Najbolj romantično posestvo na Krasu: Družina znanega Slovenca je tu živela kar 600 let

Odkar sem prebrala knjigo Murva Fabianijevih, delo tržaškega pisatelja Renata Ferrarija, je bil obisk posesti v Kobdilju, na katerem zaživi ljubezenska zgodba Charlotte von Koffler, mladega mestnega dekleta nemško-tržaških korenin, in precej starejšega Antonia Fabianija – da, prav ste ugotovili, gre za starše slavnega arhitekta in urbanista Maksa Fabianija –, ena mojih skritih želja. Uresničila sem jo pred kratkim, ko so se vrtnice odele v svoja najlepša oblačila in še posebej dehtele ob kamniti klopci, kjer sta se naslovna junaka romana zaročila in si obljubila večno zvestobo. Če verjamete ali ne, a prav vse vrtnice, ki krasijo ta kotiček posestva, s svojimi imeni le še poudarjajo romantično naravo nepozabne zgodbe, ki potrebo po ljubezni izpostavlja kot glavno življenjsko vodilo. 

Posestvo Fabianijevih v Kobdilju je v stoletjih spreminjalo svojo podobo, a tisto, kar je zadnjih 600 let zvesta stalnica in brez dvoma duša domačije, je veličastna murva, ki odseva romantičnega duha preteklosti ter spaja meščansko in podeželsko okolje, sedanjost in preteklost. Kaj vse bi nam ta živi naravni spomenik državnega pomena, ki velja za največje in najdebelejše sadno drevo v Sloveniji, lahko povedal, najbrž nikoli ne bomo do potankosti vedeli. Pa vendar, v njeni senci je odraščal tudi znani arhitekt in urbanist Maks Fabiani (1865–1962), eden najpomembnejših urbanistov avstrijske monarhije in inovator v arhitekturi na prehodu iz 19. stoletja v 20. Njegova mati je kot mlado dekle namreč v Kobdilj prišla na oddih in tu postopoma spoznavala kraško čarobnost, kmalu pa tudi ljubezen svojega življenja. 

Zaroka Charlotte von Koffler z Antoniem Fabianijem je opisana tudi v romanu Murva Fabianijevih: »Tam na klopci sva si obljubila ljubezen. Če želite priti v stik z najinim duhom, pojdite v Brajdo, sedite na klopco. Tudi v današnjem času boste slišali, kako najini močni, utripajoči srci enoglasno bijeta.« 

Blanka in Andrej Malgaj

Ko sta Blanka in Andrej Malgaj pred desetletjem kupila posestvo Fabianijevih, sta v roke dobila izjemno zapuščeno in degradirano posestvo. Ker je šlo za zaščiten kulturni spomenik, je bilo treba zanj najprej narediti konservatorski načrt, zatem pa sta se lotila zahtevne prenove in za nameček obnovila tudi vinograde. Danes imajo pri Malgajevih zasajenih že 12.000 trsov avtohtonega pikolita, dokupili pa so še nekaj drugih vinogradov, tako da ponujajo tudi druga kraška vina. Da so lahko začeli pisati uspešno vinsko zgodbo, so se povezali z vinarsko družino Štoka, v Kobdilju pa so začeli razvijati tudi turizem, ki vključuje možnost prenočitev najvišjega cenovnega razreda. Na posestvu potekajo tudi najrazličnejši dogodki, med katerimi še posebej izstopajo poroke. Glede na nadvse zanimivo zgodbo, ki jo posestvo v bližini Štanjela brez dvoma ima, to niti najmanj ne preseneča. 

Dodaten čar takšnim dogodkom prispevajo vrtnice, kraljice vseh rož, ki jih je na posestvu v izobilju. »Ko smo začeli pisati zgodbo prenove posestva, se mi je zdelo, da je tu preveč moške energije in da potrebujemo še žensko. Prinesle so jo prav vrtnice. No, mogoče sem malo pretiravala, saj jih imamo zdaj že več kot 300, a mislim, da se prav z njihovo pomočjo tu čuti romantična energija, ki preveva tudi roman Murva Fabianijevih,« pravi Blanka Malgaj. 

