me držal.«

Razsvetljenje

Na kavču jo je napol pri zavesti našla gospa, ki ji je vsak dan prinesla kosilo. Ta je stekla po sosedo in skupaj sta poklicali zdravnika. Branko so z rešilcem odpeljali v bolnišnico: »Tisto noč sem imela blazen delirij. Strašili so me vsi moji bližnji, ki so že umrli. Mama in oče, ki se ga sploh ne spomnim. Nič ni bilo lepo, kot bi moralo biti, ko umiraš. Nadirali so me. Bilo je kot nekakšen pogovor z onstranstvom, iz katerega so mi sporočali, da taka packa, kot sem, še ne morem tja. Fizično sem bila namreč čisto uničena, uhajala sta mi tudi blato in urin.« Doživela je neke vrste razsvetljenje, da se mora popraviti. 

Šele ko so mi odvzeli alkohol, sem se zavedla, kako sem zabredla. Sestre so me umivale in previjale. Dosegla sem dno. 

Razčlovečena

Zjutraj ji je zdravnik, ki je bil presenečen, da je sploh preživela, predlagal zdravljenje. Izdali so jo še živci, naenkrat je niti udi niso več ubogali. Ponudbo je sprejela. Prvi korak je bil pet tednov na zaprtem oddelku na psihiatriji. »Bila sem na invalidskem vozičku in v plenicah. Šele ko so mi odvzeli alkohol, sem se zavedla, kako sem zabredla. Sestre so me umivale in previjale.« Pravi, da jo je to morda še najbolj prizadelo: »Ljudje me take niso bili navajeni. Zmeraj sem dajala videz urejene ženske, ki je redno hodila k frizerju in manikerki. Zdaj pa sem dosegla dno.« Obljubila si je, da se ne bo nikoli več spravila v tak položaj.

Zdravljenje

Vsega skupaj se je zdravila šest mesecev. Na srečo je napredovala, tako psihično kot fizično. Izginile so težave z odvajanjem, spet je lahko hodila. »Ko sem prišla na zdravljenje, sem tehtala le triintrideset kilogramov. Morali so me spraviti k normalni teži, zradirati in na novo sestaviti. Pripraviti načrt, kaj bom počela, ko pridem ven, da se ne bom spet utopila v brezdelju in alkoholu.« Tam se je tudi srečala z vsemi vrstami ljudi: »Pozabila sem že, da je lahko kdo nepismen. Tudi mladi so se zdravili. Spominjam se ženske, ki je bila pri svojih rosnih petintridesetih že osemnajstič na zdravljenju.« Po nekaj mesecih so prišli vikendi, ko je lahko šla domov. Na začetku ji je pomagala prijateljica z družino, ki ji je prala oblačila in h kateri je hodila na kosila. Po nekaj tednih sta zamenjali vlogi in Branka je na kosila vabila njo.

Zmagovalka

Danes mineva že četrto leto, odkar ne pije več. Vsak teden še obišče klub, kjer imajo z drugimi ozdravljenimi alkoholiki terapijo. Srečna je, ker lahko živi: »Vesela sem sonca. Hvaležna nogam, da me spet nosijo. Hvaležna telesu, da je ta moj alkoholizem preživelo brez večjih poškodb. Zdaj mu vračam in šele zdaj se zavedam, da je lepo živeti. Sem v pokoju in res ne delam drugega, kot da se zaposlim z obveznostmi, ki so sladke in prijetne.« Če je bila prej oglata in špičasta, pravi, je zdaj obrušena in mehkih linij. Spletla je novo socialno mrežo, brez ljudi, ki bi od nje samo zahtevali: »Z novimi prijatelji se ne potrebujemo. Preprosto se imamo radi.« Alkohol je ne privlači več, a tudi sovraži ga ne: »Sovražim sebe, ker sem ga zlorabljala. Ne smilijo se mi ljudje, ki pijejo, jezna sem na njih. To bom še morala premagati.« A včasih jo kdo še opomni na njeno črno preteklost: »Ko sem za koga prepametna, mi reče: 'Glej jo, pijanko!' Odvrnem mu: 'Jaz sem bila, vi pa ste ostali. Sem zmagovalka. Lahko sem tvoja zvezda in greš za mano. Sledi moji svetlobi.'« 

Intervju je nastal za septembrsko revijo Onaplus 2012.