Kaj pomislite, ko preberete novice o še enem tragičnem primeru mladoletnika, ki se je grozljivo napil?

Takšne novice me zaskrbijo, ker vem, kaj v prihodnosti teh mladih verjetno sledi; začarani krog zasvojenosti, iz katerega je izredno težko izstopiti. Dedek sem, imam več kot 45 let izkušenj na tem področju. Opažam, da starši danes za svoje otroke nimajo časa, družina pa že dolga leta ne pomeni mirnega in toplega zatočišča, ki ga potrebuje vsak, še posebno mlad človek, da se lahko usmeri v ustvarjalno življenje.

Največja napaka, ki jo lahko starši naredijo, je, da nad vzgojnimi procesi obupajo. Treba je vztrajati! Otroci si tega želijo. Najteže je otrokom, ki nimajo meja. 

Slovenska toleranca do alkohola je izjemno visoka, a da je droga, le stežka izustimo.

Alkohol je trda in legalna droga, je droga. Znanja o tem, kaj v resnici pomeni vdajanje pitju ob evforičnih ali žalostnih trenutkih, je malo. Starši smo zgled in zgledi vlečejo. Mladi bi se morali naučiti od njih, da je alkohol nevarna substanca, ki jih lahko zasvoji v nekaj mesecih. Podobno kot starega človeka, glede na to, da se organizem prvega razvija, drugega pa peša. Dovolj je le nekaj mesecev in že se znajdete v začaranem krogu.
Izrazito čustvenih trenutkov ne bi smeli blažiti s substancami, temveč bi se jih morali naučiti obvladovati. Tisti, ki zmore obvladovati svoj čustveni svet, obvladuje sebe in življenjske okoliščine, s katerimi se srečuje.
Ta svet mladim sporoča, da je dovoljeno prav vse. Mladino si lahko predstavljamo kot mlado drevo, ki ob sebi nima kola, na katerega bi ga privezali, da bi pokončno zraslo. Mlad človek, ki nima podpore v družini, temeljni socialni mreži, bo sicer zrasel, a tako, kot mu bo sugeriralo okolje. Okolje pa je usmerjeno v potrošništvo in egoizem.



Ljubezen do otrok in postavljanje meja nista sopomenki, mar ne?

V življenju sem srečal malo staršev, ki svojih otrok ne bi marali. Srečal pa sem jih veliko, ki se jim bojijo postaviti jasne meje z izgovori, da jih potem otroci ne bodo imeli radi. Imeti otroka rad pomeni postaviti mu meje in mu omogočiti okoliščine za odraščanje in brušenje, ki je za življenje nujno. Tukaj smo se očetje izgubili. Največja napaka, ki jo lahko starši naredijo, je, da nad vzgojnimi procesi obupajo. Treba je vztrajati! Otroci si tega želijo. Najteže je otrokom, ki nimajo meja. 

Alkoholizem gre iz roda v rod; je kot verižno trčenje avtomobilov ali bob steza. 

Kateri so vedenjski vzorci, ki so posledica alkoholizma?

V družinah, kjer je prisoten alkoholizem, je nihče ne odnese brez travm, prask, dote, ki kasneje zelo zagreni življenje. Približno polovica otrok alkoholikov se zapije ali pa poišče partnerje alkoholike.
Vzorci, ki so jih bili ti otroci deležni v svoji primarni družini, so tako zavezujoči, da kot odrasli ne znajo delovati drugače, kot so videli delovati svoje starše. In ti vzorci so, čeprav ne-varni, za te odrasle ljudi – varni. Če se ne vključijo v programe, kjer lahko o svojih travmah odkrito spregovorijo, ponavljajo družinske vzorce. Alkoholizem gre iz roda v rod; je kot verižno trčenje avtomobilov ali bob steza.
Spomnim se, kako je bilo, ko sem leta 1974 začenjal delati z alkoholiki in njihovimi družinami. Takrat sem delal s starši, danes pa z njihovimi otroki. 



Je to, da otrok alkoholika tudi sam postane alkoholik, neizogibna posledica?

Ni nujno, da postane alkoholik, je pa, če se ne zapije ali v življenju kako drugače ne iztiri, zagrenjen človek, ki težje vzpostavlja stike. V njegovem čustvenem svetu prevladujeta strah in sram. Če se uspe usmeriti v zdrav način sproščanja, je dobro, sicer postane pijača 'dobrodošla' pomirjevalka razburkanega notranjega čustvenega sveta.  

Alkoholizem je socialni rak, smrtonosna bolezen, ki v družini naredi veliko večje razdejanje kot rak, ki se pojavi na telesnih organih. 

Zakaj abstinenca ni dovolj?

Abstinenca omogoči osebnostne spremembe, kajti alkoholizem človeka skrivični, v čustvenem svetu od svojih najbližjih zelo oddalji. Temu pravimo doživljajska otopelost. Alkoholik ne čuti stiske svojih najbližjih; v stikih je zelo neprijeten in neroden.
Če se alkoholik ne strezni, njegov čustveni svet ostane enak. Nemalokrat se zgodi, da je streznjeni alkoholik še bolj težaven kot takrat, ko je pil.
Alkoholizem je družinski problem. Če zatorej zdravimo samo alkoholika, ki ga nato »vrnemo« v nefunkcionalno skupnost, nismo naredili nič. Alkoholizem je problem sistema, ki ga je treba najprej razgraditi. V zdravljenju je ključnega pomena sodelovanje ožjih svojcev, partnerja običajno, ter izgradnja novega delujočega sistema na osnovi zdravih življenjskih navad. Zaradi tega je proces urejanja alkoholizma dosmrtni.  
Alkoholizem je težko rešljiv problem. Pred alkoholizmom smo nemočni tisti, ki z alkoholiki delamo, pred alkoholom pa so nemočni tako alkoholiki kot njihovi svojci. Bistveno več ljudi se pozdravi v onkologiji kot alkohologiji. Žal, tako je.
Ko govorimo o odstotkih uspešnosti, vedno skušam soočati z resnico. In ta je, da lahko govorimo kvečjemu o promilih uspešnosti. V Sloveniji je približno 200.000 alkoholikov. 2000 njih se jih vseh skupaj zdravi po vseh slovenskih oddelkih ali v programih za zdravljenje alkoholizma. V njih je osip ogromen. O tem neradi govorimo, ker si vsi želimo biti uspešni, a resničnost je drugačna. Alkoholizem je socialni rak, smrtonosna bolezen, ki v družini naredi veliko večje razdejanje kot rak, ki se pojavi na telesnih organih.