Breda Bavdaž Čopi in vrtnice

K sodelovanju je povabila tudi Bredo Bavdaž Čopi, izjemno poznavalko vrtnic in predsednico Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije. »Ko smo zbirali vrtnice, ki naj bi krasile posestvo, se nismo odločali zgolj za svetle in elegantne, temveč tudi za takšne, ki naj bi se navezovale na romantično ljubezensko zgodbo staršev Maksa Fabianija. Ob klopci, kjer sta se zaročila, smo namreč za pergolo izbrali vrtnice z imeni, ki naj bi to zgodbo le še poudarile. Tu med drugim najdemo Awakening, New Down, Girlande d'Amour, Wedding Bells in druge,« pojasnjuje Breda Bavdaž Čopi. »Poskušala sem narediti eleganten vrt, zato sem večinoma uporabljala svetle barve vrtnic. Rada imam namreč enotnost v barvi, zato jih boste tu našli v nežnih in pastelnih barvah. Poleg pergole iz vrtnic ima posestvo še delovni vrt, kjer rastejo predvsem grmaste vrtnice,« dodaja sogovornica. Trenutno se na posestvu lahko pohvalijo s približno 120 vrstami, med katerimi je tudi približno 30 starih sort. Vrtnice namreč po navedbah Brede Bavdaž Čopi ločimo na antične, stare oziroma zgodovinske in moderne. »Moderne so tiste od leta 1876, vse druge pa so starinske, denimo damaščanke, galike in burbonke,« izpostavlja. 

Galerija umetnosti v naravi

Rožni vrt s sadikami je bil na posestvu zasnovan leta 2015, potem pa je šlo vse skupaj zelo hitro, se spominja predsednica Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije. »Sadike za stare sorte so v goli korenini prišle iz Belgije, iz zelo znane vrtnarije, ki je specializirana za te sorte vrtnic. Takšna je, na primer, Adelaide d'Orleans, poimenovana po princesi Orleanski iz časov Napoleona. Nastala je leta 1826,« poznavalka pokaže na čudovit primerek starinske vrtnice ob pergoli. Seveda so svoj prostor v zajetni zbirki našle tudi nekoliko modernejše vrtnice z lastnostmi, ki so jih lastniki želeli – zelenim in močnim listjem ter polnimi belo roza cvetovi, kot je vrtnica Pierre de Ronsard. 

Ko se premaknemo proti delovnemu vrtu – tega so pri Malgajevih zasnovali kot italijanski vrt, skupaj z zelišči in zelenjavo –, se napotek Brede Bavdaž Čopi glasi nekako takole: »To je galerija umetnosti v naravi, kjer je prav vsaka vrtnica svoja slika. Poglejte jo, pa boste videli, kako vas bo zapeljala. Sama največkrat pravim, da se svet polepša, ko stopimo v rožni vrt …« In samo prikimati ji je treba, ko pojasni, da je prav z vsako vrtnico ogromno dela, da je vsaka vrtnica zgodba zase in da ima prav vsaka tudi svojo zgodovino. »Tudi zato so kot rastline tako zelo cenjene, saj imajo veliko vsebine. Vrtnica Prešeren, na primer, je prva slovenska vrtnica, ki jo imamo registrirano kot sorto, in je obenem registrirana v mednarodnem katalogu vrtnic. To je vrtnica akademika dr. Matjaža Kmecla, amaterskega žlahtnitelja, ki mu je uspelo najti pravo kombinacijo za izredno lepo vrtnico, od njene barvitosti do cvetljivosti in zdravja. To je naš slovenski ponos,« se poznavalka ustavi pred omenjeno krasotico. 

Družina Fabiani

Če ste morebiti med tistimi, ki vlečete vzporednice med družinama Malgaj in Fabiani, nekdanjimi in zdajšnjimi lastniki posestva v Kobdilju, njihovo dimenzijo razkriva Blanka Malgaj, po poklicu arhitektka, ki se je obnove posestva lotila z velikim spoštovanjem do družine Fabiani. 

»Meni je fascinantno že to, da je družina Fabiani kar 600 let živela na tem prostoru, ustvarjala ter skrbela za okolje in svoje zaposlene. Zato čutim do te družine veliko spoštovanje, prav tako kot do Charlotte von Koffler, mame Maksa Fabianija, ki ji je uspelo kmetijo preobraziti v meščansko posestvo. To je tisto, kar bi radi posnemali tudi mi, in hkrati tisto, kar daje posebno energijo našemu posestvu. To bi radi nadgradili tudi z muzejem tehnične kulture oziroma starodobnikov, ki se ga loteva mož Andrej, in seveda z našimi novimi zgodbami,« poudarja. Ena takšnih je obnova oranžerije, kjer bo v zimskem času mogoče hraniti občutljive rastline, prav tako bo v njej urejen prostor za druženje ljudi, kar je zagotovo novo poglavje odpiranja posestva za širšo javnost. In kako so se zdajšnji lastniki posestva navadili na življenje na podeželju? »Kukavica se oglaša že ob petih zjutraj, ampak to sploh ni težava. Večja je, da moraš iti potem tudi s pticami spat,« v smehu priznava Branka Malgaj. »Drugačen bioritem je tu, so pa sprehodi po posestvu brez dvoma poseben užitek. Prav tako uživam, ko si lahko narežem cvetje in živim z naravo. Velikokrat me vprašajo, ali ne pogrešam življenja v Ljubljani. Na trenutke ga, a saj je samo uro stran. Je pa tu prekrasno. Že ko sem prvič prišla do vrat posestva, sem se počutila, kot da sem prišla domov.«