Kaj bi morala vsaka ženska vedeti o skrbi za svoje zdravje?

Ženske smo vzgojene tako, da dajemo prednost vsem drugim, skrb zase pa marsikdaj pogojujemo s tem, ali nam bo ob prenatrpanem urniku sploh ostalo kaj časa, ki bi ga namenile izključno sebi. Tega po navadi zmanjka, ker smo na koncu dneva preutrujene in brez volje. Če si vzamemo čas zase, imamo kar slabo vest. Ampak, zavedati bi se morale, da če ne znamo poskrbeti zase in za svoje zdravje, lahko enkrat odpovemo na celi črti. Takrat ne bomo mogle skrbeti niti za tiste, ki nas potrebujejo. Zato vedno pravim, da je vse stvar prioritet in organizacije. Gibanje je osnova zdravja in dobrega počutja, zato bi moralo biti del našega vsakdanjika. Čas se vedno najde, če se najde za posedanje po kavah in gledanje telenovel, se bo tudi za gibanje. To, da ga nimamo, je najslabši možni izgovor. 

Obujmo športne copate in se odpravimo v naravo. Ne pretiravajmo. Ne primerjajmo se z drugimi in razčistimo pri sebi, da delamo to zase, za telo in dušo. Po navadi je najtežji prvi korak, potem bomo z vsakim prehojenim bolj motivirani. 

Odločitev za zdrav življenjski slog je odločitev za zdravje, mar ne?!

Menim, da je treba poslušati svoje telo, ko nam sporoča, da nekaj ni v redu. Marsikdaj predolgo čakamo, da bodo določene tegobe kar izzvenele. Ni tako, z leti se določene zadeve samo še potencirajo. Dejstvo je, da če ne bomo spremenili nečesa na bolje, ne bo rezultatov. Za svoje zdravje in boljše počutje smo v prvi vrsti odgovorni sami. Menim, da tu obstaja tudi ključni problem današnje družbe – prelaganje odgovornosti na vse okoli, razen sebe! Tu mora iti za zavestno odločitev, da bomo poskrbeli zase, ne glede na okoliščine, v katerih smo se znašli, in so marsikdaj težke. Včasih mi rečejo, joj, če bi prej vedeli, da se bomo tako dobro počutili, bi prej začeli redno vadbo. Lepo je slišati, ko mi stranke napišejo zahvalo, kako se jim je spremenila kakovost življenja s tako preprostim korakom. Zadnjič mi je gospa napisala, da se zaradi bolečin v rami ni mogla niti sama oblačiti, odkar je začela vaditi, so bolečine čisto izzvenele. To je res najlepša stran mojega poklica. 

Foto: RossHelen/Shutterstock

Čemu naj sledimo, ko se odločimo, da bomo v življenje vnesli telesno vadbo?

Najprej naj bodo to čisto majhni koraki. Obujmo športne copate in se odpravimo v naravo. Ne pretiravajmo. Če začenjamo od začetka, je dobro, da s športno uro merimo korake in to vsakodnevno stopnjujemo. Ali podaljšujemo prehojeno razdaljo. Ne primerjajmo se z drugimi in razčistimo pri sebi, da delamo to zase, za telo in dušo. Po navadi je najtežji prvi korak, potem bomo z vsakim prehojenim bolj motivirani. Kasneje lahko prehajamo v tek ali nordijsko hojo ali vmes stopnjujemo tempo. Pomembno se je tudi zavedati, da je treba vsaj dvakrat tedensko izvajati vaje za moč, lahko tudi doma. A kljub vsemu menim, da si je vsaj na začetku dobro poiskati pomoč osebnega trenerja ali se pridružiti skupini približno enako telesno pripravljenih posameznikov. Tako bomo vaje znali prilagoditi svojim zmogljivostim in osvojili pravilno tehniko, ki je osnova. Vemo, da so se pri marsikom zaradi sedečega načina življenja razvile nepravilnosti pri drži in gibanju, tako da se je treba posvetiti šibkim točkam na telesu in jih izboljšati. Tako bomo bolj mobilni in se tudi pravilno gibali. 

Sama sem se zvečer naučila sproščati tako, da si na prsi položim dlani in počasi sledim vdihu in izdihu. Ko se skoncentriram na dihanje, se umirim. 

Gibanje na prostem, vsak dan vsaj pol ure – je to dovolj, da razgibamo svoje telo?

Gibanje na prostem, na svežem zraku je tudi neke vrste meditacija, saj nas odnese stran od ponorelega sveta in kaosa, v katerem se vrtinčimo vsak dan. Pol ure je dovolj, da se predihamo in malce odklopimo, ko smo bolj na začetku. Kasneje bi bolj priporočala uro na svežem zraku, sploh če gre za kardio aktivnost, kot sta hoja ali tek, ko želimo pokuriti čim več maščob. Takrat se po pol ure telo šele dobro spravi v pogon.

Telesno zdravje je pogoj tudi za boljše duševno zdravje. Nam zaupate kakšno tehniko sproščanja?

Sama sem se zvečer naučila sproščati tako, da si na prsi položim dlani in počasi sledim vdihu in izdihu. Ko se skoncentriram na dihanje, se umirim. Vedno več poudarka dajem dihanju. Tudi na sprehodu poskušam večkrat zadihati s polnimi pljuči in narediti nekaj umirjenih dihalnih vaj. V covidnih časih sem toliko bolj hvaležna za zdravje in zdrava pljuča.